Jedro

Pravilna je presoja, da mora potem, ko sta pravdni stranki razdrli pogodbo, toženec na podlagi določbe 2. odstavka 132. člena ZOR vrniti tožniku prejete zneske.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo: 1) ugotovilo obstoj tožnikove terjatve proti tožencu v znesku 95,00 SIT z zamudnimi obrestmi; 2) ugotovilo, da ne obstoji toženčeva terjatev do tožnika, ugovarjana v pobot; 3) naložilo tožencu, da mora plačati tožniku 95,00 sit z zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) tožnik na vročeno revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so - in kakor so - z revizijo izrečno uveljavljane.

Revizija formalno opredeljeno in vsebinsko zatrjuje le procesno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ta revizijski očitek ni utemeljen. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana takrat, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv; če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih; ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju) - ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V vsebinski utemeljitvi toženec očitek te procesne kršitve konkretizira, da naj bi bila v tem, ker sodišče na obširna pritožbena izvajanja o vprašanju are ni zavzelo točno obrazloženega stališča do tega kardinalnega vprašanja, ampak jih je odpravilo s stavkom: Vsa izvajanja v pritožbi, da gre za aro, so zmotna in zato neupoštevna. S tem pa toženec ne zatrjuje ničesar takega, kar bi moglo predstavljati uveljavljano procesno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Neutemeljena je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi. Revizija se z materialnopravnimi vprašanji obstoja tožnikove terjatve ne ukvarja. Revizijski preskus uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je glede tega pokazal: Pri ugotovljenih dejstvih pomeni pravilno uporabo materialnega prava presoja, da je tožnik spornih 95,00 SIT - v štirih obrokih (datumi plačil so navedeni v izreku sodbe), kar že samo izključuje toženčevo konstrukcijo, da je šlo za aro kot odstopnino v smislu določb 83. člena v zvezi s 1. odstavkom 79. člena ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih)Đ - izročil tožencu iz naslova svoje obveznosti po pogodbi o ustanovitvi skupne gostinske obratovalnice. Prav tako je pravilna tudi presoja, da mora potem, ko sta pravdni stranki razdrli to pogodbo, toženec na podlagi določbe 2. odstavka 132. člena ZOR vrniti tožniku prejete zneske.

Revizijske navedbe v zvezi z odškodninsko terjatvijo, ki jo je toženec uveljavljal v pobot, so delno netočne, delno nedovoljene in delno neutemeljene.

Netočne so navedbe, da sodišči prve in druge stopnje o pobotnem ugovoru nista razpravljali (kar je tudi neskladno z revizijskim ugovorom, da je pobotni ugovor na kratko odpravljen) in da naj bi nepravilno upoštevali tožnikov polog na lastno hranilno knjižico kot tožnikovo vlaganje (ko sta ga uporabili le kot argument pri dokazni oceni).

Nedovoljeni so revizijski razlogi o tem, da so napačni zaključki (tj. dejanski sklepi) o roku tožnikove plačilne obveznosti in da niso bili upoštevani dokazni podatki kazenskega spisa - z obojimi razlogi namreč toženec krši prepoved revizijskega izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe (3. odstavek 385. člena ZPP).

Neutemeljeni pa so revizijski razlogi o tem, da je bil toženčev pobotni ugovor odpravljen s trditvijo, da v enem mesecu ni moglo priti do škode, in da sodbi nista ustrezno izpeljali posledic družabništva pravdnih strank, ki sta ga ugotovili, čeprav je tožnik zatrjeval posojilo in se je toženec v prvi vrsti branil pred tem temeljem. Ugotovitev, da ni bilo vzročne zveze med tožnikovo približno enomesečno zamudo s plačilom 105,00 SIT (dospele 15.5.1982) in zatrjevano toženčevo škodo, ker lokala ni mogel usposobiti do roka, dogovorjenega med pravdnima strankama (v začetku julija 1983) - je dejanska ugotovitev. Pri taki dejanski ugotovitvi pa je pravilna pravna presoja, da ni mogoče ugotoviti obstoja toženčeve odškodninske terjatve, ugovarjane v pobot tožnikovi terjatvi.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi 393. člena ZPP zato treba zavrniti.