Jedro

Žaljivke „budalo, budalo noro, idiot“, (večkrat) izrečene skupaj z drugimi besedami v obravnavanih okoliščinah in na naveden način, pomenijo negativno sodbo o vrednosti zasebnega tožilca in niso takšne, da bi jih zasebni tožilec kot član sveta javnega zavoda bil dolžan trpeti.

Izrek

I. Pritožba obdolženega D.D. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v višini 360,00 EUR, potrebne izdatke zasebnega tožilca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 53191/2017 z dne 23. 12. 2019 spoznalo obdolženega D.D. za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev po prejemu plačilnega naloga. Na podlagi prvega dostavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer stroške zasebnega tožilca ter stroške in nagrado njegovega pooblaščenca in sodno takso v višini 192,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženec, uvodoma zaradi vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da „tožbeni zahtevek zasebnega tožilca v celoti zavrne“, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženec smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi, ki jih ima, pa so nejasni in s seboj v nasprotju, prav tako je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi listinami oziroma zapisniki. Po njegovem mnenju se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vzroka izrečenih besed oziroma do okoliščine, da bi ga naj zasebni tožilec sprovociral, prav tako pa ni pojasnilo, zakaj ni sprejelo dokaznih predlogov obdolženca. Pritožba nima prav. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, izpostavljenih v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah od 6 do 8 razlogov sodbe natančno ocenilo zagovor obdolženca ter se do njega ustrezno opredelilo, pri tem pa tudi pojasnilo, zakaj obdolžencu ni verjelo, da je bil izzvan s strani zasebnega tožilca. V točki 9 pa ima izpodbijana sodba razloge o tem, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo obdolženčev dokazni predlog za zaslišanje priče M.R. Sicer pa razlogi sodišča prve stopnje niso v medsebojnem nasprotju, temveč se zgolj dopolnjujejo in tvorijo razumno in prepričljivo obrazložitev izpodbijane sodbe. Iz nadaljnje vsebine pritožbenih navedb, ko obdolženec podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe, pa izhaja, da prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno ocenilo izvedene dokaze. S tem pa obdolženec ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Prav tako pa ni podana uveljavljana protispisnost, ki je obdolženec niti ne obrazloži. Da bi sodišče prve stopnje karkoli napačno povzelo iz listin oziroma izpovedb, pa iz obrazložitve sodbe ni razvidno.

5. Na kakšen način bi naj sodišče prve stopnje kršilo obdolženčeve ustavne pravice, pritožba v nadaljevanju ne pojasni in zgolj z navedbo določb Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ne more biti uspešna. Da bi prvostopenjsko sodišče obdolžencu kakorkoli kršilo z Ustavo in z zakoni določene pravice, pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni zasledilo, kaj takega pa ni izhajalo niti iz podatkov kazenskega spisa. Enako je mogoče ugotoviti glede pritožbenega razloga kršitve materialnega prava, ki ga obdolženec v nadaljevanju pritožbe ne substancira.

6. Pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja so prav tako neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženega D.D. je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

7. Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da je besede, ki so navedene v izreku izpodbijane sodbe, zasebnemu tožilcu izrekel, ker se ni strinjal z njegovim delovanjem v javnem zavodu D. u. P. (v nadaljevanju Zavod) in ker ga je le-ta izzval z nedostojnim ravnanjem. Takšen zagovor obdolženca je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v razlogih svoje sodbe tudi obširno, tehtno in prepričljivo pojasnilo, zakaj mu ni mogoče verjeti (točke od 6 do 8 razlogov izpodbijane sodbe). Pritožba, ki v bistvu ne navaja ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne more ovreči. Pritožbeno sodišče tako soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da obdolženec z žaljivkami „ne govori bedarij, ne laži, lažeš, ti je jasno, da si zajebal zdrav zavod, budalo noro, budalo, odjebi tu vun budalo noro, imam argumente pa jih ti budalo ne sprejemaš, idiot in budalo“, ki jih je izrekel zasebnemu tožilcu na seji sveta Zavoda, ni izkazal nestrinjanja z delom zasebnega tožilca, pač pa so bile navedene besede podane z namenom podcenjevanja in predstavljajo objektivno žaljivo vrednostno oceno zasebnega tožilca. Takšne zaključke je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi predvajanega zvočnega posnetka ter izpovedb zasebnega tožilca F.K. in priče A.O., pri tem pa pravilno upoštevalo okoliščine, v katerih so bile žaljivke izrečene. Obdolženec je namreč na seji sveta Zavoda bil prisoten kot javnost, iz predvajanega posnetka pa je razvidno, da je zasebni tožilec kot član sveta izrazil svoje stališče glede gradnje doma upokojencev v K., ko mu je obdolženec z navedenimi žaljivkami pričel segati v besedo. Njegova besedna reakcija je bila izrazito burna, besede pa je izrekel s povišanim tonom, medtem ko ga predsednica sveta A.O. ni mogla pomiriti. Z žaljenjem je prenehal šele, ko je slednja poklicala policijo. Navedeno je potrdil zasebni tožilec, priča A.O. pa je še povedala, da je obdolženec planil kvišku in da je nastal vsesplošen nemir.

