Jedro

Toženca s podpisom dogovora o plačilu obveznosti svoj dolg tako po temelju kot po višini pripoznala, saj sta priznala, da je tožnica delala in še vedno dela za njiju in da ji iz tega naslova dolgujeta 3.700,00 EUR, kar sta se zavezala poravnati.

Prvi toženec je bil pravočasno seznanjen, da bo sodišče v njegovi zadevi opravilo narok in da ga vabi na zaslišanje (z vabilom na zaslišanje), z izrecnimi pojasnili in opozorili glede nenavzočnosti, ki pa jih prvi toženec ni spoštoval. Ne zatrjevano ne dokazano ni bilo, da prvi toženec na naroku ni bil sposoben sodelovati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 47207/2014 z dne 23. 5. 2014 ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 3.199,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: - 1.365 EUR od 12. 4. 2013 do plačila; - 1.506,70 EUR od 26. 7. 2013 do plačila; - 827,65 EUR od 1. 12. 2013 do plačila (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 47207/2014 z dne 23. 5. 2014 ostane v veljavi v 3. točki izreka za znesel 102,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2014 do plačila (II. točka izreka). Toženca sta dolžna tožnici v roku 15 dni plačati stroške pravdnega postopka v znesku 562,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje prvi toženec in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče odločilo na podlagi glavne obravnave, opravljene 4. 12. 2015, ki se je ni udeležil. Druga toženka je sodišču na tej obravnavi predložila potrdilo Psihiatrične bolnišnice ... z dne 27. 11. 2015, iz katerega je razvidno, da je bil v času izvedbe obravnave zdravljen na psihiatričnem oddelku te bolnišnice. Zaradi psihičnih težav se obravnave ni mogel udeležiti. Sodišče je v sodbi ugotovilo, da potrdilo bolnišnice ni izdano na pravilnem formularju in je obravnavo opravilo. Pritožnik meni, da oblika formularja za opravičilo izostanka iz obravnave ni toliko pomembna, kot je vsebina potrdila. Že dejstvo, da je bil zdravljen v psihiatrični bolnišnici, z zadostno gotovostjo dokazuje, da ni bil sposoben pristopiti na obravnavo in se primerno braniti. Sodišče ga je s tem, ko mu ni omogočilo udeležbe na obravnavi in mu ni omogočilo izpovedbe in se tako ni seznanilo s toženčevim stališčem, prikrajšalo za osnovno pravico v tem sodnem postopku. Sodba je nezakonita, temelji na kršitvi ustavnih pravic, zaradi opustitve zaslišanja pa je dejansko stanje v sodbi nepravilno ugotovljeno. K pritožbi prilaga zdravniško dokumentacijo, obvestilo zdravniku z dne 24. 12. 2015, iz katerega izhaja, da je bil na dan obravnave zdravljen v bolnišnici. Sodišče bi moralo izostanek upoštevati kot opravičljiv in zadevo preložiti. Dodaja, da ni sklenil dogovora o plačilu obveznosti z dne 26. 8. 2013 s tožnico, ni ji priznal v tem dogovoru zapisanega dolga, z dogovorom ni bil seznanjen. Ne priglaša stroškov pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje druga toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče opustilo potrebno materialno procesno vodstvo (bistvena kršitev določb pravnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP). Toženka je prava neuka in v postopku ni imela pooblaščenca. Zaradi takšne opustitve procesnega vodstva ni bila sposobna podati ustreznih navedb in ponuditi dokazov, s katerimi bi lahko učinkovito ugovarjala temelju in višini tožbenega zahtevka. Sodišče jo je omejevalo pri izpovedbi, iz predloženih dokazov ni ugotavljajo in razčiščevalo dejstev, ki so njej v korist. Navaja, da je mogoče iz 12. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) povzeti, da mandatno razmerje, konkretno pogodba o odvetniškem zastopanju, temelji na odvetniškem pooblastilu, ki mora biti v pisni obliki. Na takšen zaključek napotuje 13. člen ZOdv, ki govori o dolžnosti vrnitve pooblastila pooblastitelju v primeru preklica pooblastila. Drugotoženka je pooblastilo tožnici podpisala 30. 8. 2013, vse sporne storitve pa so bile opravljene najkasneje 26. 8. 2015(1), torej v času, ko drugotoženka tožnice v svojem imenu za zastopanje ni pooblastila, kar napotuje na zaključek, da mandatnega razmerja med drugotoženko in tožnico v spornem obdobju ni bilo. Sodišče se do tega dejstva ni opredelilo. Izostanek pooblastilnega razmerja predstavlja izostanek temelja, v tem delu je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V času opravljanja spornih odvetniških storitev je veljal Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki je opredeljeval višino odvetniške nagrade za posamezne storitve, dopuščal pa je drugačen obračun odvetniških storitev v primeru obstoja pisnega dogovora med odvetnikom in pooblastiteljem. Ker drugotožena navedenega ali drugega dogovora s tožnico ni sklenila, je tudi ne more zavezovati obračun odvetniških stroškov izven veljavne odvetniške tarife. Sodišče je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je uporabilo materialno pravo, in sicer 1. in 4. člen ZOdv. Sodišče utemeljuje odločitev tudi na Dogovoru o plačilu obveznosti z dne 26. 8. 2013, iz katerega je razvidno, da ga je podpisala zgolj ena stranka, pod rubriko tožnika (odvetnika) pa ga ni podpisal nihče. Dogovor kot dvostransko pogodbeno razmerje ni bil veljavno sklenjen. Uveljavlja napako volje, podpis dogovora z dne 26. 8. 2013 je bil s strani tožnika izsiljen. Tožnik je od tožencev zahteval plačilo predhodno izstavljenih računov za opravljene storitve z grožnjo, da v primeru neplačila potrebnega zastopanja na dogovorjenih pogajanjih z zavarovalnico ne bo nudil. Tako pogojevanje je v nasprotju s Kodeksom odvetniške etike in v nasprotju z določbo drugega odstavka 12. člena ZOdv. Posledično je sporni dogovor, v primeru, če bi ga presojali kot enostransko pripoznavo dolga s strani drugotožene, zaradi napake volje neveljaven. V zvezi z ugotavljanjem mandatnega razmerja je sodišče zaobšlo elektronska sporočila. Drugotoženka pritožbeno izpostavlja posamezne izseke elektronskih sporočil in zaključi, da iz sporočil izhaja, da je tožnica, v nasprotju s svojimi tožbenimi navedbami, vse do spora z neplačanimi računi, drugotoženke ni smatrala kot svojega pogodbenega partnerja v smislu mandatnega razmerja. Sodišče se ni opredelilo do sporočil, drugotoženka je prikrajšana pri pravici do primerno obrazložene sodne odločbe, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ravnanje sodišča, ko ni sprejelo opravičila za odsotnost prvotoženca zaradi formalne nepravilnosti predloženega potrdila, ni razumno. Prisotnost prvotoženca na naroku bi pripomogla k ugotovitvi pravega dejanskega stanja. S takšnim ravnanjem je sodišče prikrajšalo oba toženca za varovanje svojih pravnih koristi (bistvena kršitev določb pravnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP). Drugotoženka v spornem obdobju ni bila v zakonski zvezi s prvotožencem, kot to zmotno ugotavlja sodišče in na to dejstvo opira svojo odločitev o soodgovornosti drugotoženke za predmetno terjatev. Bila je zgolj solastnica nepremičnine, v zvezi s katero je tožnica prvotožencu urejala zavarovalnino. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbi sta bili vročeni tožnici, ki pa nanju ni odgovorila.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi druge toženke

