Jedro

Ne drži razlaga, da tožnik s sklenitvijo poravnave ni pridobil nobenega premoženja, temveč, da se je le vzpostavilo zakonito stanje. S sklenjeno sodno poravnavo je bilo ugotovljeno, da je vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke A.A., do 1/5 nepremičnine parc. št. 971/7, s sklepom Okrajnega sodišča v Šentjurju z dne 19. 2. 2013 neveljavna in se na podlagi sodne poravnave v predmetni zadevi pri navedeni parceli opravi vknjižba izbrisa lastninske pravice na toženo stranko A.A. do 1/5-ine in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje ter se pri tej nepremičnini vknjiži lastninska pravica na tožnika do 1/5. Tožnik je torej po citirani sodni poravnavi pridobil lastninsko pravico do 1/5 na tam opredeljeni nepremičnini z vknjižbo v zemljiško knjigo, pri čemer pa po presoji sodišča za razlago termina ''pridobitev premoženja'' iz petega odstavka 48. člena ZBPP ni pravno pomembno, da gre (kot tožnik poudarja) za ''le'' vzpostavitev zakonitega stanja in torej po njegovem mnenju ne za pridobitev premoženja, saj v primeru, če tožnik te tožbe ne bi vložil, do spremembe zemljiškoknjižnega stanja, torej do vzpostavitve lastninske pravice tožnika v določenem deležu ter s tem formalno in dejansko do pridobitve tega premoženja, ne bi prišlo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za BPP odločil, da je tožnik dolžan povrniti stroške izplačane iz sredstev brezplačne pravne pomoči v znesku 172,13 EUR na tam navedeni račun v 30 dneh po prejemu te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne zamude dalje do plačila. V obrazložitvi je navedel, da je bila tožniku odobrena BPP z odločbo z dne 23. 10. 2015 v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdni zadevi Okrajnega sodišča P 97/2015. Na podlagi te odločbe je bilo izplačanih 344,25 EUR odvetniških stroškov po sklepu organa z dne 19. 1. 2016. V pravdni zadevi P 97/2015 je bila na naroku 5. 1. 2016 sklenjena sodna poravnava z vsebino, enako tožbenemu zahtevku, kar pomeni, da je tožnik s tožbo uspel. S sodno poravnavo je bila ugotovljena neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v korist nasprotne stranke do 1/5 nepremičnine s parc. št. 971/9, k.o. … ter je bilo dogovorjeno, da se vzpostavi prejšnje lastninsko stanje v korist tožnika, tožniku pa je bila nasprotna stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 400,00 EUR. Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) od novele ZBPP-C (od 4. 4. 2015) ne določa več ex-lege prenosa terjatve prosilca do nasprotne stranke iz naslova stroškov postopka na Republiko Slovenijo. Od uveljavitve te novele je treba v odločbi, s katero se odloči o zadevi, nasprotni stranki naložiti povrnitev stroškov BPP v korist proračuna RS. Ker se je postopek v tej zadevi končal s sodno poravnavo, bi morale stranke že v tej poravnavi skleniti tak dogovor, torej, da nasprotna stranka stroške postopka, ki so bili plačani iz proračuna, povrne v proračun, kar pa ni bilo dogovorjeno. Naslovno sodišče je v več odločbah zavzelo stališče, da če je upravičenec sklenil sodno poravnavo, s katero se je odpovedal povračilu stroškov in s tem preprečil prehod terjatve na povračilo stroškov postopka na RS, je s tem postal glavni zavezanec za povračilo teh stroškov (npr. U 191/2004). To stališče je po mnenju organa mogoče smiselno uporabiti tudi v tem primeru. Pri tem za organ ni pomembno, ali je bila obveznost plačila stroškov utemeljeno pobotana, ker je upravičenec dolžan te stroške povrniti v vsakem primeru. Če je bil pobot utemeljen, potem je bil upravičenec neupravičeno obogaten na škodo države, ker je bil njegov dolg deloma poplačan na račun stroškov, ki jih je založila država. Če pa pobot ni bil utemeljen, potem bo upravičenec te stroške lahko izterjal od nasprotne stranke. Tožnik je v postopku tudi uspel in pridobil premoženje, saj je uspel z vzpostavitvijo lastninske pravice na spornem deležu nepremičnine. S tem je pridobil možnost razpolagati s tem deležem, kar pred vpisom ni mogel. Vrednost spornega deleža je sam označil na 19.000,00 EUR. Glede na 46. in peti odstavek 48. člena ZBPP je tako organ odločil, da je tožnik dolžan povrniti polovico stroškov, ki so bili zanj izplačani iz sredstev BPP.

