Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, če ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede na to, da se upoštevajo samo dejstva, ki jih navede tožeča stranka v tožbi, se štejejo ta za nesporna. Izvajanja dokazov ni, saj se priznana dejstva ne dokazujejo (214. člen ZPP). V zamudnem postopku se sodišče ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti navedb tožeče stranke, ampak le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja in ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom.
I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje pred drugega sodnika.
II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo tudi v ponovljenem postopku zavrnilo zahtevek za vračilo štipendije v znesku 15.627,48 EUR s pripadki, in sicer zaradi nesklepčnosti, ki je tožeča stranka ne bi mogla odpraviti v okviru istega tožbenega zahtevka.
2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožeča stranka in navaja, da njene tožbene navedbe niso v nasprotju s predloženimi dokazi, zato bi sodišče tožbenemu zahtevku moralo ugoditi ter izdati zamudno sodbo, ali pa s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti. Sodniku očita, da se je postavil v vlogo odvetnika tožene stranke in v listinski dokumentaciji spisa iskal rešitve, ki bi lahko bile v korist tožene stranke. Na koncu dodaja, da zadeva, ki jo je obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice, Aždajić proti Sloveniji, ni primerljiva s predmetno zadevo, ker se v konkretnem primeru ne zastavlja vprašanje, ali je bila toženi stranki tožba vročena.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Pri zamudni sodbi se zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da ta priznava vse tožbene navedbe tožeče stranke in sodišče dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnosti trditev tožeče stranke o pravnorelevantnih dejstvih ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje), ker ta sodba temelji na absolutni neovrgljivi domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožeče stranke, na katere opira ta zahtevek. Neizpodbojnost te domneve je razvidna iz določb drugega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
5. Sodišče za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, če ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede na to, da se upoštevajo samo dejstva, ki jih navede tožeča stranka v tožbi, se štejejo ta za nesporna. Izvajanja dokazov ni, saj se priznana dejstva ne dokazujejo (214. člen ZPP). V zamudnem postopku se sodišče ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti navedb tožeče stranke, ampak le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja in ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom.
6. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer zapisalo, da zaradi nevloženega odgovora na tožbo ne more opraviti glavne obravnave, a je kljub temu v nadaljevanju obrazložitve, v nasprotju z določilom 318. člena ZPP, po uradni dolžnosti izvajalo dokaze, za kar v določilih ZPP ni imelo pooblastila in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
7. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz štipendijske pogodbe in pridobila naziv univerzitetni diplomirani inženir logistike, ker v času študija ni bila samozaposlena in ker je bodoči delodajalec M., d. o. o., toženca razbremenil vseh obveznosti po sklenjeni štipendijski pogodbi.
8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi ni navajala dejstev, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev. Dejanske okoliščine, ki jih je navajala tožeča stranka so: tožnik ni izpolnil pogodbene obveznosti, ker naziva mag. ing. logistike ni pridobil; v času študija je bil zaposlen.
9. Sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo na dejstva navedena v tožbi, ampak na dejstva, ki jih je ugotavljalo samo, po uradni dolžnosti podlage, nekateri zaključki pa so celo v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču v nov postopek, pred drugega sodnika, ki naj upošteva določilo 318. člena ZPP, kot je bilo sodišče prve stopnje prvič opozorjeno v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. II Cp 1671/2016 s 26. 10. 2016 in kar sledi tudi iz obrazložitve.
10. V ponovljenem postopku mora sodišče odločiti na podlagi dejstev, ki jih navaja tožeča stranka, ne na podlagi dejstev, ki jih (po uradni dolžnosti) ugotavlja sodišče samo. Pritožbeno sodišče ponavlja, da presoja, ali je podano nasprotje med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi, pomeni dejansko sklepanje. Za takšno sklepanje sodišča v tej fazi postopka ni imelo pooblastila. Določbe tretjega in četrtega odstavka 318. člena ZPP, po katerih sme sodišče v nekaterih procesnih položajih tožbeni zahtevek zavrniti že v pisnem zamudnem postopku, se nanašajo na nesklepčnost, to je na pravno neskladje med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in zahtevkom. Prvostopno sodišče pa je zahtevek ponovno zavrnilo, ker naj bi šlo za nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi, kar pomeni dejansko neskladje. Sodišče se je dejansko ukvarjalo z vprašanjem, ali so trditve, na katere tožeča stranka opira tožbeni zahtevek resnične, in prezrlo, da zaradi tega, ker tožena stranka na trditve tožeče stranke ni odgovorila, velja domneva o toženčevem priznanju trditev tožeče stranke. Odločba Evropskega sodišča, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, se ne nanaša na situacijo, ki bi bila podobna zadevi, ki je predmet tega postopka.
11. Višje sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, tokrat pred drugega sodnika (365. člen ZPP), samo namreč kršitve ne more odpraviti, ne da bi strankama odvzelo pravico do učinkovite pritožbe, ki je ustavno varovana kategorija (360. člen ZPP).
12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).