Jedro

Pritožbeno sodišče ocenjuje delujoči rovokopač za nevarno stvar, delo z njim pa za nevarno dejavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje odloča o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi poškodbe v delovni nesreči. Ugotovilo je, da je tožnik, pomožni gradbeni delavec – novinec1, zaposlen pri A., d. o. o., pomagal delavcu tožene stranke, ki je z rovokopačem ločeval cevi. Ker je delavec tožene stranke, v nasprotju s pravili varnosti in zdravja pri delu, dopustil, da je tožnik opravljal delo v nevarnem območju rovokopača2, je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen in je podana odškodninska odgovornost tožene stranke v višini 80 %.

2. Zoper vmesno sodbo pa se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je A. A.3 tožnika povabil, naj mu pomaga pri ločevanju cevi. Pritožnica je namreč trdila, da je tožnik pričel pomagati samoiniciativno. Tudi tožnik je izpovedal, da mu je B. B.4 odredil, naj ostane gor in podaja stvari, ki jih bodo potrebovali sodelavci. Upravljalec rovokopača je izpovedal, da je tožnik odšel od dela, ki mu ga je naložil delovodja. Zato ne more biti sporno, da je tožnik na pomoč pristopil samoiniciativno. Podrejeno pritožnica navaja, da je bilo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Meni, da je podana tudi bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka je namreč trdila, da je vzročna zveza pretrgana, ker je tožnik nenadoma, po tistem, ko se je že umaknil na varnostno razdaljo, skočil do lesenega tramu. Po mnenju pritožnice so odločilni razlogi v tem delu nejasni oziroma jih ni. Iz policijskega zapisnika izhaja, da je tožnik nenadoma in iz neznanega razloga stopil z desno nogo v območje delovnega stroja. Nadalje iz zapisnika o raziskavi nezgode pri delu, ki ga je podpisal tudi skupinovodja, izhaja, da se je delavec umaknil nazaj; ko se je tram začel spodmikati, pa skočil proti njemu. Enako izhaja iz izpovedi upravljalca rovokopača. Sodišče se v nadaljevanju sklicuje na izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. M. P., ki je navedel, da je zadrževanje v delovnem območju stroja prepovedano. Tožena stranka je že v pripravljalni vlogi z 21. 11. 2019 izpostavila, da tožnik ni zatrjeval, da bi ga upravljalec rovokopača lahko opazil, ko je ponovno skočil do lesenega tramu. Njegove trditve so ostale ves čas enake, in sicer, da je do poškodbe prišlo tako, da je stal pri miru pri lesenem tramu in se ni odmikal. Zaključek sodišča, da tožena stranka odgovarja, ker upravljalec rovokopača ni poskrbel, da v času delovanja stroja ni nikogar v območju stroja, ne more biti pravno upošteven, ker tožnik teh trditev ni postavil. Zato je bila s tem vprašanjem izvedencu prekoračena trditvena podlaga. Sodišče je prav tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v 15. točki obrazložitve sodbe navedlo, da predpisi določajo, da se povračilo škode zahteva od enega izmed odgovornih za nastanek škode, ta pa lahko zahteva škodo od preostalih. Določba 187. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni uporabna, pravne podlage, na podlagi katere bi bila podana solidarna odgovornost tožene stranke, pa sodišče ni navedlo. Sodišče ne bi smelo naprtiti odgovornosti za nastalo škodo pritožnici, ampak tožnikovemu delodajalcu.

3. Tožnik v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi ustreza zahtevam 8. člena ZPP in je prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kakšne od očitanih ali tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Materialnopravna izhodišča je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo5, materialnega prava pa ni v celoti uporabilo pravilno, kar bo natančneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve; a zmotna uporaba materialnega prava ni povzročila, da bi bila odločitev v izpodbijani vmesni sodbi napačna v škodo pritožnice.

6. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je ugotovilo, da tožnik ni samoiniciativno6 pomagal delavcu toženke A. A., ni utemeljen. Zaključek sodišča prve stopnje o tem odločilnem dejstvu temelji na dokazni oceni izpovedi tožnika, priče A. A., poročila PP Ljubljana ... z 28. 1. 2016 (priloga A 4 v spisu) ter UZ PP ... o zbranih obvestilih s 23. 11. 2015 (priloga C 2 v spisu), ki je pritožnica konkretizirano ne izpodbija. Drži, kot navaja pritožba, da je tožnik izpovedal, da mu je skupinovodja naročil, naj ostane gor in podaja stvari sodelavcem, kar pa še ne pomeni, da je upravljalcu rovokopača pričel pomagati samoiniciativno.7 V nadaljevanju je namreč tožnik izpovedal, da je pri ločevanju cevi pomagal na prošnjo upravljalca rovokopača. Izpovedal je, da ga je A. A. povabil, naj mu pomaga pri ločevanju cevi (list. št. 114); iz izpovedi slednjega pa izhaja, da se je s tožnikom dogovoril, kako mora držati tram, tožniku je torej nedvomno dal navodila za delo.8 Tudi poročilo PP Ljubljana ... potrjuje, da je tožnik delavcu tožene stranke pomagal na podlagi dogovora. Pritožbena graja dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje torej ni utemeljena.

