Jedro

Obdolženi je storil kaznivo dejanje tihotapstva s tem, ko je po prijavi uvoza osebnih avtomobilov carinskim organom te avtomobile registriral v naši državi s pomočjo ponarejenih listin, te osebne avtomobile tudi izvozil v tujino, nato pa jih, opremljene z domačimi registrskimi tablicami, pripeljal nazaj v Slovenijo. Na tak način se je izognil predpisanim carinskim dajatvam ne glede na dejstvo, da legalni uvoz ni bil mogoč.

Izrek

Pritožbi obdolženega B. K. se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v krivdoreku pod točko I s p r e m e n i tako, da se: - iz izreka izpustita dejanji pod točko I/1a in pod točko I/2A; - vsaka posamezna kazen se z n i ž a na 9 (devet) mesecev zapora, enotna kazen pa se z n i ž a na 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora; - znesek, ki ustreza s kaznivimi dejanji doseženi premoženjski koristi, pa se z n i ž a na 1,029.334,00 (en milijon devetindvajsettisoč tristoštiriintrideset 0/00) SIT. V ostalem se ta pritožba, v celoti pa pritožba obdolžene N. G. z a v r n e t a kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolžena N. G. je dolžna plačati povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi B. K. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja tihotapstva po I. odstavku 255. člena KZ (točka I/1a, b, c in d krivdoreka) in nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po III. in I. odstavku 256. člena KZ (točka I/2A, B, C in D krivdoreka).Za vsako kaznivo dejanje je bila določena kazen po deset mesecev zapora, nato pa izrečena enotna kazen eno leto in šest mesecev zapora. Temu obdolžencu je bil naložen v plačilo znesek 1,612.126,00 SIT, ki ustreza s kaznivimi dejanji doseženi premoženjski koristi. Obdolžena N. G. je bila spoznana za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po I.odstavku 256. člena v zvezi s 3. točko I. odstavka 257. člena KZ (točka II/a in b krivdoreka). Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Obdolžencema so bili naloženi v nerazdelno plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 39.460,00 SIT in povprečnina: obdolženemu B. K. v znesku 80.000,00 SIT, obdolženi N. G. pa v znesku 40.000,00 SIT. S sklepom, ki je vsebovan v isti odločbi, je bil ustavljen kazenski postopek zoper obdolženega D. J. zaradi kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po I. in II. odstavku 258. člena KZ. Stroški tega dela kazenskega postopka so obremenili proračun. Zoper to sodbo sta se pravočasno pravočasno pritožila obdolžena B. K. in obdolžena N. G. po zagovornikih. Obdolženi B. K. je uveljavil pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obdolžena N. G. se je sklicevala na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in na kršitev kazenskega zakona. Tudi ona je predlagala razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba obdolženega B. K. je delno utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je zatrjevana v pritožbi obdolženega B.K., da mu je bil obtožni akt hkrati z vabilom na glavno obravnavo z dne 8. 6. 2000 vročen preko U. C. dne 9.5.2000 na njegovem domu na P. ..., saj je sodno pošiljko zanj prevzela soobdolžena N. G., ker je sam obdolženec ni hotel sprejeti, čeprav je bil doma (listna št. 309). Slednja se je udeležila te glavne obravnave, kar pomeni, da sta bila oba v redu povabljena. Ta obdolženka je bila na tej glavni obravnavi tudi seznanjena z datumom nove glavne obravnave z dne 7.7.2000, na kateri je bila izdana izpodbijana sodba. Na to glavno obravnavo je bil obdolženi B. K. ponovno povabljen preko U. C. dne 17.6.2000, ko je bil doma na naslovu P. .... Ker vabila ni hotel sprejeti, mu je bilo zataknjeno za vhodna vrata (listna št. 331). Glede na obe poročili o vročitvi vročevalskega podjetja tako ni