Jedro

Pravilo o dokaznem bremenu se uporabi, če sodišče tudi na podlagi izvedenih predlaganih in v skladu z določbo 8. člena ZPP ocenjenih dokazov odločilnega dejstva ne more zanesljivo ugotoviti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je neveljavna oporoka oporočiteljice J. K. z dne 20. 4. 1992, s katero naj bi med drugim zapustila premično in nepremično premoženje bratu J. K. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker je prvostopenjsko sodišče o odločilnem dejstvu (ali je bila oporočiteljica sposobna razumeti pomen podpisane oporoke) odločilo v nasprotju z izvedeniškim mnenjem sodnega izvedenca dr. D. B. in njegovo izpovedbo. Izvedenčeva izjava na obravnavi, da lahko z gotovostjo trdi, da oporočiteljica v času zapisa sporne oporoke ni bila prištevna, je popolnoma jasna. Dejstvo, da sodišče ni uspelo pridobiti zdravstvenega kartona pokojnice, ne sme biti v njegovo breme. Sodišču tudi očita, da kljub njegovemu predlogu ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca psihiatrične stroke. Vztraja, da je (s pričami in izvedenskim mnenjem) uspel dokazati oporočiteljičino neprištevnost. Sklicuje se tudi na svoje pritožbene navedbe. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila dostavljena Okrožnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V obravnavani pravdi tožnik izpodbija oporoko z dne 20. 4. 1992 zaradi napak v njeni obliki in zaradi pomanjkanja oporočne sposobnosti. Revizijsko sporna je le še oporočiteljičina oporočna sposobnost v trenutku, ko je napravila oporoko.

7. Revizijsko sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb tožnika, na katere se v reviziji pavšalno sklicuje. Revizija je samostojno izredno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Slednjo revizijsko sodišče preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Očitana protispisnost v obravnavani zadevi ni podana. Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine zapisnikov, torej takrat, ko je sodišče zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Ni pa te kršitve, če sodišče drugače (kot stranka) oceni vrednost posameznega dokaza. V takem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere pa revizije ni mogoče vložiti (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP). S sklicevanjem zgolj na eno poved iz zapisnika o zaslišanju sodnega izvedenca (ki je iztrgana iz konteksta celotne njegove izpovedbe) ni mogoče utemeljiti absolutne bistvene kršitve določb postopka. Vsebinsko takšna navedba pomeni izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč. Zato na podlagi takšne navedbe tožnik z revizijo ne more uspeti.

9. Tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka tudi, ko trdi, da bi moralo sodišče ugoditi njegovemu predlogu in določiti še drugega izvedenca, in sicer psihiatrične stroke. Uveljavljana kršitev iz drugega odstavka 287. člena ZPP bi bila kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le v primeru, če sodišče ne bi navedlo razlogov, zakaj je predlagani dokaz z novim izvedencem zavrnilo. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre, saj imata sodbi prve in druge stopnje razloge, s katerimi je zavrnitev predlaganega dokaza razumno utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je pomembno, da sodišče prve stopnje odločilnega dejstva, ali oporočiteljica v času testiranja ni bila sposobna za razsojanje, tudi na podlagi izvedenih predlaganih in v skladu z določbo 8. člena ZPP ocenjenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti. Sodišče je namreč na podlagi zaslišanja prič ugotovilo, da vse izpovedbe prič, ki jih je predlagal tožnik, kažejo, da oporočiteljica v času testiranja ni bila sposobna za razsojanje, vse izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stranka, pa nasprotno, da je oporočiteljica v času testiranja imela potreben razum in voljo, da napravi oporoko. Tudi izvedenec medicinske stroke (ki je izvid in mnenje podal brez zdravstvene dokumentacije pokojne, ker je le-ta izginila) se ni mogel izreči, ali je pokojna na dan naprave oporoke imela sposobnost volje in razuma. V taki spoznavni krizi (ko so dokazi tako simetrično uravnoteženi) pa sta sodišči pravilno odločili po pravilu o dokaznem bremenu(1) (215. člen ZPP).

11. Ker torej tožnik ni uspel dokazati, da je bila oporočiteljica v času testiranja oporočno nesposobna, je odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Oporočna sposobnost se domneva - enako kot širše pojmovana poslovna sposobnost (59. člen Zakona o dedovanju - ZD). Zato mora nasprotno dokazati tisti, ki zatrjuje oporočiteljevo oporočno nesposobnost.