Jedro

Sodišče dejstva, za katere je potrebno strokovno znanje, ugotavlja s pomočjo izvedencev kot strokovnih pomočnikov sodišča. Vendar pa je tudi izvedensko mnenje, tako kot vsak drug dokaz, podvrženo prosti oceni dokazov. Skladno z 8. členom ZPP je naloga sodišča, da na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je dolžan tožnik plačati toženi stranki zniža na 959,33 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem (zavrnilnem), a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala v posledici škodnega dogodka - delovne nesreče dne 27.4.2003. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 552,08 EUR odškodnine s pripadki, v presežku, to je za 6.176,68 EUR s pripadki, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. O stroških postopka je na podlagi uspeha v pravdi odločilo, da jih je dolžan povrniti tožnik, in sicer toženi stranki v znesku 972,54 EUR s pripadki, stranskemu intervenientu pa v znesku 658,84 EUR s pripadki.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Uveljavlja vse tri v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Prvostopenjskemu sodišču v prvi vrsti očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker so razlogi, na katere opira odločitev, v diametralnem nasprotju z vsebino posameznih listin v spisu, predvsem izvedeniškim mnenjem dr. J. P. V delu, v katerem so razlogi glede diagnoze utrpelih poškodb, se sodba ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje si je vzelo pravico, da odloči o vprašanjih in daje samo odgovore na vprašanja, na katera jih ne more dati, saj ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem. Čeprav je izvedenka medicinske stroke v mnenju izrecno opredelila, da z veliko verjetnostjo sklepa, da je pri poškodbi dne 27.4.2003 prišlo tudi do zvina desnega zapestja, si je sodišče dovolilo sprejeti povsem zmoten dokazni zaključek, da tožnik v predmetnem škodnem dogodku te poškodbe ni utrpel. V posledici te kršitve pa je tudi dejansko stanje ugotovljeno povsem zmotno oziroma nepopolno, saj vsebina tožnikove izpovedi, prijave poškodbe pri delu, preostala zdravstvena dokumentacija in izpovedi v postopku zaslišanih prič, predvsem pa izvedensko mnenje dr. P. potrjujejo, da je utrpel tudi nateg vezi na desnem zapestju. Sodišče prve stopnje ni ustrezno ocenjevalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, zato je sprejelo povsem zmoten zaključek in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V smislu načela "iuria novit curia" ter določil zakona, na podlagi katerih sodišče posamezna strokovna pravno relevantna vprašanja razrešuje le s pomočjo izvedencev ustrezne stroke, nima sodišče nobenih pooblastil in pristojnosti, da odloči, ali je odgovor izvedenca na strokovno vprašanje pravilen ali ne. Če se je sodišču zdelo izvedensko mnenje pomanjkljivo ali nejasno, bi pa moralo v skladu z materialnopravno procesnim vodstvom zahtevati odpravo pomanjkljivosti oziroma nejasnosti. Tudi tožena stranka ni zahtevala dopolnitve izvedenskega mnenja. Glede na načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku in dokazno breme, pa bi morala tožena stranka dokazati svoje ugovore, torej, da tožnik v škodnem dogodku ni utrpel zvina desnega zapestja. Prvostopenjsko sodišče si je celo dovolilo sprejeti oceno, da dejstvo težje poškodbe ostaja nedokazano, pri tem pa ni obrazložilo, kaj sploh dejstvo težje poškodbe pomeni. Prav tako sodišče nima znanja, da bi samo razmejevalo, kateri del utrpele nepremoženjske škode odpade na tožnikovo poškodbo z dne 27.4.2003. Ker je kljub pomanjkanju teh pristojnosti sprejelo odločitev, je tožeči stranki grobo kršilo pravico do poštenega in nepristranskega sojenja, saj je očitno povsem spregledalo temeljno načelo pravdnega postopka, da je vsaka stranka dolžna posamezne svoje navedbe, trditveno podlago in ugovore dokazati. Tudi materialno pravo je uporabilo povsem zmotno. Tožbeni zahtevek v višini 3.338,34 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti je glede na utrpljeno neugodno poškodbo na desni roki, v posledici katere še vedno trpi pri različnih fizičnih aktivnosti in obremenitvah roke tako doma kot tudi v službi, fizične bolečine, v celoti utemeljen. Povsem neobrazložen, nezakonit in zmoten je zaključek prvostopenjskega sodišča glede odškodnine iz naslova strahu. Izvedenka je opredelila, kakšen strah je tožnik trpel in kako dolgo, torej zaključek sodišča nima opore v podanem izvedenskem mnenju. Tožnik tudi ni trdil, da ga je bilo strah intervencij, trdil pa je, da se je same poškodbe v dotični intervenciji zelo prestrašil. Zavrnitev zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je tako skopo obrazložena, da se je ne da preizkusiti. Prav nobenega razloga tudi ni za zavrnitev zahtevka iz naslova skaženosti. Objektivni kriterij za dosojo odškodnine izhaja iz mnenja izvedenke, subjektivni pa iz tožnikove prepričljive izpovedbe. Sodišče neutemeljeno ni odmerilo nagrade za pripravljalno vlogo tožnika z dne 3.3.2004. Nepravilno so izračunani tudi stroški tožene stranke in glede na pritožbene navedbe je tožnik upravičen do povrnitve celotnih na prvi stopnji priglašenih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da po ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da naloži toženi stranki plačilo še nadaljnje odškodnine v višini 8.513,52 EUR s pripadki in stroški postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Na vročeno pritožbo tožena stranka in stranski intervenient nista odgovorila.

Pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, delno pa je utemeljena v stroškovnem delu.

Pritožba ima sicer prav, da je dolžnost pravdnih strank navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi jih utemeljujejo, ter da je za uspeh v pravdi potrebno zadostiti dokaznemu bremenu. Vendar pa si ta pravila razlaga narobe. Prav pa jih je uporabilo in izpeljalo sodišče prve stopnje, tako da so vsi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari, neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč - določil Obligacijskega zakonika (OZ) o odškodninski odgovornosti: 131. člena, iz katerega izhajajo pravila o dokaznem bremenu, in 179. člena, v katerem so vsebovani kriteriji za odmero odškodnine za nematerialno škodo. Nastanek škode in njen obseg mora dokazati tožeča stranka. Glede na razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP) ter časovne omejitve pri navajanju dejstev in dokazov (286. člen ZPP) mora do konca prvega naroka za glavno obravnavo navesti vsa pravno odločilna dejstva. To pa so tudi poškodbe, ki naj bi povzročile vtoževano škodo. Tožnik pa je v tožbi navedel, da je utrpel udarnino desne podlahti ter udarnino in odrgnino desnega zapestja. Tudi v vlogi, ki jo je vložil po odgovoru na tožbo, kjer je tožena stranka izrazila dvom, da so vse zatrjevane težave posledica poškodb iz škodnega dogodka, ki se obravnava v tej pravdi, tožnik ni popravil oz. dopolnil navedb o zadobljenih poškodbah. To je storil šele, ko je prejel izvedensko mnenje, v katerem je izvedenka opredelila poškodbe mimo trditvene podlage.

Pravilno je sicer tudi pritožbeno stališče, da sodišče dejstva, za katere je potrebno strokovno znanje, ugotavlja s pomočjo izvedencev kot strokovnih pomočnikov sodišča. Vendar pa je tudi izvedensko mnenje, tako kot vsak drug dokaz, podvrženo prosti oceni dokazov. Skladno z 8. členom ZPP je naloga sodišča, da na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. In prav to je prvostopenjsko sodišče storilo: na podlagi celostne ocene izvedenih dokazov je zaključilo, da tožnik ni uspelo dokazati, da je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel tudi zvin ali nateg desnega zapestja. Da lahko sodišče neko dejstvo sprejme kot podlago svoje odločitve, mora biti dokazano s stopnjo gotovosti. Že iz izvedenskega mnenja samega pa ta glede zvina desnega zapestja ne izhaja. Izvedenka namreč govori le o verjetnosti. Glede na to ter ugotovitve prvega sodišča o listinskih dokazih v spisu, ki vzbujajo dvom v ugotovitev izvedenke, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel tudi hud zvin desnega zapestja, celo s potrganjem zapestnih vezi (dokazan predhodni zvin desnega zapestja in več drugih poškodb desne roke; zdravnik, ki je tožnika pregledal takoj po poškodbi, ni zaznal ne natega ne zvina zapestja; tožnik po škodnem dogodku ni bil na bolniški; tudi še po nezgodi se je udeleževal vadb samoobrambe in drugih športnih iger), pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno prvega. Razlogi sodišča zakaj šteje, da tožniku ni uspelo dokazati, da je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel tudi zvin (ali nateg) desnega zapestja, so jasni in življenjsko logični, vse ugotovitve sodišča imajo oporo v izvedenih in dokazno pravilno (celostno) ocenjenih dokazih, zato se pritožbeno sodišče, da jih ne bi ponavljalo, nanje sklicuje (gl. izpodbijano sodbo na 6. strani in 7. strani zgoraj). Ob povedanem se izkažejo pritožbeni očitki o protispisnosti zaključkov prvega sodišča in o nemožnosti preizkusa izpodbijane sodbe za povsem neutemeljene.

