Jedro

Položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in dovoljenja imajo le osebe, katerih nepremičnine se nahajajo v vplivnem območju, ki ga določi pooblaščeni izdelovalec poročila o vplivih na okolje. Le-te osebe imajo pravni interes po določbi 43. člena ZUP.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 10. 2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper sklep Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju Agencija) z dne 17. 12. 2004, s katerim je Agencija zavrnila njegovo zahtevo, da se mu prizna položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje centralne komunalne čistilne naprave v ... (v nadaljevanju čistilna naprava). V postopku je bilo ugotovljeno, da vplivno območje čistilne naprave ne sega na nepremičnine v lasti revidenta, zato niso izpolnjeni pogoji, ki jih za priznanje položaja stranskega udeleženca določa Zakon o varstvu okolja – ZVO-1 (Ur. l. RS, št. 41/2004).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Sklicuje se na določbe ZVO-1 ter dodatno navaja, da iz Poročila o vplivih na okolje (junij 2003 in njegove dopolnitve iz septembra 2004 - v nadaljevanju Poročilo) in Revizije Poročila izhaja, da nepremičnine v lasti revidenta ležijo izven območja čistilne naprave, ki zaradi nizkih emisij, naravnih danosti sestavin okolja, reliefnih in klimatskih značilnosti oziroma specifičnih hidrometeoroloških razmer na predlagani lokaciji ne bo imela vplivov na okolje oziroma so vplivi omejeni na območje lokacije posega. Poročila pa revident ne more ovreči le s posameznimi citati, ki so vzeti iz njegovega konteksta. Kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor o posegu v ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja, saj iz Poročila izhaja, da čistilna naprava ne bo imela prekomernih vplivov na okolje.

3. V pritožbi (sedaj reviziji) revident uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da kot mejaš (njegove nepremičnine so od čistilne naprave oddaljene le 40 metrov in se zato nahajajo v vplivnem območju) izpolnjuje pogoje za priznanje položaja stranskega udeleženca po določbah 64. in 73. člena ZVO-1 kot tudi po določbi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, saj ima pravni interes (varstvo lastninske pravice in zdravega življenjskega okolja), da kot stranka sodeluje v postopku. Meni, da se določba 64. člena ZVO-1 ne nanaša samo na območje neposredne gradnje, kot to razume sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Poročilo, ki kot vplivno območje določa le območje čistilne naprave znotraj ograje, je napačno, v nasprotju z dejanskim stanjem in nerealno. Emisij namreč ni mogoče omejiti le na ograjeno območje čistilne naprave. Poročilo tudi ne upošteva obstoječe stopnje onesnaženosti in nima ugotovitev o skupnih emisijah in obremenitvah okolja. V nadaljevanju ponavlja tožbene navedbe o emisijah amoniaka, vodikovega sulfida in vonja. Meni, da je izpodbijana sodba nezakonita in posega v njegove ustavne pravice iz 23., 67. in 72. člena Ustave RS - URS. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Zahteva povračilo sodnih stroškov.

4. Tožena stranka in stranka z interesom na pritožbo (sedaj revizijo) nista odgovorili.

K 1. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Materialni predpis, ki je v obravnavani zadevi podlaga za vodenje upravnega postopka za izdajo okoljevarstvenega soglasja in dovoljenja, je ZVO-1. Ta v drugem odstavku 64. člena in v drugem odstavku 73. člena določa osebe, ki imajo pravico kot stranski udeleženci sodelovati v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in dovoljenja. To so osebe, ki stalno bivajo ali so lastniki nepremičnin na območju, na katerem poseg povzroča take obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi (vplivno območje). Vplivno območje določi pooblaščeni izdelovalec v poročilu o vplivih na okolje oziroma v elaboratu (6. točka drugega dostavka 54. člena in drugi odstavek 70. člena ZVO-1). Pri tem mora upoštevati obvezno vsebino poročila in kriterije, določene v 51. in 54. členu ZVO-1 in metodologijo, ki jo predpiše vlada (šesti odstavek 54. člena ZVO-1), to je v obravnavanem primeru Navodilo o metodologiji za izdelavo poročila o vplivih na okolje (Ur. l. RS, št. 70/96, v nadaljevanju Navodilo). Nosilec posega pa mora v skladu s 55. členom ZVO-1 zagotoviti tudi neodvisen strokovni nadzor nad kakovostjo in ustreznostjo poročila (revizijo), ki jo izdela okoljski izvedenec.