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede pretrganja vzročne zveze, ni utemeljen. Razlogi o tem so v 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožena stranka je trdila, da je tožnik po umiku na varnostno razdaljo nenadoma skočil do lesenega tramu, česar pa sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ni ugotovilo. Dokazno oceno o tem, kako je prišlo do stisnjenja tožnikove noge, je sodišče prve stopnje naredilo na podlagi njegove prepričljive izpovedi, ko je zanikal, da bi po umiku od tramu skočil pred roko rovokopača. Izpovedal je namreč, da se sploh ni uspel umakniti na varno razdaljo. Ko je začutil, da je delavec tožene stranke prislonil roko na palico, je z levo nogo šel nazaj, desno pa mu je “pobralo“. V tem delu se izpoved upravljalca rovokopača sicer razlikuje od izpovedi tožnika, vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj izpovedi upravljalca rovokopača ni štelo za verodostojno (10. točka obrazložitve). Verzije poteka dogodkov, kot jo zatrjuje tožena stranka, ne potrjuje niti zapisnik o raziskavi nezgode pri delu, ki ga je podpisala priča B. B. Ta, kot izhaja iz njegove izpovedi, ob škodnem dogodku ni bil prisoten in izjave o poteku nesreče ni podal na podlagi lastne neposredne zaznave, temveč zgolj na podlagi od drugih slišanega. Pritožnica dokazne ocene sodišča prve stopnje vsebinsko ne izpodbija, ampak vztraja pri svojih navedbah, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje, s čimer pritožbenemu sodišču ne uspe vzbuditi dvoma v dokazne zaključke sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost toženke utemeljilo na njeni krivdi. Zaključilo je, da bi moral delavec tožene stranke, ki je bil upravljalec rovokopača, kar v postopku ni sporno, poskrbeti, da v času delovanja stroja ni nikogar v delovnem območju stroja. V nasprotnem primeru bi moral stroj ustaviti. Pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo takšno ravnanje delavca tožene stranke protipravno. Ugotovljeno je bilo torej, da je rovokopač deloval v času, ko se je tožnik (po navodilih samega upravljalca rovokopača) nahajal v njegovem delovnem območju.9

9. Ker je stroj deloval, pa je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje10, da rovokopač ni predstavljal nevarne stvari, napačen. Sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 362/2017 ni na mestu, saj ne gre za zadevo, primerljivo z obravnavano. V zadevi II Ips 362/2017 delovni stroj (mini nakladalnik) ni deloval in do škode ni prišlo zaradi delovanja stroja, medtem ko je v obravnavani zadevi do škodnega dogodka prišlo v času obratovanja in delovanja rovokopača; in sicer po (neizpodbijanih) ugotovitvah sodišča prve stopnje prav v nevarnem območju rovokopača.11 Še manj na mestu je primerjava z odločbama VS RS II Ips 220/2011, kjer je do škode prišlo zaradi padca na mastnih in spolzkih tleh, in II Ips 325/2015, kjer je prišlo do škode, ker je popustila veriga na igralu. Pritožbeno sodišče ocenjuje delujoči rovokopač za nevarno stvar, delo z njim pa za nevarno dejavnost.12 Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). Glede na trditve pravdnih strank v postopku ni bilo sporno, da je bila imetnica rovokopača in obratovalka nevarne dejavnosti prav tožena stranka. Zato je po presoji pritožbenega sodišča podana (tudi) njena objektivna odgovornost. 10. Ker je za škodni dogodek podana (tudi) objektivna odgovornost tožene stranke kot imetnice nevarne stvari oziroma obratovalke nevarne dejavnosti, pritožbene navedbe, s katerimi ta izpodbija svojo pasivno legitimacijo, niso utemeljene, prav tako ne pritožbene navedbe, s katerimi izpodbija obstoj vzročne zveze. V skladu z določbo 149. člena OZ se šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari, do pretrganja vzročne zveze zaradi ravnanja oškodovanca pa (kot je bilo obrazloženo) ni prišlo. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o prekoračitvi trditvene podlage tožnika, ki se nanašajo na konkretizacijo protipravnega ravnanja tožene stranke, saj je ta v tožbi navedel, da je škoda nastala zaradi delovanja nevarne stvari. Pritožbeni očitek tudi sicer ne drži - tožba vsebuje trditve, da je bilo tožniku delo odrejeno preblizu delovnega stroja, kar je dokazni postopek potrdil. Izvedenec je namreč pojasnil, da tožnik v času delovanja ne bi smel stati v območju delovanja stroja.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (164. člen ZPP).

1 Pred škodnim dogodkom je bil zaposlen šele tri dni. 2 Oziroma ga o takšnem načinu opravljanja dela celo podučil. 3 V nadaljevanju bo višje sodišče zanj uporabljalo tudi izraz upravljalec rovokopača ali delavec tožene stranke. 4 V nadaljevanju bo višje sodišče zanj uporabljalo tudi izraz skupinovodja. 5 4. točka izpodbijane sodbe. 6 Ni povsem jasno, kam s tem ugovorom meri tožena stranka, verjetno pa v smer, da se je tožnik dela lotil samovoljno in naj bi zato za iz njega izvirajočo škodo tudi sam odgovarjal. 7 Še manj samovoljno ali tako, da bi bilo ravnanje mogoče označiti za ravnanje, ki ga upravljalec rovokopača ni mogel pričakovati ali se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 153. člena OZ) – zakaj uporaba določb 5. odseka 2. oddelka OZ, bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve. 8 Da bo tožnik z lesenim stebričkom en konec nastavil na spodnji del cevi, medtem ko bo drugi del naslonil na nosilec žlice rovokopača, upravljalec rovokopača pa bo s silo stroja premaknil cev … 9 In nič drugače ne bi bilo, če bi (že) stal tam, kamor se mu je naročil “umakniti“ upravljalec rovokopača – še zmeraj bi bil v nevarnem delovnem območju stroja. 10 Na pravilnost uporabe materialnega prava mora pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti sodbe paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). 11 10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 12 Prim. odločbi VS RS II Ips 175/2013 in II Ips 5/2016.