Jedro

Po 118. členu SPZ ima upravnik zakonsko pooblastilo, da skrbi za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov, poleg tega pa tudi za porazdeljevanje in izterjavo obveznosti iz tega naslova. To pooblastilo upravniku izhaja tudi iz 50. člena SZ-1. Enako velja za izvajanje sklepov etažnih lastnikov, na čemer temelji pooblastilo tožeči stranki za izterjavo vtoževanih stroškov upravljanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (obsodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 63270/2012 z dne 23. 5. 2012 v veljavi za skupni znesek 165,03 EUR, za zakonske zamudne obresti od posameznih v izreku navedenih zneskov ter za izvršilne stroške v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2012 naprej (točka I. izreka), v presežku pa se razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne (točka II. izreka). O pravdnih stroških je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka III. izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka (označeno kot: ugovor na tožbo opr. št. VIII P 2306/2012). Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ne navaja. Meni, da je dokazala, da upravnici ni dolžna ničesar. Po predloženi dokumentaciji ni jasno, na kaj se nanaša dolg v dosojeni višini 163,50 EUR. Domneva, da gre za dolg kakšnega od dobaviteljev, ni specificirano, za katerega. Računi so po dobavitelju. Vtoževane terjatve so mesečne. Po stanovanjskem zakonu je upravičen vložiti tožbo le dobavitelj kot upnik in ne upravljalec. Slednji dobavitelja le obvesti o neplačniku. Tožeča stranka ni upravičena podati tožbe v imenu dobaviteljev. Računa za priključno moč vode za znesek 1,35 EUR ni. Za znesek 3,33 EUR, ki ga sodišče obravnava kot plačilo stroškov uprave, izdajo račun stanovalci in plačati ga morajo stanovalci. Finančna sredstva knjiži tožeča stranka na svoj račun. Zakonska dolžnost izdajatelja računa je, da odda davčno napoved. Sodišče je prezrlo, da je to finančna prevara. Tožeča stranka daje lažne izjave in podatke. Objekt ima urejene inštalacije in montirane števce. Od leta 1982 se odčitava poraba hladne in tople vode po števcih. Zneski, ki jih zaračunava tožeča stranka, so napačni. Predlaga, naj sodišče ponovno pregleda dokumentacijo in njeno obrazložitev.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica v pritožbi prvič smiselno ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke za izterjavo stroškov dobaviteljev, nedokazanosti zaračunanih stroškov za priključno moč vode, češ da o tem ni računov, navaja, da so v objektu merilniki oziroma števci za vodo in da plačuje toplo in hladno vodo po dejanski porabi ter da tožeča stranka nepravilno obračunava in po previsoki ceni zaračunava porabo tople vode. Pojasnjuje še, zakaj vtoževanih zneskov za vodo ni plačevala. Vseh teh dejstev na prvi stopnji ni navajala niti ni zanje predlagala nikakršnih dokazov. V pritožbi tega ne opraviči. Zato gre za prepozne in nedovoljene pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP – in 453. člen istega zakona).

6. V obravnavani zadevi, ko tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, namreč veljajo posebna postopkovna pravila za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Stranki morata navesti vsa dejstva in dokaze v tožbi oziroma odgovoru na tožbo, nato pa še v eni nadaljnji pripravljalni vlogi (451. in 452. člen ZPP). Dejstev in dokazov, ki jih v teh vlogah ne navedeta, sodišče ne sme upoštevati (453. člen ZPP). Iz podatkov spisa izhaja, da je bila pritožnica na ta postopkovna pravila pravilno in pravočasno opozorjena (primerjaj poziva na rednih številkah 15 in 17 spisa).

7. Sodba, izdana v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S pritožbenimi navedbami o neupravičenem pridobivanju oziroma plačevanju stroškov uprave, navajanju lažnih podatkov oziroma izjav o števcih v objektu, odčitavanju porabe vode po števcih in previsoko obračunani topli vodi, pritožnica uveljavlja prav navedeni pritožbeni razlog, saj smiselno sodišču očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Vendar ga pritožbeno sodišče ne more več presojati, ampak je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

8. Iz njegovih ugotovitev pa izhaja: da je tožeča stranka upravnik večstanovanjske stavbe, v kateri je tožena stranka lastnica stanovanja, da tožeča stranka vtožuje plačilo priključnine na vodo in ogrevanje vode ter stroške upravljanja v obdobju od septembra 2010 do januarja 2011, ki jih tožena stranka ni v celoti poravnala, da so vtoževani obratovalni stroški toženi stranki obračunani skladno s Pravilnikom o načinu dobave in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več odjemalci, in sicer zato, ker je toženka nasprotovala vgradnji kalorimetrov in vodomera, česar tožena stranka na prvi stopnji ni prerekala, ta dejstva pa so izhajala tudi iz predložene dokumentacije, da so bili vtoževani stroški upravljanja obračunani sorazmerno vsem stanovalcem, in sicer na podlagi doseženega soglasja oziroma veljavno sprejetega sklepa na zboru stanovalcev z dne 8. 4. 2010. 9. Glede na take ugotovitve je sodišče pravilno izhajalo iz materialnopravnih določil Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/2003 s spremembami, v nadaljevanju: SZ-1). Pri odločanju jih je pravilno uporabilo in neplačane vtoževane razlike za navedene obveznosti, ki po SZ-1 in sklepih etažnih lastnikov bremenijo toženo stranko, pravilno naložilo v plačilo toženi stranki.

10. Ugovora aktivne legitimacije tožeče stranke na prvi stopnji, kot je bilo že pojasnjeno, tožena stranka ni podala. Njeno naziranje, da tožeča stranka ni upravičena podati tožbe v imenu dobaviteljev, pa je pravno zmotno. Že po 118. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) ima upravnik zakonsko pooblastilo, da skrbi za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov, poleg tega pa tudi za porazdeljevanje in izterjavo obveznosti iz tega naslova. To pooblastilo upravniku izhaja tudi iz 50. člena SZ-1. Enako velja za izvajanje sklepov etažnih lastnikov, na čemer po ugotovitvah sodišča prve stopnje temelji pooblastilo tožeči stranki za izterjavo vtoževanih stroškov upravljanja.

11. Pritožnica smiselno uveljavlja še absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko navaja, da iz sodbe ni razvidno, na kaj se nanaša dosojeni znesek 163,50 EUR. Tudi ta graja ne drži. Sodišče je z dovolj jasnimi in preglednimi razlogi pojasnilo, da se dosojeni skupni znesek nanaša na neplačane razlike obratovalnih stroškov (razlogi v točkah 14 do 16 sodbe) in stroškov upravljanja (toka 17, 18 sodbe). Glede na priloženo listinsko dokumentacijo – razdelilnike stroškov, specifikacije – je odločitev mogoče preizkusiti, tako da očitane procesne kršitve pritožbeno sodišče ne najde. Da je odločitev dovolj razumljiva tudi za toženko, pa potrjuje tudi njena pritožba, ko posameznim vtoževanim in dosojenim zneskom specificirano ugovarja. Ker so ugovori o nepravilnem zaračunavanju in ugotovljeni višini podani prvič in brez opravičila šele v pritožbi, pa jih, kot je bilo že povedano, ni več mogoče upoštevati niti nanje odgovarjati.

12. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je sodišče ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in o izpodbijanih vtoževanih terjatvah sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Pritožbeni razlogi niso podani, v sodbi pa tudi ni kršitev in napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena istega zakona).

14. O pritožbenih stroških ni bilo treba odločati, ker jih pritožnica ni priglasila.