Jedro

V upravnem postopku ni bilo ugotovljeno, za kakšno obliko begunstva pri stranki gre, zato dejansko stanje glede pravnopomembnih okoliščin ni bilo popolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 410/2001-6 z dne 3.12.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.2.2001. Z njo je bila v revizijskem postopku odpravljena odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostave Š. z dne 27.10.2000, s katero je bil tožnici za obdobje od 20.6.1944 do 5.5.1945 priznan status žrtve vojnega nasilja - begunke in pripadajoče pravice, ter odločeno, da se zadeva vrne v ponovni postopek in v odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navedlo, da je tožnica v zahtevi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 68/96 - odl. US, 70/97, 43/99, 28/00, 1/01 - odl. US in 64/01 v nadaljevanju ZZVN) uveljavljala status begunke po določbi 1. odstavka 2. člena navedenega zakona, ker naj bi pobegnila pred vojnim nasiljem nemških okupacijskih sil (pretepanjem in spolnim nasiljem). Prvostopenjski upravni organ ni odločil v okviru njenega zahtevka, saj ji je priznal status begunke na podlagi 4. odstavka 2. člena ZZVN, do katerega so upravičene osebe, ki so bile v času od 6.4.1941 do 15.5.1945, zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, nasilno pregnane iz svojega doma in osebe, ki so bile v istem časovnem obdobju nasilno pregnane iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njihove stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se niso mogle vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece; svoje odločitve zakaj gre tožnici status begunke na navedeni pravni podlagi pa ni utemeljil. Strinja se s presojo tožene stranke, da podatki upravnih spisov ne potrjujejo, da bi bila tožnica iz svojega doma nasilno pregnana iz razlogov 4. odstavka 2. člena ZZVN niti, da naj bi pobegnila iz svojega doma 20.6.1944. Ugotavlja, da v obravnavani zadevi pravzaprav ni bilo nedvoumno ugotovljeno, pred katero obliko vojnega nasilja naj bi tožnica pravzaprav pobegnila niti iz katerih v ZZVN določenih razlogov. Zato se strinja s presojo tožene stranke, da je odločitev prvostopenjskega upravnega organa preuranjena. Tožena stranka je zato pravilno odločila, ko je v revizijskem postopku zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odpravila prvostopenjsko upravno odločbo in zadevo vrnila v ponovni postopek organu prve stopnje.

Strinja se tudi z napotki tožene stranke prvostopenjskemu organu, da bo potrebeno v ponovnem postopku dejansko stanje dopolniti z zaslišanjem stranke, prič, ter listinskimi dokazi, ter na tej podlagi ugotoviti kateri status tožnici pravzaprav gre, če ji sploh kateri gre.

Tožnica v pritožbi navaja, da je odločitev v izpodbijani sodbi krivična ter da se zaradi nje čuti moralno ponižano. Nikoli ni navajala, da se je njeno begunstvo pričelo 20.6.1944, ampak poleti junija oziroma v začetku julija 1944, ko jo je med grabljenjem sena napadel nemški vojak in skoraj posilil. Razlog navedenemu nasilju je v dejstvu, da je bil njen oče zaradi sodelovanja z NOB izdan ter interniran v taborišču N., kjer je v hudem trpljenju izgubil življenje. Njen pobeg je bil nujen, saj ji je grozilo spolno nasilje ali celo smrt. Predlaga zaslišanje priče, takratne sosede, M.G. Smiselno predlaga, da se njeni pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pri presoji izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo odločitev tožene stranke in je za svojo odločitev v izpodbijani sodbi navedlo pravilne in zakonite razloge. Ugotovljena pomanjkljiva dejanska podlaga za odločitev organa prve stopnje je prepričljivo obrazložena, v sodbi pa so tudi pravilni pravni in dejanski preudarki.

Napotki tožene stranke prvostopnemu organu, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo kot pravilne, tožnici ne zapirajo možnosti, da bo v ponovljenem postopku na prvi stopnji lahko dokazala utemeljenost svoje zahteve. Ker o njeni zahtevi ni bilo dokončno odločeno, ampak bo to stvar ponovljenega postopka, odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje ne pomenita krivice, ki jo zatrjuje tožnica.

Ker je izpodbijana sodba pravilna, pritožbeno sodišče pa pri njenem preiskusu ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožničino neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.