Jedro

Kršitev pravil o sestavi zapisnika, ki jih vsebujejo 122. do 127. člen ZPP, predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave ugotovilo, da je neveljavna oporoka pokojne D. V. z dne 20.12.1944, s katero naj bi zapustnica vse svoje premoženje zapustila toženki B. B. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 7. in 8. točki drugega odstavka 399. člena ZPP. V reviziji navaja, da je na naroku dne 28.5.2002 pooblaščenec tožene stranke pripoznal zahtevek tožeče stranke, ker se je med postopkom našla kasnejša oporoka D. V. V zvezi s to pripoznavo je prišlo na obravnavi do spora, ki se je končal tako, da je pooblaščenec z izrecno izjavo toženki odpovedal pooblastilo in odšel z glavne obravnave. Tega dogajanja sodišče v obravnavni zapisnik ni zabeležilo, kajti v tem primeru bi bilo že iz zapisnika jasno razvidno, da tožena stranka ni pripoznala tožbenega zahtevka. Ne takrat in ne kasneje se ni hotela odpovedati svojim pravicam do dedovanja iz oporoke. Pri tem ni bila opozorjena, da lahko, v kolikor se ne strinja z izjavo svojega pooblaščenca, takoj prekliče pripoznavo, ki jo je dal zanjo pooblaščenec. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno dogajanja na obravnavi vpisati v zapisnik. V tem primeru bi bilo že iz zapisnika razvidno, do kakšnega "kratkega stika" je prišlo med tožnico in njenim pooblaščencem. Sodišče je imelo v spisu izrecno vlogo toženke, ki jo je sama vložila dne 4.2.2002 in iz katere izhaja, da v nobenem primeru ni priznala veljavnosti naknadno najdene oporoke. Glede na starost toženke (79 let) in ob upoštevanju spisovnih podatkov, bi sodišče moralo upoštevati, da toženka ni prava vešča oseba in da je prišlo do ravnanja njenega pooblaščenca, ki ga ni odobravala. V sporu ji je pooblaščenec odpovedal pooblastilo, zato bi moralo sodišče narok za izdajo sodbe preložiti. V zapisniku o glavni obravnavi, ki je osnova za izdajo sodbe, ni bilo navedeno, kaj se je na naroku dogajalo, kar pomeni kršitev 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugostopenjsko sodišče je pri odločanju o pritožbi odločalo na temelju dejstva, da v pritožbi ni bilo izrecno izpostavljeno, da toženka ne pripoznava "kasneje najdene oporoke", kar da izpodbija njeno trditev o tem, da jo je lastni odvetnik spravil v zmoto glede tega, kaj naj bi bil predmet poravnave. Tudi takšna ugotovitev je posledica dejstva, da prvostopenjsko sodišče v zapisnik o glavni obravnavi ni vpisalo pomembnih okoliščin o dogajanjih. Toženka je za pisni odpravek sodbe izvedela povsem slučajno, ko je prišla poravnat stroške dotedanjemu pooblaščencu. Ta ji ni izročil spisa, tako da je bila pritožba sestavljena na temelju navedb toženke. Novi pooblaščenec ni vedel, da je toženka izrecno sama s svojo vlogo z dne 4.2.2002 spodbijala veljavnost kasneje najdene oporoke. Namesto, da bi pooblaščenec tožene stranke v skladu z navodili izpodbijal veljavnost nove oporoke, je na naroku zahtevek pripoznal kljub nasprotovanju svoje stranke. Ravno v zvezi z dano pripoznavo pa je bila toženka spravljena v zmoto, tako da takšna izjava nima nobenih pravnih posledic zanjo. Ravno o tej okoliščini, to je o posledicah ravnanja svojega pooblaščenca, je bila toženka spravljena v zmoto, o čemer se je lahko prvostopenjsko sodišče na naroku samo prepričalo, in bi moralo odkloniti izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Z izdajo pripoznalne sodbe je bil v škodo toženke kršen Zakon o pravdnem postopku, te okoliščine pa bi moralo pritožbeno sodišče izrecno preveriti s pregledom spisa. Po spisovnih podatkih je namreč jasno, da je pripoznava v popolnem nasprotju z dotedanjimi zatrjevanji toženke same.

V odgovoru na revizijo tožeča stranka navaja, da je na naroku, ko je bila nova oporoka razglašena, toženka prosila za 30-dnevni rok, da se izjasni, ali to oporoko prizna ali jo izpodbija. Sodišče je predlogu ugodilo in naslednjo glavno obravnavo razpisalo za 28.5.2002. Toženka je imela tri mesece časa za posvet s svojim odvetnikom in za odločitev. Na obravnavi dne 28.5.2002 je toženka tako sama kot po svojem odvetniku izjavila, da priznava veljavnost druge oporoke in da izrecno priznava tožbeni zahtevek v zvezi s sporno prvo oporoko.