2. Tožnik je odločbo izpodbijal iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Ne drži, da se je tožnik odpovedal stroškom in s tem preprečil prehod terjatve na RS. Stroški v višini 400,00 EUR pripadajo državi in je tožnik pripravljen podpisati vsa potrebna pooblastila, da RS ta znesek dejansko izterja. Sam kot prejemnik socialne denarne pomoči nima niti za sodno takso. Tožniku ni bila dana možnost, da se o teh dejstvih izjavi, predvsem pa mu ni bila ponujena v podpis pogodba o cesiji, s katero bi takoj omogočil izterjavo terjatve RS. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tudi ne drži, da je tožnik pridobil premoženje, saj je bil vedno lastnik do 1/5, bila mu je odvzeta zaradi napake države. Stališče, da tožnik lahko razpolaga s svojim deležem, pa je v izrecnem nasprotju s stališčem iz sodbe, I U 1721/2015. Sicer bi pa moral organ tožnika v odločbi za BPP opozoriti, kako ravnati v primeru poravnave in da mora dogovoriti povračilo stroškov direktno RS, saj do sedaj tako ni bilo. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in predlaga, da mu toženka povrne povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o naložitvi povračila stroškov tožniku. Organ je svojo odločitev oprl na peti odstavek 48. člena ZBPP, ki določa, da če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, je, razen v primeru iz drugega odstavka tega člena, dolžan povrniti Republiki Sloveniji polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, pri čemer znesek vračila v nobenem primeru ne sme presegati polovice vrednosti premoženja oziroma dohodkov, prejetih na podlagi sklenjene poravnave.

6. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna, organ pa je zanjo navedel izčrpne in utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še navaja:

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je organ po prejemu sodne poravnave v zadevi Okrajnega sodišča v Črnomlju P 97/2015 z dne 5. 1. 2016, iz katere je med drugim razvidno, da se je nasprotna stranka zavezala upravičencu za BPP – tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 400,00 EUR, zaradi odločanja o obveznosti vračila stroškov brezplačne pravne pomoči pozval pooblaščenca tožnika, da se v roku 5 dni izreče, ali je upravičenec - tožnik dejansko že prejel izplačilo stroškov postopka v znesku 400,00 EUR s strani nasprotne stranke. Pri tem se je skliceval na 48. člen ZBPP. Iz povedanega tako sledi, da ne drži, da tožniku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev (9. oziroma 146. člen ZUP), saj mu je bila ta možnost dana s tem dopisom. Pooblaščenec je na poziv organa tudi odgovoril in sicer, da stroškov od nasprotne stranke ni prejel, kot prilogo pa je organu tudi posredoval dopis nasprotne stranke, da prisojenih stroškov ne bo plačala zaradi pobota, in dopis pooblaščenca tožnika, da tožnik na pobot ne pristaja, ker pravdni stroški pripadajo državi iz naslova brezplačne pravne pomoči. Iz slednjega pa torej tudi sledi, da je bil tožnik seznanjen, da je glede na dodeljeno brezplačno pravno pomoč in končan postopek prišlo do nastanka obveznosti o vračilu stroškov iz naslova brezplačne pravne pomoči RS. Tožnik se tako ne more sklicevati, da bi, če bi bil s tem seznanjen, sklenil poravnavo z ustrezno vsebino (tj. da pravdni stroški pripadajo državi), saj je glede na povedano to nedvomno bil. Zatrjevana absolutna kršitev določb postopka tako ni podana. Iz določbe 48. člena ZBPP pa tudi ne izhaja, da bi moral organ tožniku zaradi obveznost vračila stroškov državi tožniku ponuditi v podpis pogodbo o cesiji zaradi prenosa terjatve na RS, prav tako pa tudi ne, da bi moral organ tožnika že v odločbi o dodelitvi BPP na to opozoriti. Novela ZBPP-C je bila namreč objavljena v Uradnem listu RS in s tem so bili s spremembami zakona seznanjeni vsi.

8. Sodišče se pa tudi ni strinja, da tožnik s sklenitvijo poravnave ni pridobil nobenega premoženja, temveč, da se je le vzpostavilo zakonito stanje. S sklenjeno sodno poravnavo, P 97/2015 z dne 5. 1. 2016, je bilo ugotovljeno, da je vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke A.A., do 1/5 nepremičnine parc. št. 971/7, k.o. … s sklepom Okrajnega sodišča v Šentjurju, Dn 29011572012 z dne 19. 2. 2013, neveljavna in se na podlagi sodne poravnave v predmetni zadevi pri parc. št. 971/7 k.o. … opravi vknjižba izbrisa lastninske pravice na toženo stranko A.A. do 1/5-ine in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje ter se pri tej nepremičnini vknjiži lastninska pravica na tožnika do 1/5. Tožnik je torej po citirani sodni poravnavi pridobil lastninsko pravico do 1/5 na tam opredeljeni nepremičnini z vknjižbo v zemljiško knjigo, pri čemer pa po presoji sodišča za razlago termina ''pridobitev premoženja'' iz petega odstavka 48. člena ZBPP ni pravno pomembno, da gre (kot tožnik poudarja) za ''le'' vzpostavitev zakonitega stanja in torej po njegovem mnenju ne za pridobitev premoženja, saj v primeru, če tožnik te tožbe ne bi vložil, do spremembe zemljiškoknjižnega stanja, torej do vzpostavitve lastninske pravice tožnika v določenem deležu ter s tem formalno in dejansko do pridobitve tega premoženja, ne bi prišlo. Tožnik je torej v pravdnem postopku zatrjeval, da je njegovo premoženje manjše, kot bi moralo biti, ker pa je v postopku uspel, je postalo večje, kot bi bilo brez uspeha v postopku, za katerega je bila odobrena BPP. Sodišče tako iz navedenih razlogov ne sledi stališču, navedenemu v sodbi, I U 1721/2015 z dne 7. 1. 2016, na katerega se sklicuje tožnik.

9. Glede na povedano je sodišče, ker je spoznalo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 10. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.