Jedro

Ker zaradi zastaranja plačila sodne takse ni več mogoče zahtevati in sodne takse tudi ni več mogoče prisilno izterjati, tožnik nima več pravno varovanega interesa, da izdano odločbo izpodbija.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša neplačana taksa za tožbo 15.200,00 SIT in sodna taksa za opomin 4.750,00 SIT, skupaj torej 19.950,00 SIT. Tožniku je naložilo, da navedeni znesek plača v roku 15 dni od prejema sklepa na vplačilni račun sodnih taks v RS.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da je tožnik dne 28.9.2005 vložil tožbo, ni pa tedaj plačal sodne takse, kar je dolžan na podlagi 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. SRS, št. 1/90 – p.b., Ur. l. RS, 48/90, 14/91, 38/96, 20/98, 35/98, 50/98, 70/00, 41/01, 93/01 in 73/03 – odl. US). Po določbi 4. člena ZST je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost, in sicer za tožbo, ko se vloga izroči sodišču. Če takrat taksa ni plačana, sodišče opozori zavezanca, da jo je dolžan plačati v roku 15 dni in če taksa v tem roku ni plačana, se zavezancu pošlje opomin, za katerega se tudi plača taksa (26. člen ZST).

Tožnik zoper navedeni sklep vlaga pritožbo. Navaja, da Zakon o urejanju prostora v 4. odstavku 105. člena določa, da odškodnino in stroške nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom plača razlastitveni upravičenec in če se sedaj postavlja dvom, kaj so stroški, razlastitveni zavezanec predlaga pritožbenemu sodišču, da postopa v skladu z določbami 22. člena ter 23. člena Zakona o ustavnem sodišču, določbami Poslovnika ustavnega sodišča in skladno z 22. členom Ustave RS, torej, da prične postopek za oceno ustavnosti zakona.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba tožnika je bila glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, obravnavana kot pritožba po omenjenem zakonu.

Pritožba ni dovoljena.

Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je po samem zakonu nastopilo zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo potrebno takso plačati (relativni rok, 1. odstavek 9. člena ZST). Zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse sicer prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastopi v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse (absolutni rok, 2. odstavek 9. člena ZST).

V skladu s 4. členom ZST je potrebno takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Taksna obveznost za vlogo nastane takrat, ko se vloga izroči, za sodno odločbo pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik vložil pritožbo dne 28.9.2005, ko je tudi nastala taksna obveznost. Tožniku je sodišče dne 1.10.2005 vročilo opomin za plačilo sodne takse za tožbo. Tožnik je dne 14.10.2005 z dopisom zahteval izdajo odločbe o odmeri sodne takse in sodišče prve stopnje je dne 3.11.2005 izdalo izpodbijani sklep, ki je bil tožniku vročen dne 5.11.2005. Relativno zastaranje je tako pričelo teči dne 1.1.2006. Ker v času od 1.1.2006 do 1.1.2008 v postopku ni bilo opravljeno nobeno uradno dejanje, namenjeno izterjavi sodne takse, je zaradi poteka zastaralnega roka iz 1. odstavka 9. člena ZST dne 1.1.2008 zastarala tudi pravica terjati plačilo sodne takse.

Ker plačilo sodne takse zoper tožnika ni več mogoče zahtevati in sodne takse tudi ni več mogoče prisilno izterjati, tožnik nima več pravno varovanega interesa, da izdano odločbo izpodbija. Pritožbeno sodišče je zato njegovo pritožbo na podlagi 1. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB2, Uradni list RS, št. 36/04) zavrglo kot nedovoljeno.