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca s tožnico sklenila pogodbo o naročilu (mandat). S to pogodbo se je tožnica zavezala, da bo za toženca opravila določene posle, v tem primeru pogajanja z Zavarovalnico zaradi sklenitve dogovora o plačilu zavarovalnine na podlagi pogodbe o zavarovanju hiše tožencev, ki je bila poškodovana v požaru. Ugotovilo je, da med strankami ni bilo sporno, da je na začetku opravljanja storitev (17. 2. 2012) pooblastilo in dogovor o višini odvetniške nagrade podpisal le prvi toženec, ne pa tudi druga toženka. Druga toženka je pooblastilo podpisala šele 30. 8. 2013(2). Navedene ugotovitve za pritožbeno sodišče niso sporne.

7. Višje sodišče sprejema celovito, življenjsko in logično prepričljivo dokazno oceno sodišče prve stopnje, da je bilo mandatno razmerje že od začetka sodelovanja med pravdnimi strankami sklenjeno tudi med tožnico in drugo toženko. Oceno je utemeljilo na ugotovitvah, da je tožnica prevzela nalogo v korist obeh tožencev, ki sta bila takrat v zakonski zvezi (pogajati se za zavarovalnino za skupno hišo) in da je večino časa z odvetnikom komunicirala prav druga toženka, ki je s tem dajala videz, da je tudi ona tožnici zaupala izvršitev naročila. Sodišče prve stopnje je posebej poudarilo, da je v dokazno oceno prepričano predvsem zato, ker je druga toženka podpisala dogovor z dne 26. 8. 2013, v katerem je ugotovila, da je odvetnik kot direktor tožnice delal in še vedno dela za oba toženca. S podpisom tega dogovora je druga toženka potrdila, da je mandatno razmerje, za katero zakon ne določa posebne oblike, med njo in tožnico obstajalo že pred avgustom 2013, torej pred tem, ko je tudi ona tožnici podpisala pooblastilo (9. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