Tudi dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče na prvi stopnji sojenja, je glede na trditveno in dokazno podlago ugotovljeno popolno in pravilno. Kot že obrazloženo, je ugotovljeno na podlagi 8. členu ZPP skladne dokazne ocene. Tožeča stranka se pri zavzemanju za sprejetje izvedenskega mnenja dr. P. tudi v delu, ki se nanaša na zvin desnega zapestja, sklicuje na izpovedbo tožnika, zapis v obrazcu Prijava poškodbe pri delu o "natrganju vezi" na desnem zapestju ter ostalo medicinsko dokumentacijo. Iz ostale medicinske dokumentacije po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča ne izhaja, da bi si tožnik v obravnavanem škodnem dogodku zvil desno zapestje ali nategnil vezi na njem. Tožnik še v pritožbi enkrat zatrjuje, da si je desno zapestje zvil, drugič pa, da si je nategnil vezi. Zvin desnega zapestja, kakršnega je ugotovila izvedenka, tudi ne izhaja iz obrazca o prijavi poškodbe pri delu, niti iz tožnikovega zaslišanja ali zaslišanja drugih prič. Potrebno je tudi opozoriti, da izpovedba stranke ne more nadomestiti trditvene podlage. Zaradi vsega navedenega je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je razen v tožbi zatrjevanih poškodb, utrpel še druge poškodbe. S tem, ko je prvo sodišče zapisalo, da ni uspel dokazati težje poškodbe, ne da bi se opredelilo, kaj so težje poškodbe, ni zagrešilo očitane kršitve postopka. Pritožba namreč ta zaključek prvega sodišča iztrga iz konteksta. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da tožniku ni uspelo dokazati zvina (ali natega) zapestja, to je smiselno težje poškodbe od dokaznih udarnin in odrgnin. Nobene potrebe tudi ni bilo, da bi sodišče v okviru materialnega pravdnega vodstva spodbujalo stranki, da bi predlagali dopolnitev izvedenskega mnenja za odpravo pomanjkljivosti oziroma nejasnosti, saj sodišče ni menilo, da je mnenje nepopolno, le sprejelo ga ni v celoti.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Pri dosoji višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja je prvostopenjsko sodišče upoštevalo vse s strani izvedenke ugotovljene nevšečnosti ter, da je imel telesne bolečine, ki pa glede na v postopku dokazano težo poškodbe (udarnine in odrgnine) niso bile hude in dolgotrajne, niti se ne bodo pojavljaje v bodoče. V zvezi s pritožbeno grajo, da sodišče nima strokovnega znanja za ugotovitev posledic poškodb, ker glede teže poškodbe ni sledilo izvedenskemu mnenju, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za vedenje o stopnji in trajanju bolečin, ki so posledica odrgnin in udarnin, posebno strokovno znanje ni potrebno. Razen tega pa mora dejstva, ki vplivajo na odmero odškodnine, dokazati tožeča stranka. Tožnik pa ni predlagal nobenega dokaza v smeri razmejitve posledic udarnin in obtolčenin od posledic zvina ali natega zapestja. Z dosojo 500,00 EUR odškodnine je glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter ugotovljene nevšečnosti tekom zdravljenja prvostopenjsko sodišče zadostilo pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se dosoja le v primerih trajnih posledic poškodb, teh pa odrgnine in obtolčenine tudi po mnenju izvedenke ne zapuščajo. To ugotovitev izpodbijana sodba vsebuje, zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz tega naslova dovolj obrazložena, da je preverljiva, in očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Obširno obrazložen in materialnopravno pravilen je tudi zaključek prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na strah. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča na 7. strani izpodbijane sodbe. V zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja, da je prvo sodišče izpovedbo tožnika v zvezi s strahom povzelo smiselno tako, kot je izpovedoval. Sledilo je sicer njegovi izpovedbi, vendar pa ocenilo, da ni dokazana zadostna intenziteta strahu, da bi šlo za pravno priznano škodo.

Tudi za dosojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ni materialnopravne podlage. Po ugotovitvah izvedenke so posledice odrgnin in obtolčenin, to pa se edine poškodbe, ki jih je uspel dokazati tožnik, izginile po enem letu. Dosojo odškodnine iz tega naslova pa opravičuje le trajna skaženost. Napačna pa je ugotovitev prvega sodišča, da v spisu ni vloge tožeče stranke z dne 3.3.2004. Ker je s to vlogo tožeča stranka odgovorila na trditve tožene stranke iz odgovora na tožbo, jo je šteti za potrebno (155. člen ZPP). Zato gre tožeči stranki za sestavo te vloge skladno z Odvetniško tarifo priglašenih 400 točk (prva pripravljalna vloga) ter 20 % DDV. Vsi potrebni stroški tožnika tako znašajo 2.386,24 EUR in je glede na doseženi 6 % uspeh upravičen do povračila 143,17 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Po pobotanju teh stroškov s stroški, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki (1.102,50 EUR), pritožba pa odmere stroškov toženi stranki ne izpodbija obrazloženo, mora tožnik toženi stranki povrniti 959,33 EUR s pripadki.

Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi glede glavne stvari niso podani, niti ne kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo glede glavne stvari kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pa je spremenilo izrek o stroških tako, da je pri izračunu potrebnih stroškov tožeče stranke na prvi stopnji upoštevalo tudi vlogo z dne 3.3.2004. Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, s katerim ji niso nastali posebni stroški, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.