nobenega dvoma, da je bil obakrat doma. Listine, priložene pritožbi, s katerimi je poskušal izpodbijati pravilnost vročitve, niso verodostojne. Na potrdilu o cestno-prometnem prekršku, ki naj bi ga obdolženi storil dne 14.6.2000 v Z.R. N., ni prav nobenega žiga organa, ki naj bi to listino izdal. V potrdilu o plačilu predujma z dne 17.6.2000 je nenavadno, da bi se poleg datuma izpisal še čas plačila predujma, ker ta podatek ni niti obvezna niti običajna sestavina takšne listine. Očitno je torej, da je bila sestavljena samo v pritožbene namene. Enako velja glede listine o bivanju obdolženega pri J. J. v ZR N.. Zato ni mogoče slediti pritožbeni navedbi o lažnih poročilih vročevalskega podjetja. Če namreč obdolženec v obeh primerih vročanja ne bi bil doma, bi podjetje obe sodni pošiljki nedvomno vrnilo. Očitno je, da je obdolženi v obeh primerih odklonil sprejem sodnih pošiljk, pa tudi podpis o prevzemu, nato pa z lažnimi listinami poskušal kompromitirati vročevalcu. Sodišče druge stopnje opozarja še na pomembno okoliščino: soobdolžena N. G. je obdolženčeva zunajzakonska partnerica. Ta je bila o glavni obravnavi z dne 7.7.2000 osebno obveščena na sodišču prve stopnje, pa se je, enako kot obdolženi, ni udeležila. Sodišče druge stopnje tako ne more mimo možnosti,da ga je o tej glavni obravnavi tudi ona obvestila. Sicer pa je v njegovi pasivnosti v tem kazenskem postopku (ni se zagovarjal, na glavni obravnavi ni prišel, sodnih pisanj ni hotel sprejeti) jasno izražena težnja po zavlačevanju kazenskega postopka. Iz teh razlogov sodišče druge stopnje šteje, da je bil obdolženi na glavno obravnavo z dne 7.7.2000 v redu povabljen. Tako je sodišče prve stopnje zakonito opravilo glavno obravnavo v njegovi nenavzočnosti. Jasno je, da se obdolženi o modifikaciji obtožbe na tej glavni obravnavi ni mogel izjasniti, kar pa ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Tej možnosti se je z neudeležbo sam odpovedal. V nasprotju z navedbami obdolženčeve pritožbe meni sodišče druge stopnje, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Pritožbena navedba, da je obdolženi uvožene osebne avtomobile izročal nekemu M. A. iz M., in nato z njimi ni imel več nobenega opravka, je novota, za katero v obsežnem spisovnem gradivu ni prav nobenega potrdila. Nasprotni pa izvedeni dokazi jasno potrjujejo obtožbo, da je prav on avtomobile tudi izvozil, ko je predhodno z lažnimi listinami izposloval registracijo teh avtomobilom na imena ljudi, ki s samimi avtomobili niso imeli nobenega opravka. Obtožba obdolžencu ni očitala, da je sam napravil krive listine, pač pa le, da je takšne listine uporabil. Zato ugotavljanje pristnosti podpisov na njih ni pomembno. Enako velja tudi glede zaslišanja priče M. A., o katerem niti priče, na ime katerih je obdolženec registriral pretihotapljene osebne avtomobile, niti kupci teh avtomobilov tako niso vedeli ničesar povedati. Tudi soočenje s soobdolženo N. G. ni potrebno. Pa tudi zaslišanje priče N. B., o katerem so res izpovedale posamezne priče, ne bi z ničemer doprineslo k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja; po izpovedbah posameznih prič je šlo za uvoz osebnih avtomobilov, od katerih so bile pri registraciji sedaj obravnavanih osebnih avtomobilov uporabljene ponarejene uvozne carinske deklaracije, kakor je to zlasti natančno izpovedal carinski delavec D. Š.. Modifikacija obtožbe glede neznanca, ki naj bi se izdajal za D. J. je samo prilagojena dokazni ugotovitvi na glavni obravnavi, da tedaj še soobdolženi D. J. ni tista oseba, ki se je zanj izdajala pri registraciji osebnega avtomobila znamke M. ... D (točka I/2B krivdoreka). Res je, da ta modifikacija ni bila opravljena tudi pri kaznivem dejanju pod točko II/a krivdoreka, zaradi katerega je