Jedro

Za odškodninsko odgovornost odvetnika je potrebno ugotoviti obstoj predpostavk civilnega delikta: nedopustno ravnanje odvetnika, nastanek škode, vzročno zvezo med ravnanjem odvetnika in zatrjevano škodo ter krivdno odgovornost odvetnika.

Odvetnik je ravnal nedopustno in krivdno, ker kot tožničin pooblaščenec pred nastopom zastaranja terjatve ni vložil predloga za izvršbo zoper njeno dolžnico, čeprav mu je bilo to že v letu 2003 izrecno naročeno, toženec pa je naročilo prevzel. Utemeljena je pritožbena graja glede ugotavljanja vzročne zveze. V pravdi iz naslova odvetnikove odškodninske odgovornosti mora sodišče hipotetično presoditi, kako bi se postopek, v katerem je odvetnik storil napako, s pretežno verjetnostjo končal. Tožeča stranka je bila tista, ki bi morala za uspeh v postopku s stopnjo pretežne verjetnosti dokazati, da bi bila izvršba uspešna, njena terjatev pa poplačana in so drugačni zaključki sodišča prve stopnje ter navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, pravno zmotne.

Ker je bilo na tožeči stranki, da izkaže, da bi bila izvršba uspešna in ne na tožencu, da izkaže, da temu ne bi bilo tako, izvajanje dokazov, predlaganih s strani toženca, ni bilo potrebno. Ob ugovoru toženca o nedokazanosti tovrstnih trditev tožeče stranke je bilo na njej, da te svoje trditve tudi dokaže z relevantnimi dokazi. Tega pa ni zmogla, celo več, izrecno je izjavila, da izvedbi (s strani toženca) predlaganih dokazov nasprotuje, ker so ti nepotrebni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi: „ Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka, odvetnik A. A., matična številka: ..., dolžna tožeči stranki B. d. o. o., matična številka: ..., izplačati odškodnino za premoženjsko škodo v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 06. 2018 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.“

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene pravdne stroške v znesku 180,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje pritožbene stroške pa nosi sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2018 dalje (I. točka izreka); ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova obračuna za opravljene storitve v višini 500,00 EUR (II. točka izreka); odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2018 dalje do plačila v roku 15 dni (3. točka izreka); odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.920,13 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da temelj tožbenega zahtevka ni podan. Tožbeni zahtevek je zastaran, tožeča stranka je toženca že v letu 2013 prijavila odvetniški zbornici in od tega dne je začel teči zastaralni rok, sicer pa je zastaralni rok dejansko začel teči že v letu 2010, kar je razvidno iz listinske dokumentacije. Potrebno je uporabiti triletni zastaralni rok, ki velja za odškodninske zahtevke. Sodišče ne pojasni, zakaj bi bil odškodninski zahtevek v konkretni zadevi izjema od ostalih primerov (na primer odškodninskih iz naslova zavarovanja odškodninske odgovornosti itd.). Odškodninska odgovornost toženca tudi ni podana iz razloga, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi bila poplačana v postopku izvršbe zoper T. T., ki v času dogovora za zastopanje ni poslovala (in zato ni prišlo do sprožitve postopka). Odškodninska odgovornost bi obstajala samo, če bi se dokazalo, da bi bila izvršba uspešna. V nadaljevanju se sklicuje na navedbe iz pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 888/2016, ki jo tudi prilaga.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da pritožbenih navedb iz pritožbe zoper sodbo izdano v drugi (gospodarski) zadevi2, ni upoštevalo. Vsaka pritožba je namreč samostojno pravno sredstvo, zato zgolj sklicevanje na navedbe, ki jih je stranka dala v drugi pritožbi, ne zadostuje.

6. Tožeča stranka s tožbo od toženca zahteva plačilo odškodnine zaradi napake, ker kot njen pooblaščenec pred nastopom zastaranja terjatve ni vložil predloga za izvršbo zoper njeno dolžnico T. T., čeprav mu je bilo to že v letu 2003 izrecno naročeno, toženec pa je naročilo prevzel. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila med tožečo stranko in tožencem sklenjena mandatna pogodba in da gre v posledici za poslovno odškodninsko terjatev. Zastaralni rok pri kršitvah pogodbenih obveznosti ureja tretji odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Ker se zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve mandatnega razmerja, je treba uporabiti splošni zastaralni rok iz 346. člena OZ, po katerem terjatve zastarajo v petih letih in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka za škodo izvedela 20. 2. 2014, ko ji je novi pooblaščenec posredoval obvestilo pristojnega sodišča, da predlog za izvršbo ni bil vložen. Ker je bila tožba v tej zadevi vložena 22. 1. 2019 do zastaranja ni prišlo. Navedene dejanske ugotovitve pritožba z ničemer konkretno ne izpodbija. Ne povzame vsebine prijave tožeče stranke odvetniški zbornici, iz katere bi izhajalo, da je bila tožeča stranka že takrat (leta 2013) seznanjena z dejstvom, da predlog za izvršbo ni bil vložen, povsem pavšalna pa je tudi pritožbena trditev, da je „dejansko začel teči zastaralni rok v letu 2010, kar je razvidno iz listinske dokumentacije.“ S tako pavšalnimi navedbami3 ji ni uspelo izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka šele dne 20. 2. 2014 izvedela za dejstvo nevložitve predloga za izvršbo. Glede na vložitev tožbe dne 22. 1. 2019 je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek še ni zastaral. 8. Za odškodninsko odgovornost odvetnika je potrebno ugotoviti obstoj predpostavk civilnega delikta: nedopustno ravnanje odvetnika, nastanek škode, vzročno zvezo med ravnanjem odvetnika in zatrjevano škodo ter krivdno odgovornost odvetnika (prvi odstavek 131. člena OZ).

9. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je toženec ravnal nedopustno in krivdno, česar pritožba niti ne izpodbija. Utemeljena pa je pritožbena graja glede ugotavljanja vzročne zveze. V pravdi iz naslova odvetnikove odškodninske odgovornosti mora sodišče hipotetično presoditi, kako bi se postopek, v katerem je odvetnik storil napako, s pretežno verjetnostjo končal. Tožeča stranka je bila tista, ki bi morala za uspeh v postopku s stopnjo pretežne verjetnosti dokazati, da bi bila izvršba uspešna, njena terjatev pa poplačana in so drugačni zaključki sodišča prve stopnje ter navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, pravno zmotne.

10. S tem v zvezi je tožeča stranka v tožbi navedla „če bi bil predlog za izvršbo pravočasno vložen, bi bila terjatev tožeče stranke poplačana … Iz podatkov na portalu AJPES je razvidno, da se je dolžnica izbrisala iz poslovnega registra konec leta 2003. Če bi torej odvetnik predlog za izvršbo vložil takoj po sprejetem naročilu4, bi se postopek začel še v času poslovanja dolžnice in bi dolg najverjetneje bil poplačan. Ne glede na to, da je dolžnica zaprla svojo samostojno dejavnost, pa je bila v času nastanka dolga samostojna podjetnica, kar pomeni, da za svoje dolgove odgovarja z vsem svojim premoženjem. V izvršilnem postopku bi tako odvetnik dolg tožeče stranke lahko v celoti izterjal“. Za dokaze teh trditev je predlagala: „izpis iz AJPES, kot doslej, sodna presoja.“ S takšnimi pavšalnimi trditvami bi bila tožeča stranka lahko uspešna le, če toženec tej trditvi ne bi ugovarjal kot neizkazani, z navedbami „da tudi če bi bila vložena izvršba, ta ne bi bila uspešna, ker dolžnica …. ni opravljala dejavnosti, ni bila zaposlena.“ Za svoje trditve je predlagal tudi dokaze in sicer vpogled v sodni register oziroma AJPES ter zaslišanje dolžnice o tem, s kakšnim premoženjem je razpolagala v spornem času. Ker je bilo na tožeči stranki, da izkaže, da bi bila izvršba uspešna (materialno dokazno breme) in ne na tožencu, da izkaže, da temu ne bi bilo tako, izvajanje dokazov, predlaganih s strani toženca, ni bilo potrebno.5 Ob ugovoru toženca o nedokazanosti tovrstnih trditev tožeče stranke je bilo na njej, da te svoje trditve tudi dokaže z relevantnimi dokazi. Tega pa ni zmogla, celo več, izrecno je izjavila, da izvedbi (s strani toženca) predlaganih dokazov nasprotuje, ker so ti nepotrebni. Z v tožbi predlaganimi dokazi pa ji to tudi ni uspelo. Iz izpiska AJPES je razvidno le, da se je dolžnica izbrisala iz poslovnega registra konec leta 2003, nič pa o uspešnosti njenega poslovanja, navedba dokazov „kot doslej“ brez ustrezne obrazložitve, pa sodišča ne zavezuje k izvedbi nobenega dokaza. Takšna navedba namreč ne more pomeniti, da se z vsemi že predlaganimi dokazi avtomatično dokazuje tudi vsa na novo navedena dejstva.6

11. Materialnopravno napačno je tako sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj vzročne zveze „saj toženec ni uspel dokazati, da izterjava terjatve do T. T. ne bi bila uspešna … in je tako tožnica izkazala, da bi lahko prišlo do poplačila terjatve, če ne bi bilo toženčevega protipravnega ravnanja“ (12. točka obrazložitve). Tožeča stranka je bila tista, ki ni izkazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, pa bi jih morala, zato bi moralo sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava, tožbeni zahtevek zavrniti.

12. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).7

13. Toženec stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Odločitev o tem, da tožeča stranka sama nosi stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

14. Toženec pa je priglasil stroške pritožbenega postopka in sicer stroške plačila sodne takse za pritožbo v višini 180,00 EUR. Ker je s pritožbo uspel, mu je tožeča stranka te stroške dolžna povrniti, svoje pritožbene stroške pa nosi sama (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Ki se sicer nanaša na identično dejansko stanje, le da je tožena stranka zavarovalnica, pri kateri je imel toženec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost 2 Pri čemer tožeči stranki tudi ne očita opustitve kakšne dolžne skrbnosti. 3 V letu 2003. 4 Torej iz drugačnih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje - da izvedba dokazov ne more nadomestiti ustrezne trditvene in dokazne podlage na strani toženca. 5 Sicer pa se do tedaj predlagani dokazi niso v ničemer nanašali na trditve, da bi bil ob pravočasni vložitvi predloga za izvršbo, še v času poslovanja dolžnice (v začetku leta 2003), dolg najverjetneje poplačan, niti na obstoj premoženja, s katerim naj bi dolžnica razpolagala. 6 V konkretni zadevi, ko tožbena terjatev ni utemeljena, zadostuje le odločitev o zavrnitvi zahtevka (v takšnem primeru sodišče pobotne terjatve ne omenja, ker je pobotna terjatev obrambno sredstvo, katerega učinek v takem primeru ni potreben).