8. Višje sodišče ne sprejema pritožbenih očitkov, da v spornem obdobju mandatnega razmerja med tožnico in drugo toženko ni bilo, ampak v odgovor pritožbeno ponovljenim navedbam pritrjuje (izpostavljeni) obrazložitvi sodišča prve stopnje. Toženka v pritožbi graja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila v spornem obdobju s prvim tožencem v zakonski zvezi, zmotna. Višje sodišče odgovarja, da je druga toženka sama v ugovoru zoper sklep o izvršbi (list. št. 18) navedla, da sta „z bivšim možem želela doseči, da se družina čim prej vrne v dokončano hišo“, predvsem pa izpostavljena ugotovitev ni bistvena, bistveni so pisni dokazi (pooblastilo, dogovor), na katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev. Prvo sodišče se je izčrpno opredelilo glede pooblastilnega razmerja med tožnico in drugo toženko v času opravljanja spornih odvetniških storitev in ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bila druga toženka „prikrajšana za razloge o odločilnih dejstvih“.

9. Pritožba uveljavlja, da iz 13. člena ZOdv, ki govori o dolžnosti vrnitve pooblastila pooblastitelju v primeru preklica pooblastila, izhaja, da mora biti odvetniško pooblastilo dano v pisni obliki. S tem dodatno utemeljuje svojo tezo, da pred datumom podpisa pooblastila pooblastilno razmerje ni obstajalo in da je odločitev o dolžnosti plačila storitev zmotna. Po presoji višjega sodišča taka zahteva iz 13. člena ZOdv ne izhaja(3). Četrti odstavek 17. člena ZOdv izrecno določa, da mora biti dogovor iz drugega ali tretjega odstavka 17. člena (gre za dogovor, da je odvetnik upravičen do višjega plačila za svoje delo, kakor mu gre po odvetniški tarifi) sklenjen v pisni obliki(4) ter ločen od pooblastila in drugih dogovorov. Glede na to, da ZOdv na tem mestu eksplicitno določa pisnost, bi tako izrecno zahtevo, če bi to res bila, kot to uveljavlja pritožnica, zakonodajalec postavil tudi v 12. ali 13. členu ZOdv, ki ju izpostavlja pritožnica, pa tega ni storil. 10. Glede same višine odvetniških storitev višje sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve. Tehtno je izpostavljeno, da sta toženca s podpisom dogovora o plačilu obveznosti z dne 26. 8. 2013 svoj dolg tako po temelju kot po višini pripoznala, saj sta priznala, da je tožnica delala in še vedno dela za njiju in da ji iz tega naslova dolgujeta 3.700,00 EUR, kar sta se zavezala poravnati. Sodišče prve stopnje je navedlo, da iz zadevne pripoznave jasno izhaja tako temelj kot višina dolga do tožnice, ki ga toženca s pavšalnimi ugovori ne moreta ovreči. Tehtno pa je dodalo tudi, da je tožnica trdila, da je dogovor o plačilu obveznosti z dne 26. 8. 2013 podpisala druga toženka v imenu obeh tožencev, čemur prvi toženec ni oporekal. Višje sodišče argumentacijo sprejema. Sama višina obveznosti, ki zadeva drugo toženko, torej temelji predvsem na pripoznavi dolga (podpisanem dogovoru o plačilu obveznosti z dne 26. 8. 2013). Navedeno predstavlja tudi odgovor na pritožbeno navedbo, da je dogovor o višini odvetniške nagrade sklenil prvi toženec (dne 17. 2. 2012), kar sicer drži, vendar pa drži tudi, da je samo višino dolga druga toženka pisno pripoznala.

11. Navedba, da druge toženke ne more zavezovati obračun odvetniških stroškov izven veljavne odvetniške tarife, ter navedbe vsebovane v sklopu VI. pritožbe, ki uveljavljajo napake volje, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Iz tega razloga jih višje sodišče dodatno ne obravnava. Navedbe druge toženke, da je odvetnik od nje zahteval podpis, da bo plačala račune, je sicer sodišče prve stopnje obravnavalo v okviru (s strani višjega sodišča sprejete) dokazne ocene v 10. točki obrazložitve.