bila spoznana za krivo soobdolžena N. G.. Vendar ta nedoslednost na pravilnost izpodbijane sodbe glede obdolženega B. K. nima prav nobenega vpliva. Obdolžena N. G. je bila obsojena kot izdajateljica krivih listin, kar pa se obdolženemu B. K. nikoli ni očitalo, tako tudi glede pogodbe z dne 6.4.1995. To pogodbo je on samo uporabil pri registraciji tega osebnega avtomobila, kakor je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tako sodišče druge stopnje ne dvomi, da je bil B. K. uvoznik in izvoznik teh osebnih avtomobilov, ki jih je uspel v času, ko so bili še v državi, na podlagi lažnih listin registrirati na ime na fiktivnih kupcev s pomočjo lažnih listin, in jih je nato po izvozu v R. A. že registrirane s slovenskimi registrskimi tablicami pripeljal ponovno v našo državo. Ta navidezno zakoniti ponovni uvoz po opravljeni registraciji pomeni tihotapstvo, ne pa prvotni uvoz, ki je bil resnično prijavljen carinskim organom. Ponovni uvoz osebnih avtomobilov, ki jih sicer sploh ni bilo mogoče uvoziti, pa carinskim organom sploh ni bil prijavljen. Pa tudi nobene prepoznave na sodišču prve stopnje niso bile potrebne. Prepoznava na glavni obravnavi z dne 7.7.2000 se je nanašala le na tedaj še soobdolženega D.J.. Pritrditi pa je pritožniku, da je kazenski pregon za kaznivi dejanji pod točko I/1a in pod točko I/2A krivdoreka dne 19.8.2000 resnično absolutno zastaral. Zaradi tega je sodišče druge stopnje iz krivdoreka izvzelo ti dve dejanji, zato pa temu ustrezno znižalo obe posamezni in enotno kazen, posledično tudi znesek, ki ga mora obdolženi B. K. plačati na račun pridobljene protipravne premoženjske koristi. Izrečena kazenska sankcija sploh ni prestroga. Tudi sodišče druge stopnje opozarja na do potankosti izdelan način storitve. Skrb za mladoletnega otroka in nekaznovanost pa sta bili že upoštevani kot olajševalni okoliščini pri odmeri kazni na sodišču prve stopnje. Škoda s temi kaznivimi dejanji v sedanjem obsegu je nastala s tem, ko se je obdolženi s pretihotapljenjem vseh treh osebnih avtomobilov izognil predpisanim carinskim dajatvam. Teh dajatev nikoli ni plačal in je zato za njihov denarni znesek okoriščen. Zato pritožbena trditev o nenastanku škode ni sprejemljiva. Pritožba obdolžene N. G. ni utemeljena. Z zanikanjem obtožbe in s predlaganim soočenjem s soobdolženim B. K., kar je tudi edina graja ugotovljenega dejanskega stanja, pač ni mogoče izpodbiti pravilnih nasprotnih dokaznih ugotovitev sodišča prve stopnje. Tudi sodišče druge stopnje opozarja na grafološko ekspertizo in na formular izmišljene gospodarske družbe Pils, d.o.o.. V spisu ni prav nobenega dokaza, ki bi vsaj posredno potrjeval to pritožbeno trditev. Ob odsotnosti drugih navedb v tej pritožbi, ki je po obsegu zelo skromna, tako ni mogoče podvomiti v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede tega dela izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je ocenilo še kazensko sankcijo, ki je bila izrečena pritožnici. Mnenja je, da ta ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam in je zato ni mogoče spremeniti v obdolženkino korist. Sodišče druge stopnje poudarja, da je bil namen sestave krivih listin v premoženjskem motivu, ki ga je realiziral njen zunajzakonski partner soobdolženi B. K.. Kršitev kazenskega zakona v tej pritožbi ni obrazložena. Zato se je sodišče druge stopnje tudi glede teh kršitev omejilo na obseg uradnega preizkusa izpodbijane sodbe, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo. Zaradi neuspeha s pritožbo mora obdolžena N. G. plačati povprečnino, ki pomeni edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka ter njenih premoženjskih razmer. Ker je obdolženi B. K. delno uspel s pritožbo, mu ni treba plačati nobenih stroškov pritožbenega postopka.