8. Glede na obrazloženo ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je zasebni tožilec sprovociral obdolženca oziroma da ga je spodbudil k izrečenim besedam in da je obdolženec ravnal v afektu. Prav tako so neutemeljene obširne obdolženčeve navedbe o poteku in vodenju predmetne seje Zavoda. Njegove polemike, da bi mu predsednica sveta, upoštevaje Poslovnik o delu sveta zavoda, morala najprej izreči opomin, nato odvzeti besedo, če pa tega ne bi upošteval, bi morali vsi člani glasovati o tretjem opominu, so brez uspeha, saj, kot že rečeno, ga predsednica s takšnimi ukrepi ni mogla pomiriti. Večkrat mu je namreč rekla, da nima besede oziroma da mu „jemlje“ besedo, prav tako ga je pozvala, da zapusti prostor, uspešna pa je bila šele, ko je poklicala policijo, medtem ko okoliščini, kako je bil voden zapisnik seje in zakaj obdolženec seje ni smel snemati, nista odločilni in na ugotovljeno dejansko stanje ne moreta vplivati. Enako je mogoče ugotoviti glede pritožbenih navedb v smeri, da bi naj zasebni tožilec vplival na razrešitev prejšnje direktorice Zavoda, obdolženčeve matere.

9. Bistveno je namreč, da je obdolženec zasebnemu tožilcu izrekel navedene žaljivke in da le-te pomenijo napad zoper čast in dobro ime zasebnega tožilca v obliki žaljive vrednostne ocene. Z izrečenimi besedami je obdolženec podcenjeval zasebnega tožilca ter izrazil nespoštovanje njegovega človeškega dostojanstva, pri tem pa ni šlo zgolj za resno kritiko njegovega dela, kot se to trudi prikazati pritožnik, zaradi česar so pritožbeni pomisleki, da je polje zasebnosti zasebnega tožilca ožje, ker je relativno javna oseba, neutemeljeni. Žaljivke „budalo, budalo noro, idiot“, (večkrat) izrečene skupaj z drugimi besedami v obravnavanih okoliščinah in na naveden način, pomenijo negativno sodbo o vrednosti zasebnega tožilca in niso takšne, da bi jih zasebni tožilec kot član sveta javnega zavoda bil dolžan trpeti. Kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, izrečene besede izkazujejo osebno žalitev in so dejansko takšne, da objektivno lahko povzročijo razžaljenost v smislu prvega odstavka 158. člena KZ-1. 10. Neutemeljeni so tudi obdolženčevi pomisleki, da je sodišče prve stopnje enostransko prikazalo dokaze zasebnega tožilca, medtem ko se do obdolženčevih dokazov naj ne bi opredelilo. Iz točk 3 in 4 razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi listinsko dokumentacijo, ki jo je predložil obdolženec, do katere pa se v nadaljevanju utemeljeno ni posebej opredeljevalo, saj iz njene vsebine izhaja, da ni relevantna v obravnavani zadevi oziroma da z ničemer ne vpliva na odločilna dejstva. Obdolženec je namreč z njo dokazoval pretekla ravnanja Zavoda in zasebnega tožilca. Sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku tudi utemeljeno zavrnilo predlog obdolženca po zaslišanju M.R., katera bi naj bila navzoča na predmetni seji, saj je dejansko stanje že bilo dovolj razjasnjeno. Obdolženec v pritožbi navaja, da je predlagal zaslišanje priče glede okoliščine, ali se je obdolženec kot javnost priglasil k razpravi na seji sveta Zavoda. Ker pa je bilo že na podlagi predvajanega posnetka nedvomno ugotovljeno, da je obdolženec segel zasebnemu tožilcu v besedo, ko je le-ta mirno govoril o gradnji doma v K., ne da bi obdolžencu kdo dal besedo, zaslišanje priče M.R. ni bilo potrebno. V pritožbi izpostavljena pisna izjava G.J.M., da je obdolženec mirno spremljal sejo in želel besedo, vendar je ni dobil, pa se ne nanaša na predmetno sejo Zavoda dne 18. 9. 2017, pač pa na sejo kolegija županov, ki je bila 11. 4. 2019, in torej na očitano kaznivo dejanje ne more vplivati. Pa tudi sicer iz izjave ni razvidno, da bi obdolženec kritičnega dne ravnal v afektu. Glede na to, da G.J.M. ni bil zaslišan, se sodišče prve stopnje do njegovega pričanja ni moglo opredeliti. Po obrazloženem so pritožbene navedbe v smeri, da sodišče prve stopnje ni enakopravno obravnavalo obe stranki, neutemeljene.

11. Na ugotovljeno dejansko stanje ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dogodek z dne 5. 4. 2019 (točka VI pritožbe), saj le-ta z obravnavanim dogodkom nima nobene veze. Enako je mogoče ugotoviti glede domnevno nevzdržnih razmer v Zavodu.

12. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

13. Pritožnik graja odločbo o kazenski sankciji zgolj v uvodu, medtem ko v nadaljevanju uveljavljanega pritožbenega razloga ne obrazloži. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja, kazensko odgovornost obdolženca, stopnjo ogrožanja, okoliščine, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter osebne in premoženjske razmere obdolženca je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. 14. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o obdolženčevi pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Ker obdolženec v pritožbenem postopku ni uspel, je dolžan plačati stroške kazenskega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Sodno takso v višini 360,00 EUR je sodišče druge stopnje določilo skladno s taksno številko 7222 ZST-1, obdolžencu pa je v plačilo naložilo tudi potrebne izdatke zasebnega tožilca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP).