Jedro

Predmet izterjave so stroški kazenskega postopka - povprečnina - ki so bili dolžniku naloženi v plačilo s pravnomočnim in izvršljivim sklepom sodišča. Po določilu 2. odst. 131. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se prisilna izterjava stroškov kazenskega postopka (med katere spada tudi povprečnina - 92. čl. ZKP), opravi po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru gre torej za izvršbo, ki se po uradni dolžnosti začne in se mora tako tudi izpeljati. V takšnem t.im. enostranskem izvršilnem postopku ne nastopa upnik v izvršilnem procesnem smislu.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi opr.št. Ig z dne 20.9.2005; 2.) zavrnilo predlog dolžnika za taksno oprostitev.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP in predlagal njegovo spremembo tako, da pritožbeno sodišče njegovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi ugodi ter ga oprosti plačila sodnih taks. Ponovno poudarja, da je predlog za izvršbo nepopoln in bi ga sodišče v takšni vsebini moralo zavreči kot nepopolno vlogo oziroma upniku naložiti dopolnitev. Kot sredstvo izvršbe je npr. naveden tudi rubež plače, čeprav je popolnoma jasno, da pravna oseba ne more prejemati plače. Tudi pri drugih predlaganih sredstvih je predlog nepopoln in ne vsebuje vseh sestavin, ki jih določa ZIZ. Če bi takšen predlog vložil kakšen drug upnik, ne pa sodišče kot upnik, bi izvršilno sodišče nedvomno zahtevalo dopolnitev ali ga zavrglo, v tem primeru pa tega ni storilo. Stališče sodišča, da je predlog sestavljen na obrazcu in da so obkrožena tista sredstva izvršbe, ki pridejo v poštev, ni sprejemljivo. Iz izvoda predloga, ki ga je prejel dolžnik, se komajda npr. vidi, da je obkrožena št. 4. Iz takšnega predloga ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kakšna sredstva in predmeti izvršbe so predlagani in dovoljeni. Če bi že sodišče takšen predlog štelo za popoln v označenem delu, bi moralo v sklepu o izvršbi navesti, pod katero točko oziroma s katerimi predmeti se izvršba nadaljuje. Sicer pa dolžnik ponovno zatrjuje, da kazenski postopek, ki je voden pri Okrožnem sodišču v K. pod opr.št. K zoper R.G., V.V. in I.R. (iz katerega naj bi izhajali stroški, ki so predmet te izvršbe), ni končan in so stroški oz. Povprečnina nepravilno odmerjena. Kazenski postopek je namreč razširjen in se še nadaljuje. Navedeni stroški izhajajo iz sodnega postopka, v katerem dolžnik poskuša doseči vrnitev premoženja, odtujenega preko organiziranega kriminala. Ker dolžnik ne posluje, nima zaposlenih in nima likvidnostnih sredstev, poskuša pa preko sodnih postopkov doseči povrnitev odtujenega premoženja, smatra, da bi plačilo stroškov oz. povprečnine še poslabšalo njegov, že tako težki položaj in pomenilo kršitev ustavnega jamstva enakega varstva pravic po 22. čl., pravice do sodnega varstva po 23. čl., pravice do povračila škode po 26. čl., pravice do enakosti pred zakonom po 14. čl. in pravice do zasebne lastnine po 33. čl. Ustave RS. Dolžnik nadalje tudi meni, da je že iz pojasnjenih razlogov upravičen do taksne oprostitve. Kot je že pojasnil, likvidnostnih sredstev nima, čeprav njegova bilanca izkazuje razne terjatve, ki jih omenja sodišče. Te terjatve pa dolžnik kratkoročno ne more izterjati oziroma iz njih pridobiti likvidnostnih sredstev, zato mu pri plačilu takse ne morejo nič pomagati. Drugih sredstev v ta namen pa nima.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Praviloma in v veliki večini primerov se postopek izvršbe uvede na predlog upnika (1. odst. 2. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ), le v manjšem številu primerov pa se uvede po uradni dolžnosti - takrat, ko zakon tako določa (2. odst. 2. čl. ZIZ). In pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre prav v obravnavani zadevi za takšen primer. Predmet izterjave so stroški kazenskega postopka - povprečnina - ki so bili dolžniku naloženi v plačilo s pravnomočnim in izvršljivim sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. I Kp dne 17.3.2005. Po določilu 2. odst. 131. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se prisilna izterjava stroškov kazenskega postopka (med katere spada tudi povprečnina - 92. čl. ZKP), opravi po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru gre torej za izvršbo, ki se po uradni dolžnosti začne in se mora tako tudi izpeljati. V takšnem t.im. Enostranskem izvršilnem postopku ne nastopa upnik v izvršilnem procesnem smislu. Zato pri takšnih postopkih izvršbe, ki se opravijo po uradni dolžnosti, ne prihajajo v poštev okoliščine, na katere se sklicuje pritožnik, češ da bi sodišče prve stopnje moralo v obravnavanem primeru predlog za izvršbo zavreči kot nepopolno vlogo oz. da bi moralo upniku naložiti njegovo dopolnitev. Pa tudi sicer se pritožbeno sodišče pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru dovolj jasno, da je predlagana in dovoljena izvršba na dolžnikove premičnine. Iz obravnavanega spisa je razvidno, da je odločba (prej omenjeni sklep z opr.št. I Kp 280/2005), na kateri temelji izterjevana povprečnina, pravnomočna in izvršljiva. Vprašanje pravilnosti odmere povprečnine se zato niti ne more postavljati, prav tako pa niso utemeljene niti pritožbene trditve, češ da ni končan kazenski postopek, ki je voden pri Okrožnem sodišču v K. pod opr.št. K zoper R.G., V.V. in I.R., iz katerega izhajajo stroški, ki so predmet te izvršbe. Okvir presoje pravilnosti odločitve o zavrnitvi predloga dolžnika za taksno oprostitev predstavljajo navedbe, ki jih je dolžnik podal skupaj z ugovorom zoper sklep o izvršbi. Tam je navajal, da ne posluje, da nima zaposlenih in niti likvidnostnih sredstev ter da poskuša s pomočjo sodnih postopkov doseči vrnitev premoženja, ki mu je bilo odtujeno preko organiziranega kriminala. Priložil je svoj zaključni račun za leto 2004 in v zvezi s tem poudaril, da po knjigovodski evidenci ima precejšnje premoženje, dejansko pa nima likvidnostnih sredstev, da bi plačal sodno takso. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da dolžnik sicer res ne razpolaga s sredstvi v denarni obliki, vendar pa je iz po dolžniku predložene dokumentacije razbralo, da razpolaga z drugimi (znatnimi) sredstvi (zaloge, kratkoročne terjatve in finančne naložbe), v tej smeri pa ni dolžnik v predlogu navedel konkretnih podatkov o tem, da naj bi šlo za takšna sredstva, iz katerih kratkoročno ni mogoče pridobiti likvidnih sredstev, tako da bi se na tej podlagi sodišče prve stopnje lahko prepričalo, da dolžnik plačila sodne takse ne zmore. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.