Zahtevala je le priznanje pravdnih stroškov. Navedbe toženke o poteku glavne obravnave, kot jih navaja v reviziji, so neresnične.

Po prvem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) lahko stranka vloži revizijo v 30 dneh od vročitve prepisa pravnomočne sodbe. Toženka je po izteku navedenega roka sama vložila več vlog pri sodišču prve stopnje, ki jih, ker so bile vložene prepozno, ni bilo mogoče upoštevati.

Revizija ni utemeljena.

Sodbo na podlagi pripoznave je toženka izpodbijala s pritožbo iz razloga, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo z utemeljitvijo, da iz opisa v pritožbi ni razvidno, v čem naj bi bila tožnica v zmoti. Temu tožena stranka v reviziji na noben način ne nasprotuje, svojo trditev o zmoti le dopolnjuje s poskusom pojasnitve, v čem je bila toženkina zmota, kar pa je v revizijskem postopku prepozno in zato neupoštevno.

Tožena stranka pa v reviziji zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bili storjeni pred sodiščem prve stopnje. Opis obeh zatrjevanih kršitev se izključno nanaša na sodni zapisnik prvostopenjskega sodišča z dne 28.5.2002, ko naj sodišče prve stopnje ne bi vpisalo vanj pomembnih okoliščin o dogajanjih na glavni obravnavi. Tožena stranka na šestih mestih v reviziji zatrjuje nepravilnosti v zvezi z zapisnikom glavne obravnave, ki naj bi bil pomanjkljiv. Trdi, da pomeni ravnanje sodišča, ki ni vsega zapisalo v zapisnik o glavni obravnavi, kršitev iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tako stališče zmotno. Zapisnik o glavni obravnavi se sestavi tako, da predsednik senata oziroma sodnik glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik. Stranke imajo pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, naj se jim prebere in ugovarjati zoper vsebino zapisnika (124. člen ZPP). Tožena stranka zoper vsebino zapisnika z dne 28.5.2002 ni ugovarjala, zapisnik sta podpisala toženka in njen pooblaščenec. Kršitev pravil o sestavi zapisnika, ki jih vsebujejo 122. do 127. člen ZPP, predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in ne kršitev iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot trdi revizija. V reviziji zatrjevane kršitve nepravilne sestave zapisnika o glavni obravnavi tožena stranka v pritožbenem postopku ni uveljavljala. V pritožbi ni niti z eno besedo omenila pomanjkljivega ali nepravilnega zapisnika o glavni obravnavi. S tem, ko te kršitve ni uveljavljala v pritožbenem postopku, je tožena stranka izgubila pravico to kršitev uveljavljati v revizijskem postopku, kajti po drugem odstavku 370. člena ZPP se lahko vloži revizija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je bila storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje. V delu, ko tožena stranka svoje trditve opira na pomanjkljivosti zapisnika, gre torej za nedovoljeno revizijo.

Tudi preostale revizijske trditve ne dajejo podlage za ugotovitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Da bi bila z nezakonitim postopanjem toženki odvzeta možnost obravnanja pred sodiščem, ni izkazano. Sodišče ni bilo dolžno opozarjati toženko, da lahko prekliče pripoznavo, saj je imela svojega pooblaščenca do konca naroka, na katerem je bila dana pripoznava, kar je izkazano s podpisi obeh na zapisniku. Strank, ki imajo pooblaščence, sodišče ni dolžno opozarjati na procesne pravice (12. člen ZPP). Očitek izdaje sodbe na podlagi pripoznave v nasprotju z določbami ZPP pa tudi ni utemeljen, saj je tožena stranka v skladu s 316. členom ZPP podala izjavo o pripoznavi tožbenega zahtevka in je do izdaje sodbe ni preklicala. Zahtevek, ki ga je pripoznala, ni tak, da stranka z njim ne bi mogla razpolagati. Da pa bi moralo sodišče preverjati skladnost pripoznave s prejšnjimi trditvami ali ugotavljati morebitno zmoto, kot zatrjuje revizija, pa ne drži, saj podlage za tako ravnanje sodišče nima niti v določbah 316. člena ZPP niti v katerikoli drugi določbi tega zakona. Končno pa je bil predzadnji narok preložen prav zaradi tega, da se toženka odloči glede svojega nadaljnjega ravnanja in nato tožena stranka niti v pritožbi ni znala pojasniti svoje zmote. Trditve o kršitvi določb o izdaji sodbe na podlagi pripoznave in o tem, da toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, so zato neutemeljene.

Na podlagi povedanega revizijsko sodišče zaključuje, da uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane in je zato revizija neutemeljena. Glede na to jo je bila treba zavrniti (378. člen ZPP).