12. Druga toženka (sicer šele prvič v pritožbi) izpostavlja, da Dogovora o plačilu obveznosti z dne 26. 8. 2013 (priloga A 10) s strani odvetnika ni podpisal nihče. Odločilno je, da sta toženca s podpisom dogovora o plačilu obveznosti svoj dolg pripoznala, da pa je sama pripoznava naslovljena kot dogovor, pa nima takih posledic, kot jih uveljavlja pritožba. Ključna je vsebina, kako je naslovljena, pa ni odločilno.

13. Ne drži, da je sodišče prve stopnje „zaobšlo“ elektronska sporočila tožnice drugi toženki. Da se je z njimi seznanilo, izhaja iz 7. točke obrazložitve sodišča prve stopnje. Da je tožnica drugo toženko „smatrala kot svojega pogodbenega partnerja“ izhaja iz drugih (pisnih, že obravnavanih) dokazov, citirani posamezni odseki elektronskih sporočil že iz tega razloga predstavljajo prešibek dokaz. Ob tem ni mogoče prezreti, da so posamezni izseki elektronskih sporočil, povezanih v celoto, s pripadajočo tezo, prvič, torej prepozno, uveljavljeni šele v pritožbi. Predvsem pa ne drži pritožbeni očitek, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti (očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je svojo odločitev utemeljilo na odločilnih dejstvih, ki vsekakor omogočajo preizkus pravilnosti odločitve.

14. V odgovor pritožbenim navedbam je pojasniti še, da je pomoč prava neuki stranki omejena na uveljavljanje procesnih pravic (12. člen ZPP), predvsem pa se razlikuje od materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP). Upoštevati je treba, da mora sodišče pri določanju meje svoje obveznosti izhajati iz dejstva, da enakega varstva pravic strank v postopku ni mogoče obravnavati ločeno od pravic nasprotne stranke, predvsem pa sodišče ne more in ne sme postati odvetnik ene izmed strank(5). Prav slednje, in sicer, da bi sodišče prve stopnje moralo stranki brez pooblaščenca predstaviti, kako naj „učinkovito ugovarjala temelju in višini tožbenega zahtevka“, pa smiselno želi uveljaviti pritožnica, česar pa višje sodišče ne sprejema. ZPP v 7. in 212. členu jasno določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahteve, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče „iz predloženih dokazil druge toženke ni ugotavljalo in razčiščevalo dejstev, ki so njej v korist“.

15. Podatki spisovnega gradiva ne izkazujejo utemeljenosti pritožbenih očitkov, da je sodišče prve stopnje drugo toženko omejevalo v njeni izpovedbi, da ji je sugeriralo odgovore, oziroma da je drugo toženko spravilo v izrazito podrejen položaj (z oceno v smislu, da ji ni mogoče verjeti).

16. Prisotnost prvega toženca na obravnavi višje sodišče obravnava v okviru njegovih pritožbenih navedb, kako bi njegova prisotnost „pripomogla k ugotovitvi pravega dejanskega stanja“, pa pritožnica ne konkretizira.

O pritožbi prvega toženca

17. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da prvega toženca ni zaslišalo, ker se kljub temu, da je bil na zaslišanje pravilno vabljen, vabilu sodišča ni odzval. Navedlo je, da je prvemu tožencu skupaj z vabilom na prvi narok za glavno obravnavo poslalo tudi dopis, da lahko svoj izostanek iz zdravstvenih razlogov opraviči le zaradi bolezni ali poškodbe, ki mu onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, predložiti pa mora zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo, iz katerega bo izhajalo, da se naroka ni sposoben udeležiti. Druga toženka je na narok sicer prinesla potrdilo Psihiatrične bolnišnice ... z dne 27. 11. 2015, da je prvi toženec od 13. 11. 2015 oskrbovan na njihovem psihiatričnem oddelku, vendar ni navedla, da prvi toženec zaradi bolezni na naroku ni sposoben sodelovati, niti to ne izhaja iz predloženega potrdila (8. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

18. ZPP v drugem odstavku 115. člena določa, da če stranka ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo.

19. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da prvemu tožencu ni bila omogočena udeležba na obravnavi, kar pritožnik ocenjuje kot kršitev pravic s posledično nezakonitostjo sodbe. Prvi toženec ni bil na narok vabljen prvič. Sodišče prve stopnje ob oklicu zadeve 6. 11. 2015 ugotovilo, da je pristopil zgolj tožnik, druga toženka pa je poklicala, da prihaja od zdravnika, in da ne more priti zaradi bolezni, prav tako ne prvi toženec, ki je trajnostno nesposoben za prihod (list. št. 132). Nadalje je sodišče prve stopnje prvemu tožencu poslalo dopis (kot to izhaja iz 17. točke te obrazložitve) z izrecnimi pojasnili in opozorili (list. št. 134). Prvemu tožencu je bilo nato vročeno vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo ter vabilo na zaslišanje (skladno z 261. členom ZPP), in sicer 11. 11. 2015, čemur tudi pritožbeno ne oporeka. Na narok 4. 12. 2015 prvi toženec ni pristopil, druga toženka pa je v spis vložila potrdilo bolnišnice, da se je prvi toženec oskrboval na psihiatričnem oddelku od 13. 11. 2015 do nadaljnjega.

