Jedro

Odločitev o tem, katera delovna mesta se bodo združila v novo delovno mesto, je v pristojnosti delodajalca, zato se je tožena stranka lahko odločila, da staro delovno mesto (komercialist) prevede v dve novi delovni mesti (sodelavec za javna naročila in strokovni sodelavec za javna naročila) in na ti dve delovni mesti prevede javne uslužbence, ki so prej delo opravljali v okviru istega delovnega mesta..

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008, s katerim je bilo tožeči stranki določeno delovno mesto sodelavec za javna naročila, ki je uvrščeno v VII/2. tarifni razred in 30. plačni razred, nezakonit. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki predloži v podpis nov aneks k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec za javna naročila, ki je uvrščeno v VII/2. tarifni razred in 33. plačni razred z dodatnimi 3 plačnimi razredi po Merilih za napredovanje ob prevedbi osnovnih plač javnih uslužbencev Javnega zavoda A.A. z dne 24. 7. 2008 in zmanjšano za 1 plačni razred zaradi neustrezne izobrazbe tožeče stranke, za čas od 1. 8. 2008 dalje. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki za čas od vključno avgusta 2008 do 29. 6. 2012 obračuna razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejemala, če bi bila uvrščena v ustrezni plačni razred za delovno mesto strokovni sodelavec za javna naročila z dodanimi 3 plačnimi razredi zaradi napredovanja in odbitkom 1 plačnega razreda zaradi neustrezne izobrazbe, odvede davke in prispevke ter izplača pripadajoče neto razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega posameznega zneska od 15. dne v mesecu za prejšnji mesec do plačila (točka I izreka). V presežku (za priznanje dodatnih 4 plačnih razredov po merilih o napredovanju in izplačilo pripadajoče razlike v plači) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 447,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oz. da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, ki ga je zavzelo v izpodbijani sodbi, napačno. Pri prehodu v nov plačni sistem se delovnopravni status javnega uslužbenca ne sme spremeniti. Med strankama v tem individualnem delovnem sporu ni bilo sporno, da tožeča stranka že nekaj časa pred prevedbo in tudi ob sami prevedbi ni opravljala dela na delovnem mestu komercialist ZT I, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Delovno mesto, ki ji ga je tožena stranka določila v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, to je delovno mesto sodelavec za javna naročila, je glede na vsebino del in nalog najbolj primerljivo delu, ki ga je ob prevedbi opravljala tožeča stranka. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da prevedbe plače ni pravilno izvedla. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj je delovno mesto strokovni sodelavec za javna naročila bolj primerljivo z zahtevnostjo in vsebino del, ki jih je opravljala tožeča stranka. Katarina Novak je, ko je bila zaslišana kot priča, izpovedala, da je delo tožeče stranke najbolj primerljivo z delom in nalogami delovnega mesta sodelavec za javna naročila. Tožena stranka bi, če bi ji po prevedbi določila drugo delovno mesto, ravnala v nasprotju z zakonom, saj bi bilo to delovno mesto zahtevnejše glede na delo, ki ga tožeča stranka opravlja. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do izpovedb prič niti do navedb tožene stranke, da je tabela o primerljivosti delovnih mest le tehnični pripomoček pri prevedbi, ne pa pravni vir. Sodišče prve stopnje se nadalje ni opredelilo do opisa del in nalog delovnih mest sodelavec za javna naročila in strokovni sodelavec za javna naročila oz. do izpovedbe priče B.B., ki je izpostavila razlike med njima. Temeljni princip prehoda v nov plačni sistem je prevedba nominalnega zneska osnovne plače delovnega mesta in naziva ter osnovne plače javnega uslužbenca, dosežene v starem plačnem sistemu. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2012 pojasnila, kako je potekala prevedba plače delovnega mesta komercialist ZT I. S tem je dokazala, da je bila prevedba plače pri tožeči stranki opravljena pravilno, to je na osnovi nominalne osnovne plače tega delovnega mesta. Glede na to ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prevedbo plače opravila glede na dejansko delo tožeče stranke. Pri prevedbi plače je šlo predvsem za prevedbo plače, plačni razred prevedenega delovnega mesta pri tem ne igra ključne vloge. Ta plačni razred (32. plačni razred po prevedbi plače) je pri tožeči stranki edino primerljiv z delom tožeče stranke ob prevedbi. V tem delu je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, vendar je zaradi delno zmotne materialnopravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Tožbenemu zahtevku je najmanj preuranjeno (delno) ugodilo.

Bistvene dejanske ugotovitve, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo sodišče prve stopnje, so: tožeča stranka je pred prevedbo na podlagi sklepa o razporeditvi za nedoločen čas z dne 6. 8. 1999 zasedala delovno mesto komercialist ZT I. Tožena stranka je njeno plačo in delovno mesto prevedla z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 v delovno mesto sodelavec za javna naročila (70016). Tožeča stranka je z zahtevo, naslovljeno na toženo stranko, in v tem individualnem delovnem sporu ugovarjala, da prevedba ni pravilna. Zahtevala je prevedbo na višjo plačo (drugo delovno mesto), izdajo ustreznega aneksa in izplačilo razlike v plači glede na delovno mesto strokovni sodelavec za javna naročila (70006).

