Jedro

Vročilnico kot potrdilo o vročitvi pa podpišeta prejemnik in vročevalec, v njej pa prejemnik zapiše z besedo na vročilnici dan prejema (1. odstavek 149. člena ZPP). Žig dolžnika, kadar je to pravna oseba, ni obligatorna sestavina povratnice. Povratnica v spisu, pripeta pri red.štev. 2, ima vse zgoraj navedene obligatorne sestavine, da jo je moč šteti kot verodostojen dokaz vročitve izvršilnega sklepa dolžniku. S pritožbeno trditvijo, da je povratnica kot izkaz vročitve hibna, ker na njej ni žiga dolžnika in ji zato ni mogoče priznati dokazne vrednosti vročitve, pritožnik zato ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopno sodišče dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo, kot tudi njegov ugovor zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine. Odločilo je še, da dolžnik sam nosi svoje stroške in da se izvršba ustavi. Zoper navedeni sklep v delu, v katerem je sodišče odločilo glede zahtevkov dolžnika, se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil dolžnik. Predlagal je, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje oziroma "da ustrezno odločitev prvostopnega sodišča spremeni" s stroškovno posledico. Navedel je, da je sklep o izvršbi prejel skupaj s predlogom za izvršbo šele na naroku dne 25.3.1997, še pred prejemom sklepa takoj, ko je izvedel za izdajo izvršilnega sklepa, pa je ugovarjal. Po prejemu samega sklepa je na že podani ugovor izrecno opozoril. Do zamude torej sploh ni prišlo, prav tako prepozna ne more biti vloga, ki jo je sodišče štelo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. 15.4.1994 izvršilnega sklepa ni prejel. Podpis na povratnici ni podpis dolžnika, očitno je prevzem potrdil in podpisal nekdo tretji, kdo pa dolžnik ne ve. Če bi sklep prevzel delavec dolžnika, bi bil sestavni del potrditve tudi žig dolžnika. Pritožba ni utemeljena. Po 1. odstavku 134. člena ZPP se sodna pisanja pravnim osebam vročajo tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki se najde v pisarni ali v poslovnem prostoru. Vročilnico kot potrdilo o vročitvi pa podpišeta prejemnik in vročevalec, v njej pa prejemnik zapiše z besedo na vročilnici dan prejema (1. odstavek 149. člena ZPP). Žig dolžnika, kadar je to pravna oseba, ni obligatorna sestavina povratnice. Povratnica v spisu, pripeta pri red.štev. 2 ima vse zgoraj navedene obligatorne sestavine, da jo je moč šteti kot verodostojen dokaz vročitve izvršilnega sklepa dolžniku. S pritožbeno trditvijo, da je povratnica kot izkaz vročitve hibna, ker na njej ni žiga dolžnika in ji zato ni mogoče priznati dokazne vrednosti vročitve, pritožnik zato ne more uspeti. Iz povratnice izhaja, da je dolžnik sklep prejel 25.4.1994 na naslovu C... 166 L.... Povratnica je javna listina, ki dokazuje resničnost vročitve (primerjaj 1. odstavek 230. člena ZPP), to pa je dovoljeno izpodbijati z nasprotnimi dokazi (3. odstavek 230. člena ZPP). Dolžnik je tekom prvostopnega postopka izpodbijal vročitev izvršilnega sklepa s trditvijo, da vse od leta 1991 na naslovu C... 166 L... ne posluje, saj se je odselil na naslov S... 21 c, L..., sedaj pa je na naslovu V... 5, L... (trditve v ugovoru - list.štev. 14). Ker iz podatkov v spisu - izpisa iz sodnega registra z dne 31.1.1996 (priloga A 6) izhaja, da je imel dolžnik v sodnem registru tudi tega dne še vedno vpisan svoj sedež na naslovu C... 166, L..., za sedež družbe pa je po 30. členu ZGD mogoče določiti le kraj, kjer družba opravlja svojo dejavnost ali kraj, kjer se pretežno vodijo njeni posli, dolžnikova trditev, da na navedenem naslovu dolžnik v času vročanja 25.4.1994 ni več posloval, ne more omajati zaključka o pravilnosti vročitve, ki jo izkazuje povratnica. Tako se izkaže kot zgolj pavšalna tudi pritožbena trditev, da povratnice ni podpisal nobeden od delavcev dolžnika, pač pa nekdo tretji. Pritožbeno sodišče zato ni imelo razloga za dvom, da je bil dolžniku sklep o izvršbi vročen dne 25.4.1994, skladno z določili ZPP o vročanju sodnih pisanj. Prvostopnemu sodišču tako ni mogoče očitati nobene bistvene postopkovne kršitve po 354. členu ZPP. Ker je pravilno ugotovilo, da je dolžnik izvršilni sklep prejel 25.4.1994, je tudi pravilno ugotovilo, da je dne 5.9.1996 prejeti ugovor vložen po preteku 8 dnevnega ugovornega roka. Za zavrženje ugovora kot prepoznega je torej imelo podlago v 2. odstavku 53. člena v zvezi z 48. členom ZIP. Institut vrnitve v prejšnje stanje je sredstvo, s katerim stranka lahko prepreči stroge učinke prekluzije za primer, če je zamudila narok ali rok iz opravičenega vzroka. Razlogi, ki jih je navedel dolžnik v ugovoru z dne 4.9.1996, to je nevročitev sklepa o izvršbi, res ne govorijo v prid sklepanju, da je dolžnik vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Z zatrjevano nevročitvijo izvršilnega sklepa je smiselno uveljavljal absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP - to je opustitev vročitve in nemožnost obravnavanja pred sodiščem. Če stranki sodna odločba še ni vročena, zakonski rok za vložitev pravnega sredstva zoper njo še ni mogel teči, torej tudi do zamude roka, kot predpostavke za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni moglo priti. Glede na zgoraj obrazloženo pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bil izvršilni sklep dolžniku vročen dne 25.4.1994, torej je dne 5.9.1996 vložen ugovor, ki ga je prvostopno sodišče štelo tudi kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, prepozen. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je namreč po 3. odstavku 118. člena ZPP mogoče vložiti le v objektivnem roku treh mesecev od dneva zamude, oziroma po 1. točki 500. člena ZPP v roku 30 dni od dneva zamude. Tako se pokaže, da je tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v kolikor je pač prvostopno sodišče tako dolžnikovo vlogo z dne 4.9.1996 obravnavalo, prepozen, zato ga je prvostopno sodišče utemeljeno na podalgi 1. odstavka 121. člena ZPP zavrglo. Posledica pravilnih odločitev prvostopnega sodišča pa je tudi njegova odločitev o dolžnikovih priglašenih izvršilnih stroških. Po 6. odstavku 32. člena ZIP mora upnik dolžniku povrniti le tiste izvršilne stroške, ki mu jih je povzročil neutemeljeno. V obravnavani zadevi pa upniku takega ravnanja ni moč očitati. Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP v zvezi z 12. členom ZIP), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu na podlagi 2. točke 380. člena ZPP v zvezi z 12. členom ZIP potrditi sklep sodišča prve stopnje. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 12. členom ZIP. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, mora sam trpeti svoje pritožbene stroške. Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur.l. RS štev. 26/99) v zvezi z 12. členom ZIP.