20. Prvi toženec je bil pravočasno seznanjen, da bo sodišče v njegovi zadevi opravilo narok in da ga vabi na zaslišanje, z izrecnimi pojasnili in opozorili glede nenavzočnosti, ki pa jih prvi toženec ni spoštoval. Višje sodišče sprejema presojo sodišče prve stopnje, da ni bilo ne zatrjevano ne dokazano, da prvi toženec na naroku ni sposoben sodelovati. Ni mogoče sprejeti pritožnikovega povsem posplošenega očitka, da že dejstvo, da je bil zdravljen v psihiatrični bolnišnici „z zadostno gotovostjo dokazuje, da ni bil sposoben pristopiti na obravnavo in se primerno braniti“. Nadalje prvi toženec tudi pritožbeno ne zatrjuje, da je bila bolezen nenadna in nepredvidljiva (sploh ob upoštevanju, da se je pričel zdraviti 13. 11. 2015, zadevna obravnava je bila 4. 12. 2015, vročitev pa je bila opravljena pred zdravljenjem), kar predstavlja zakonski pogoj. V uvidu pa je treba imeti še, da je prvi toženec stranka v postopku, stranke, ki izostane, pa ni dopustno siliti k izpovedbi ali jo pozivati, naj vendar pride in izpove(6) (prvi odstavek 262. člena ZPP).

21. Poleg tega pa prvi toženec svoje pritožbene zahteve, da se mu „omogoči sodelovanje v postopku, v katerem bo lahko povedal svojo resnico“, ne substancira na način, da bi navedel, kaj konkretno je tisto, kar bi še želel navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Kar pa zadeva njegovo pritožbeno navedbo, da ni sklenil dogovora o plačilu obveznosti z dne 26. 8. 2013, višje sodišče odgovarja, da je zanj odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podpisal dogovor o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev dne 17. 2. 2012 (priloga A 3), čemur prvi toženec pritožbeno ne oporeka.

22. Sodišče druge stopnje ni zasledilo ne očitanih in tudi ne kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbi prvega toženca in druge toženke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Druga toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče zapis letnice 2015 namesto 2013 ocenjuje kot očitno pomoto.

Op. št. (2): Sodišče prve stopnje sicer na tem mestu (v 9. točki obrazložitve) navede datum 30. 8. 2016, vendar ta zapis višje sodišče ocenjuje kot očitno pomoto, saj se v tem delu sodišče prve stopnje sklicuje na samo pooblastilo (prilogo A 4), na katerem je zapisan datum 30. 8. 2013, ta datum pa izhaja tudi iz drugih delov obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (3): 13. člen ZOdv določa, da odvetnik stranki pooblastila ni dolžan vrniti, stranka pa ima pravico zahtevati, da sama na pooblastilo zapiše preklic pooblastila.

Op. št. (4): Sicer s tem v zvezi sodišče druge stopnje ob robu, izključno kot dodatno pojasnilo, da so pritožbeni argumenti neutemeljeni, izpostavlja, da je VSL v sklepu I Cp 3502/2014 obrazložilo, da predpisana pisna oblika za dogovor odvetnika o nagradi, vezani na uspeh v postopku, ni predpisana za njegovo veljavnost (ad valorem), pač pa za njegovo lažjo dokazljivost (ad probationem). V sodbi VSL II Cp 2535/2011 je navedlo, da je namen zakonodajalca, ki je določil obvezno pisno obliko za dogovor o plačilu odvetniške nagrade v določenem odstotku od prejetega zneska (tretji odstavek 17. člena ZOdv), v varstvu stranke, predvsem tiste, ki je plačilno manj sposobna oziroma je plačilno nesposobna in da bi pomanjkanje oblike vodilo v ničnost le, če bi bila pisna oblika predpisana zaradi varstva javnega interesa.

Op. št. (5): Primerjaj VSL sodba I Cpg 686/2013. Op. št. (6): Primerjaj 9. točko obrazložitve sodbe VSRS II Ips 143/2009.