Obe delovni mesti, tako delovno mesto sodelavec za javna naročila kot strokovni sodelavec za javna naročila, sta (sicer s šiframa J017129 in J017240) navedeni na seznamu delovnih mest v 3. členu Aneksa h Kolektivni pogodbi javnega zavoda A.A. (Uradni list RS, št. 69/08). Čeprav je v 11. členu tega aneksa h kolektivni pogodbi navedeno, da se ob prehodu v nov plačni sistem na podlagi ZSPJS uporabi Dogovor o primerljivosti delovnih mest, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prič A.B. in A.C. ugotovilo, da takšen dogovor (predlog je v prilogi B6) ni bil sklenjen, ker tabela primerljivosti delovnih mest s sindikati ni bila usklajena v celoti.

Na podlagi izpovedb tožeče stranke in priče B.B., ki sta povzeti v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da tožeča stranka v letu 2008 (ob prevedbi) ni opravljala dela na delovnem mestu po veljavni pogodbi o zaposlitvi oz. sklepu o razporeditvi, to je na delovnem mestu komercialist ZT I, ampak je opravljala drugo delo (na delovnem mestu vodja prodaje).

Predmet presoje tega individualnega delovnega spora je pravilnost prevedbe plače in delovnega mesta tožeče stranke ob uveljavitvi novega plačnega sistema, ki temelji na Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Uradni list RS, št. 56/02 in nadalj.). V skladu z določbo 48. člena ZSPJS se javni uslužbenci uvrstijo v plačne razrede v skladu s predpisi in kolektivnimi pogodbami, ki so usklajeni s tem zakonom. Za določitev plačnega razreda javnega uslužbenca na podlagi tega zakona se opravi prevedba nominalnega zneska osnovne plače, določene za delovno mesto oz. naziv, in nominalnega zneska osnovne plače javnega uslužbenca po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki se uporabljajo do izplačila plač po tem zakonu (49.a člen ZSPJS). Navedena določba je uvrščena med prehodne in končne določbe in se nanaša na prevedbo osnovne plače javnega uslužbenca ter njegovo uvrstitev v plačni razred.

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz stališča, ki ga potrjuje tudi Avtentična razlaga 49.a člena ZSPJS (Uradni list RS, št. 35/11), da je pri prevedbi treba izhajati iz vsebine veljavne pogodbe o zaposlitvi. Pri tožeči stranki je to zadnja pogodba o zaposlitvi oz. sklep o razporeditvi na delovno mesto komercialist ZT I. Na podlagi takšnega izhodišča, ki je bilo že zavzeto v sodni praksi (1) in ob (preuranjeni) ugotovitvi, da je tožena stranka pri prevedbi upoštevala dejansko delo tožeče stranke, ne vsebine veljavne pogodbe o zaposlitvi (sklepa o razporeditvi na delovno mesto komercialist ZT I), je (preuranjeno) presodilo, da prevedba in izpodbijani aneks k pogodbi o zaposlitvi nista zakonita.

S presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri prevedbi izhajala iz dejanskega dela tožeče stranke, pritožbeno sodišče ne soglaša. Presoja, da je tožena stranka pri prevedbi upoštevala dejansko delo tožeče stranke, je v nasprotju z navedbami, ki sta jih podali stranki (predvsem tožeča stranka). Tožeča stranka je v tožbi z dne 11. 9. 2009 navedla, da ji z aneksom k pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno delovno mesto, ki bi ustrezalo delu in nalogam, ki jih dejansko opravlja po pogodbi o zaposlitvi. Poleg tega je poudarila, da se delo na delovnem mestu sodelavec za javna naročila ne more primerjati z zahtevnostjo del in nalog, ki jih opravlja. Delovno mesto, na katerega je bila razporejena pred prevedbo plače, to je delovno mesto komercialist ZT I, je primerljivo le z delovnim mestom strokovni sodelavec za javna naročila. S tem, ko ji je tožena stranka v aneksu k pogodbi o zaposlitvi določila drugo delovno mesto (sodelavec za javna naročila), je izvedla premestitev tožeče stranke.

Tožeča stranka je še na naroku za glavno obravnavo dne 29. 6. 2012 navajala, da je tožena stranka ravnala nepravilno, ker je prevedbo opravljala glede na pogodbo o zaposlitvi (in ne glede na dejansko delo tožeče stranke). Torej se je zavzemala za prevedbo po dejanskem delu. Tožena stranka pa je glede na te navedbe navajala, da je bila tožeča stranka oz. njena plača prevedena glede na novo delovno mesto, ki je ustrezno po dejanskem delu (narok za glavno obravnavo dne 30. 5. 2012).

Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja na vsebino aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 (priloga A2), da je tožena stranka pri podatkih za prevedbo upoštevala delovno mesto komercialist ZT I, na katerega je bila tožeča stranka formalno razporejena, in njeno plačo. Na tej osnovi ji je določila delovno mesto sodelavec za javna naročila in ob upoštevanju napredovanj in odbitka zaradi izobrazbe 32. plačni razred (osnovni plačni razred delovnega mesta je 30. plačni razred). Nadalje pritožbeno sodišče opozarja na izpovedbo priče B.B., ki jo je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo sodišče prve stopnje, da bi bilo ob primerjavi opisov delovnih mest in glede na delo, ki ga je tožeča stranka opravljala ob prevedbi, zanjo pravilno delovno mesto finančni analitik VI. Upoštevaje takšno izpovedbo bi o prevedbi po dejanskem delu govorili le, če bi tožena stranka tožečo stranko prevedla na to delovno mesto, ne pa v presojenem primeru, ko jo je prevedla na delovno mesto sodelavec za javna naročila.

Sodišče prve stopnje je preveliko težo pripisalo tudi izpovedbi priče B.B., da bi bilo delovno mesto strokovni sodelavec za javna naročila ustrezno za tožečo stranko, če bi ob prevedbi opravljala delo zahtevnejših javnih naročil, kar je delala pred letom 2008. Dejstvo je, da tožeča stranka takšnega zahtevnejšega dela ob prevedbi ni delala. Vendar to dejstvo ni odločilno. Odločilno je delo, ki sodi v okvir delovnega mesta komercialist ZT I. Če v okvir tega delovnega mesta sodijo tako dela na novem delovnem mestu strokovni sodelavec za javna naročila kot delovnega mesta sodelavec za javna naročila, bi tožena stranka glede na delo tožeče stranke, predvsem pa glede na plačo, tožečo stranko lahko prevedla na obe delovni mesti.

Iz tabele, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (predlog Dogovora o primerljivosti delovnih mest - priloga B6), je sicer razvidno, da "staro" delovno mesto komercialist ZT I ustreza "novem" delovnem mestu strokovni sodelavec za javna naročila. Vendar pa je v tej tabeli tudi delovno mesto sodelavec za javna naročila, za katerega ni navedeno, na katero "staro" delovno mesto se nanaša, navedeno je le, da gre za "novo" delovno mesto. Glede na to ni mogoče šteti (ob upoštevanju, da tabela niti ni zavezujoča), da je delovno mesto komercialist ZT I mogoče prevesti le v delovno mesto strokovni sodelavec za javna naročila, za kar se zavzema tožeča stranka. Odločilna je primerjava obeh delovnih mest, ki pa je sodišče prve stopnje ni opravilo. Takšno primerjavo bi lahko opravilo na podlagi opisov za delovna mesta sodelavec za javna naročila (priloga A9), strokovni sodelavec za javna naročila (priloga A10) in komercialist ZT I (priloga B10).

Tožeča stranka je izpovedala, da je glede na vsebino dela, ki ga je dejansko opravljala v letu 2008 (ob prevedbi), po njenem mnenju primerljivo delovno mesto strokovni sodelavec za javna naročila. Vendar njeno mnenje o primerljivosti ni odločilno. Kot je bilo že večkrat poudarjeno v sodni praksi, je odločitev o tem, katera delovna mesta se bodo združila v "novo" delovno mesto, v pristojnosti delodajalca.(2) Glede na to bi se tožena stranka lahko odločila, da "staro" delovno mesto (komercialist ZN I) prevede v dve "novi" delovni mesti (sodelavec za javna naročila in strokovni sodelavec za javna naročila) in na ti dve delovni mesti prevede javne uslužbence, ki so prej delo opravljali v okviru istega delovnega mesta.

Sodišče prve stopnje je zmotno menilo, da bi tožena stranka delovno mesto tožeče stranke, to je komercialist ZT I lahko prevedla le v delovno mesto strokovni sodelavec za javna naročila. Iz tega razloga zakonitosti prevedbe v delovno mesto sodelavec za javna naročila ni presodilo. Dejansko stanje je glede odločilnega dejstva, to je primerljivosti delovnih mest komercialist ZT I in sodelavec za javna naročila, ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ocenilo je, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ugotovljenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenih izhodišč pritožbenega sodišča dopolniti dokazni postopek ter ugotoviti, ali je tožena stranka ravnala zakonito, ko je delovno mesto, na katerega je bila razporejena tožeča stranka pred prevedbo, to je delovno mesto komercialist ZT I, prevedla v delovno mesto sodelavec za javna naročila. Na podlagi takšne ugotovitve bo moralo ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Zaradi razveljavitve izpodbijanega dela sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1. Sodba VDSS opr. št. Pdp 519/2011z dne 14. 7. 2011, sodba VDSS opr. št. Pdp 448/2010 z dne 21. 4. 2010. 2. Na primer v sodbi VDSS opr. št. 498/2012 z dne 14. 11. 2012.