9. Iz Poročila in njegove Revizije izhaja, da je bilo v obravnavani zadevi pri vseh segmentih presoje vplivov na okolje upoštevano in ovrednoteno: obstoječe stanje, pričakovani vplivi in obremenitve in kot seštevek obeh tudi sprememba stanja, ki je pri vsakem segmentu ovrednotena v sklepni oceni sprejemljivosti, skladno z določbo 23. člena Navodila. Ker mora poročilo na podlagi 11. člena Navodila vsebovati tudi vplive, ki jih izdelovalec sicer oceni kot nepomembne in zanemarljive, so v Poročilu opisani in ovrednoteni tudi ti vplivi (emisije amoniaka, vodikovega sulfida in vonja). Vendar se pri določitvi vplivnega območja ti vplivi ne upoštevajo. Upoštevajo se le vplivi, ki presegajo mejne emisijske vrednosti, saj le ti lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi. Glede na tako vsebino Poročila je po presoji Vrhovnega sodišča Poročilo izdelano skladno z določbami ZVO-1 in Pravilnika in mu materialnopravne nepravilnosti ni mogoče očitati. Revizijski ugovor, da Poročilo ne upošteva obstoječe onesnaženosti in skupnih emisij, pa ni utemeljen.

10. V obravnavani zadevi je v Poročilu in njegovi reviziji ugotovljeno, da je vplivno območje čistilne naprave omejeno na območje lokacije posega (znotraj zaščitne ograje, ki obkroža objekte s funkcionalnim zemljiščem), saj izven tega območja emisijske vrednosti za nobenega od segmentov niso presežene. Ugotovljeno je tudi, da se nepremičnine v lasti revidenta ne nahajajo v vplivnem območju čistilne naprave (znotraj zaščitne ograje), zato je presoja sodišča prve stopnje, da revident nima položaja stranskega udeleženca po določbah ZVO-1, pravilna. Ker ZVO-1 v drugem odstavku 64. člena izrecno določa, da imajo le osebe, katerih nepremičnine se nahajajo v vplivnem območju, pravni interes po predpisih o upravnem postopku, torej po 43. členu ZUP (ki v procesnem smislu opredeljuje položaj stranskega udeleženca), se v postopkih, vodenih po določbah ZVO-1, to vprašanje postopka presoja po določbah ZVO-1 (drugi odstavek 3. člena ZUP). Revident, ki ni izkazal, da se njegove nepremičnine nahajajo v vplivnem območju, zato s sklicevanjem na določbo 43. člena ZUP v tem postopku ne more uspeti.

11. Revizijske navedbe o posegu v ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen URS), do varstva lastninske pravice (67. člen URS) in do zdravega življenjskega okolja (72. člen URS) so preveč pavšalne, da bi se Vrhovno sodišče lahko do njih vsebinsko opredelilo. Zato Vrhovno sodišče v zvezi s temi revizijskimi navedbami navaja le, da je zatrjevani poseg v ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja s pravilnimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. S temi razlogi se Vrhovno sodišče v celoti strinja in jih v izogib ponavljanja ne navaja ponovno. Dodaja le, da revidentu tudi ni bilo poseženo v ustavno pravico do sodnega varstva in do varstva lastninske pravice. Imel je možnost sodnega varstva, ki jo je izkoristil, gradnja čistilne naprave pa v njegovo lastninsko pravico ne posega v nasprotju z zakonom.

12. V obravnavani zadevi je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, revizijski ugovori pa niso utemeljeni, zato je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

13. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).