Jedro

Senat sodišča prve stopnje ni ravnal pravilno, ko je v fazi ugovornega postopka iz spisa izločil izjavo privilegirane priče - obtoženčevega sina, ker ta ni bil popolno poučen o svoji pravici, da mu ni potrebno pričati. Okoliščina, da preiskovalni sodnik pričo ob njeni izjavi, da se ne odpoveduje pravici pričati, ni poučil, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba tudi v primeru, če se bo na glavni obravnavi odpovedala pričanju, oziroma takšno opozorilo ni bilo vpisano v zapisnik, ni identična kateremu od primerov, taksativno naštetih v členu 237 ZKP, ob izpolnitvi katerih sodišče ne sme na izpoved priče opreti svoje odločbe. Zato ne gre za neveljaven dokaz, pač pa bi lahko pomanjkljiv pravni pouk vplival na verodostojnost dokaza, kar pa bo sodišče prve stopnje lahko ugotavljalo šele po zaslišanju priče na glavni obravnavi, v kolikor se bo priča tej pravici odpovedala. Utemeljeni pritožbi okrožne državne tožilke je zato pritožbeno sodišče ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi ter se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je senat sodišča prve stopnje na podlagi

IV. odstavka 276. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz kazenskega spisa izločil zapisnik o zaslišanju priče E. K. ker je ocenil, da se na njegovo izpovedbo sodna odločba ne sme opirati.

Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena ZKP v zvezi z II. odstavkom 371. člena istega zakona in predlagala, naj sodišče druge stopnje napadeni sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Prav ima državna tožilka v svoji pritožbi, da je sklep sodišča prve stopnje o izločitvi izjave privilegirane priče v tej fazi kazenskega postopka najmanj preuranjen. Nobenega dvoma sicer ni, da je bil priča E. K. pomanjkljivo opozorjen, saj ga je preiskovalni sodnik le poučil, da mu ni treba pričati kot sinu obtoženca, ne pa tudi, da se bo v primeru odpovedi tej pravici na njegovo izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bo na glavni obravnavi odpovedal pričanju, vendar pa takšen izostanek dela pravnega pouka še ne more avtomatično pomeniti, da gre za absolutno nedovoljeni dokaz, ki bi se moral takoj izločiti iz spisa in na kakršnega sodišče v nobenem primeru ne bi smelo opreti svoje odločbe.

V obravnavanem primeru bi namreč bili podani razlogi za izločitev zapisnika le tedaj, če priča sploh ne bi bila poučena o tem, da ni dolžna pričati, ali pa se tej pravici v primeru pričanja izrecno ne bi odpovedala, oziroma pouk in odpoved pričanju ne bi bila zapisana v zapisnik. Zato ugotovljena pomanjkljivost, ko iz zapisnika o zaslišanju privilegirane priče ne izhaja tudi drugi, manj pomemben del opozorila, da se bo namreč na izpoved priče lahko oprla sodna odločba, če tudi se bo na glavni obravnavi odpovedala pričanju, ne more imeti za posledico neveljavnosti izvedenega dokaza, vsekakor pa bi mogla vplivati na njegovo verodostojnost, kar pa bo sodišče prve stopnje lahko ugotovilo šele ob zaslišanju iste priče na glavni obravnavi, ko bo v primeru odpovedi pričanju dolžno ugotavljati, ali bi se priča odpovedala pričanju pred preiskovalnim sodnikom v primeru, ko bi ji bilo dano in v zapisnik zapisano popolno opozorilo.

Glede na povedano je senat sodišča druge stopnje ugodil utemeljeni pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijani sklep razveljavil ter zadevo vrnil sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.