Jedro

Sklepa, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo pripora, ni mogoče šteti za akt o podaljšanju pripora, čeprav je v njegovi obrazložitvi navedeno, da priporni razlogi še obstajajo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 29. 10. 2007 vložil tožbo na ugotovitev, da je nezakonito, ne da bi mu bila izdana sodna odločba, zadrževan v priporu Zavoda za prestajanje kazni zapora, s čimer naj bi bili kršeni njegovi ustavni pravici iz 19. in 20. člena Ustave Republike Slovenije, Zavodu za prestajanje kazni zapora pa se naj odredi, da ga naj takoj izpusti na prostost. 2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo (1. točka izreka sodbe). S sklepom (2. točka izreka sodbe) je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka.

3. Sodišče prve stopnje je menilo, da iz obširnega povzetka poteka kazenskega postopka izhaja, da je bilo v zvezi s tožnikovim priporom izdanih več odločb in da je bil obstoj pripornih razlogov večkrat preizkušen tako na prvi kot na drugi sodni (kazenski) stopnji. Ne gre torej za situacijo, ko bi bil tožnik v priporu brez odločbe sodišča. Odločba prvostopnega kazenskega sodišča je bila izdana tudi 19. 10. 2007. Iz njene obrazložitve pa izhaja, da je po mnenju kazenskega sodišča še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti očitanega kaznivega dejanja.

4. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe) ponavlja tožbene navedbe. Meni, da razlogom izpodbijane sodbe v delu, da upravno sodišče ni vezano na ugotovitve kazenskega sodišča glede vprašanja, ali je bil tožnik v zatrjevanem obdobju (19. 10. do 19. 11. 2007) v priporu brez odločbe kazenskega sodišča, ni mogoče oporekati. K temu pa je le treba dodati, da kazensko pritožbeno sodišče (Višje sodišče) najverjetneje ni na podlagi svoje površnosti ali iz kakršnegakoli drugega razloga prišlo do takšnega sklepanja. To kazensko sodišče je pravilno razlagalo kazenska procesna pravila, ki urejajo občutljivo problematiko odrejanja oziroma podaljševanja pripora, saj se ni poslužilo v kazenskem postopku nedopustne analogije, kot je to storilo upravno sodišče v utemeljevanju svoje odločitve, saj odločanje o predlogu za odpravo pripora s strani obdolženca (tožnika) izenači z uradnim preizkusom pripornih razlogov, kot so med trajanjem pripora zapovedani kazenskemu sodišču. Meni, da kazensko pravo analogije ne dopušča in je treba zakonske določbe, zlasti v primeru tistih, s katerimi se posega v najpomembnejše ustavne pravice, razlagati ozko, tako, kot je zapisano, in nič drugače. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejanski stan, zmotno uporabilo materialno pravo (ZKP), bistveno kršilo določbe postopka, saj je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z listinami v spisu.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede na podatke in listine v kazenskem spisu Okrajnega sodišča. Iz teh podatkov in listin izhaja, da je tožnikov pripor bil odrejen oziroma podaljšan s sklepi preiskovalne sodnice z dne 14. 9. 2007, 28. 9. 2007 in 9. 10. 2007. S slednjim sklepom je bil tožniku podaljšan pripor do 9. 11. 2007. Kazensko sodišče pa je dne 19. 11. 2007 odločilo, da se pripor, odrejen s sklepom z dne 14. 9. 2007, podaljša, trajati pa sme do pravnomočnosti sodbe, najdlje do izteka časa kazni, izrečene po sodbi sodišča prve stopnje.

7. S sklepom z dne 19. 10. 2007, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, pa ni bilo odločeno o podaljšanju pripora, temveč je bila zavrnjena zahteva za odpravo pripora. Zato tega akta ni mogoče šteti za akt o podaljšanju pripora, čeprav je v njegovi obrazložitvi navedeno, da priporni razlogi še obstajajo. Torej je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bil tožniku z aktom o zavrnitvi zahteve za odpravo pripora, izdanim 19. 10. 2007, pripor podaljšan do 19. 11. 2007 in da ne držijo tožnikove navedbe, da za določeno priporno obdobje ni bil izdan ustrezen sklep o podaljšanju pripora.

8. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku v zvezi s tem popolno in pravilno ugotoviti dejansko stanje in šele nato odločiti, ali je tožnik, glede na njegovo tožbo, bil nezakonito, ne da bi mu bila izdana sodna odločba, zadrževan v priporu Zavoda za prestajanje kazni zapora, s čimer naj bi bili kršeni njegovi ustavni pravici iz 19. in 20. člena Ustave Republike Slovenije.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče s sklepom ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek na podlagi 77. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006).

10. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 11. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo tožnikovega predloga, naj ga pritožbeno sodišče oprosti plačila sodnih taks v pritožbenem postopku. Iz sodnega spisa sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je na poziv sodišča prve stopnje tožnik že podal vlogo z dne 21. 5. 2008 pred sodiščem prve stopnje, ki bo o njej odločilo.