Jedro

Obliko / varstvo pravnega razmerja med delodajalcem in poslovodnim (vodilnim) delavcem določijo stranke s pogodbo. Če sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi, veljajo za odpoved PZ določbe ZDR. Ker je tožena stranka odpovedala PZ brez navedbe odpovednega razloga, je odpoved nezakonita.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ) z dne 27.11.2003 nezakonita in da tožnici delovno razmerje ni prenehalo. Odločilo je, da mora tožena stranka od 1.3.2004 dalje priznati tožnici vse pravice iz delovnega razmerja, jo pozvati nazaj na delo in ji plačati plačo, kot da bi ves čas delala. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožnici povrniti odmerjene stroške postopka.

Ugotovilo je, da sta stranki dne 26.11.2001 sklenili PZ (za delovno mesto: vodenje finančne službe s prokuro ter vodenje kadrovske službe), ki v posameznih členih določa pravice pogodbenih strank. V 10. členu PZ je določen vzajemni trimesečni odpovedni rok. Tožena stranka ni upoštevala določb Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) in v odpovedi PZ ni navedla razloga za odpoved (redna ali izredna odpoved PZ), zaradi česar odpovedi PZ ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka tudi ni upoštevala določbe 83. člena ZDR, ki določa pravice delavca v primerih redne odpovedi PZ. V odpovedi je naveden samo 72. člen ZDR, ki se nanaša na PZ, ki so bile sklenjene po uveljavitvi ZDR. Ni ustrezno sklicevanje tožene stranke na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju: ZOR) in na določbe Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju: OZ).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Strinjalo se je z ugotovljenim dejanskim stanjem na sodišču prve stopnje in ugotovilo, da stranki nista posebej uredili prenehanja PZ. V 10. členu PZ je le posebej določen odpovedni rok. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na določbe 358. člena ZOR oziroma 333. člena OZ. Tožnica ni bila poslovodna oseba, ker te določa 9. člen Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl., v nadaljevanju: ZGD). Med te osebe ne spada prokurist. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339 člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP), iz 2. točke prvega odstavka 370 člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Predlagala je, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato, ker so posamezni deli izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa sodba sploh ne vsebuje razlogov. V izpodbijani sodbi ni utemeljitve o tem, zakaj bi morali stranki točno določiti, v katerih primerih lahko pride do odpovedi PZ. Ni tudi navedeno, katere pravne norme so pomembne za odločitev. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožnica ni bila poslovodna oseba, je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki ugotavlja, da je bila tožnica zaposlena kot delavka s posebnimi pooblastili. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno zato, ker je v 10. členu PZ določen drugačen razlog za njeno prenehanje, to je prenehanje brez razloga. Volja strank je bila, da je dovoljeno PZ odpovedati brez navedbe odpovednega razloga.

Pri razlagi odpovedi PZ bi zato bilo treba uporabiti določbe ZOR in OZ.

Revizija nato obširno navaja pojem poslovodne osebe, njen dvojni položaj (statusnopravni, pogodbeni) in posledice ugotovitev, ki so pomembne za odločitev. Revizija se tudi izrečno sklicuje na navedbe v prejšnjih vlogah tožene stranke.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le izjemoma in pod pogoji, ki so določeni v 367. členu ZPP in zaradi razlogov, ki jih določa 370. člen ZPP.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Ta določba pomeni, da mora revident v reviziji navesti, v katerem delu izpodbija pravnomočno sodbo, navesti pa mora tudi revizijske razloge. Iz navedene določbe tudi izhaja, da se revident v reviziji ne more sklicevati na svoje prejšnje navedbe. Teh revizijsko sodišče ne sme upoštevati.

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

Med izvedenimi dokazi in dokaznimi zaključki ni nasprotij in izpodbijana sodba se da preizkusiti v tistih delih, ki so za odločitev bistveni. Ti se nanašajo predvsem na razlago pravnega razmerja med strankama in v zvezi s tem na pomen vsebine 10. člena PZ za odpoved pogodbe. V tem delu sta sodbi sodišč druge in prve stopnje jasni in razumljivi in ju je mogoče preizkusiti. Druge navedbe v reviziji in ugotovitve nižjih sodišč, ki se nanašajo na značaj tožničinega delovnega mesta in zato na uporabo določb ZOR, OZ in ZGD, so, kot je obrazloženo spodaj, za odločitev nepomembne.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Bistveno za odločitev v tem sporu je vprašanje, kakšno pravno razmerje je nastalo med strankama na podlagi PZ, ki je bila sklenjena dne 26.11.2001. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje (neposredno ali posredno) izhaja, da sta stranki sklenili delovno razmerje, kar izhaja iz številnih institutov tega razmerja, ki so bili ugotovljeni na sodišču prve stopnje. To okoliščino s svojimi navedbami v bistvu priznava tudi tožena stranka vse od navedb v točki 3. odgovora na tožbo z dne 8.1.2004 (list št 11 spisa) do revizije, kjer s številnimi izrazi, ki kažejo na sklenitev in obstoj delovnega razmerja (na primer: sklenitev PZ, prenehanje delovnega razmerja, tožnica je bila zaposlena kot delavka in podobno), to ponovno potrjuje. Ne more biti dvoma, da sta stranki s PZ sklenili delovno razmerje, za prenehanje katerega je - ne glede na položaj tožnice v delovnem procesu - uporabiti določbe delovnega prava, torej ZDR.

To sodišče že od leta 1996 (glej na primer sodbo VIII Ips 65/96 z dne 19.11.1996) zastopa stališče, da je tudi v primeru, ko oseba sklepa pravno razmerje kot direktor ali kot delavec s posebnimi pooblastili in odgovornosti, od volje strank, ki pravno razmerje sklepajo, odvisno, kakšno pravno razmerje bo med strankama nastalo. To pravno stališče je potrjeno tudi v številnih poznejših odločbah (na primer: VIII Ips 214/98, 225/99, 86 in 90/2000, 201/2001), vse do odločb v zadnjem času (glej na primer sodbo VIII Ips 126/2005 z dne 8.11.2005). Iz značaja pravnega razmerja, ki sta ga stranki soglasno sklenili, izvirajo tudi prave posledice, med njimi tudi prenehanje pravnega razmerja med strankama. Tožnica in tožena stranka sta sklenili PZ, torej delovno razmerje, s posebnostmi, ki so določene v PZ z dne 26.11.2001. Ker je bila PZ odpovedana v času veljavnosti ZDR, je po določbah tega zakona presojati, ali je bila odpoved zakonita. Za zakonitost odpovedi PZ je predvsem pomembno, da delodajalec navede razlog odpovedi (torej upošteva določbe 80. in naslednjih členov ZDR), da dokaže utemeljen razlog za odpoved (82. člen ZDR) in da upošteva tudi druge določbe ZDR, predvsem tiste, ki se nanašajo na možnost nadaljevanja delovnega razmerja (na primer: tretji odstavek 88. člena pri redni odpovedi PZ, prvi odstavek 110. člena ZDR pri izredni odpovedi PZ). Vsega tega tožena stranka ni storila, zato je njena odpoved PZ nezakonita, odločbi sodišč druge in prve stopnje pa sta materialnopravno pravilni.

Tožena stranka iz določbe 10. člena PZ (ta določa: "Obojestranski odpovedni rok znaša tri mesece. Odpoved mora biti pisna".) izvaja zaključke, ki iz njegove vsebine ne izhajajo. V tej točki PZ je določen le odpovedni rok in obvezna pisnost odpovedi PZ (ki jo določa že zakon, prvi odstavek 86. člena ZDR) in nič drugega. Ta določba seveda ne posega v odpovedne razloge, ki bi morali biti, če bi bili drugačni, kot jih določa ZDR, v PZ izrečno določeni (6. alinea 72. člena ZDR). To pomeni, da je glede odpovednih razlogov treba uporabiti - kar pravilno ugotavljata nižji sodišči - določbe ZDR. Tega pa tožena stranka, kot že obrazloženo, ni storila.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).