Jedro

V izpodbijani odločbi je zgolj pavšalno navedeno, da je pri postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti treba gledati tudi na osebnost obdolženega, ne da bi bilo to kakorkoli obrazloženo. Iz izpodbijane odločbe niso razvidne nobene okoliščine, povezane z osebnostjo tožnika. Tako ni razvidno, ali se je tožnik v kazenskem postopku sposoben sam zagovarjati in braniti svoje interese v primerjavi z državnim tožilcem, ki je pravni strokovnjak.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba tožene stranke opr. št. Bpp 163/2011 z dne 7. 4. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku, ki se pred Okrajnim sodiščem v Krškem vodi pod opr. št. I K 25443/2010. Sklicuje se na določbo 3. odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP), po kateri je pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči treba gledati tudi na interes pravičnosti. Ker ta pojem ni definiran, je pri odločanju o postavitvi zagovornika treba gledati na okoliščine zadeve in sicer na osebnost samega osumljenega, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Obramba s pomočjo zagovornika v kazenskem postopku tudi ni obvezna. Po vpogledu v predmetni kazenski spis tožena stranka ugotavlja, da obtožni predlog tožniku očita storitev kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 217. člena v zvezi z 2. odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), za katerega je zagrožena kazen zapora do dveh let. Poleg tega državni tožilec sodišču predlaga, da se zasliši nekaj (poimensko navedenih) prič, predlaga pa tudi izvedbo drugih dokazov. Razen tega v kazenskem postopku velja načelo materialne resnice in zato mora sodišče tudi samo, po uradni dolžnosti, ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, ki so obdolžencu v korist (sodba Upravnega sodišča opr. št. IV U 95/2010 z dne 20. 5. 2010). Poleg tega je sodišče v dvomu vedno dolžno odločiti v korist obdolženca. Tožena stranka na podlagi v obtožnem predlogu zatrjevanega dejanskega stanja ocenjuje, da v konkretnem primeru ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in da tudi ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo tožnik imel pomoč strokovne obrambe. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP, zato tudi ni presojala, ali tožnik izpolnjuje subjektivni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki mora biti podan kumulativno.

Tožnik v tožbi navaja, da potrebuje brezplačno pravno pomoč v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. I K 25443/2010 zaradi kaznivega dejanja prikrivanja. Tožena stranka je njegovo prošnjo zavrnila, ker naj ne bi bilo v interesu pravičnosti, da se mu za kazenski postopek dodeli strokovna pomoč zagovornika v okviru brezplačne pravne pomoči. Tožnik poudarja, da je potrebno vsakemu obdolženemu, tudi njemu, tekom kazenskega postopka, ne glede na vrsto očitanega kaznivega dejanja in zagrožene kazni, omogočiti ustrezno obrambo, ki pa jo lahko nudi le za to strokovno usposobljena oseba, kot je odvetnik. Tožnik je po narodnosti Rom, nima izobrazbe in ne razume sodnih pisanj, ki mu jih sodišče pošilja napisana v strokovnem pravniškem jeziku. Zato se sam ne more ustrezno braniti in bo zato v primeru, da ne bo imel odvetnika in s tem potrebne strokovne pomoči pri obrambi, v bistveno slabšem in neenakem položaju na sodišču kot tožilstvo, ki je nasprotna stranka v kazenskem postopku, ki pa jo v postopku zastopa državni tožilec, po izobrazbi pravnik. Tožniku ni jasno, zakaj je v nasprotju z interesi pravičnosti, če bi imel v kazenskem postopku zagotovljeno obrambo. Zakonodaja pojma pravičnosti ne definira in v zvezi s tem zato tožena stranka navaja, da je potrebno pri postavitvi zagovornika gledati tudi na osebnost samega obdolženega, vendar pa pri tem tega z ničemer ne obrazloži. Tožnik je prepričan, da tožena stranka ni z ničemer preverjala njegove osebnosti kot osebe, ki bi se bila sama zmožna zagovarjati na sodišču oziroma vsaj iz izpodbijane odločbe to ne izhaja. Tožnik nima pravnega znanja, zato se ne more zagovarjati sam, ne more sam braniti svojih interesov, saj je jasno, da lahko tožilstvo tekom kazenskega postopka tudi na sami glavni obravnavi spreminja obtožne predloge in je takšne zadeve potrebno tožniku kot neizobraženemu človeku razložiti po domače. Omogočiti mu je treba, da se mu pove, kaj se mu po spremenjenem obtožnem predlogu očita, omogočiti mu je treba, da predlaga dokaze, ki bi mu bili v korist, da postavlja vprašanja pričam, česar pa tožnik kot laik ne zna in zato potrebuje pomoč odvetnika. Tožena stranka bi morala prošnji tožnika ugoditi, saj so za to izpolnjeni vsi pogoji, tako vsebinski kot finančni, ki pa jih tožena stranka sploh ni preverjala. Tožnik zato predlaga sodišču, da njegovi tožbi ugodi, napadeno odločbo po izvedbi ponujenih dokazov odpravi in jo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, tako da bo le-ta v nadaljevanju postopka lahko preverila tudi finančni kriterij tožnika in mu nato izdala odločbo za zagovor tožnika v predmetnem kazenskem postopku. Hkrati zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, brez posebnega odgovora na tožbo.

K 1. točki izreka : Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. člena ZBPP je namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po določbi 3. odstavka 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo finančni položaj tožnika in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Po 1. odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh (1. alinea) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (2. alinea). Po 3. odstavku navedenega člena, na katerega je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev, se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Glede na to, da 24. člen ZBPP pojma pravičnosti ne definira, je tožena stranka izhajala iz okoliščin konkretne kazenske zadeve, tako da je štela, da se upoštevajo predvsem osebnost osumljenega, teža kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo obdolženec imel strokovno obrambo z zagovornikom. V zvezi s tem je pojasnila, da teža kaznivega dejanja ni takšna, da bi utemeljevala postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, kot tudi, da se v obravnavanem primeru, glede na vložen obtožni predlog, ne pričakuje obravnavanje pravno zapletenih vprašanj. Pač pa sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da je v izpodbijani odločbi zgolj pavšalno navedeno, da je pri postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti treba gledati tudi na osebnost obdolženega, ne da bi bilo to kakorkoli obrazloženo. Iz izpodbijane odločbe niso razvidne nobene okoliščine, povezane z osebnostjo tožnika. Tako iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali se je tožnik (kot Rom, kot to sam zatrjuje in torej kot prava neuka stranka) v kazenskem postopku sposoben sam zagovarjati in braniti svoje interese v primerjavi z državnim tožilcem, ki je pravni strokovnjak. Razlogi izpodbijane odločbe so torej v tem pogledu bistveno pomanjkljivi, prav tako je bistveno pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, kar je razlog za odpravo odločbe.

Sodišče je zato na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju : ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ponovno ugotoviti, ali tožnik kot obdolženec v kazenskem postopku potrebuje brezplačno pravno pomoč, oziroma, ali je v interesu pravičnosti, da se mu postavi zagovornika po uradni dolžnosti. Če bo ugotovila, da je navedeni vsebinski pogoj iz 24. člena izpolnjen, bo morala ugotoviti tudi, ali je izpolnjen finančni pogoj iz 13. člena ZBPP, saj je za dodelitev brezplačne pravne pomoči potrebno izpolnjevati vsebinski in finančni pogoj kumulativno.

Ker je tožnik smiselno predlagal tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

V zvezi s strani tožene stranke izpostavljeno sodbo sodišče dodaja, da samo ena sodba še ne predstavlja ustaljene sodne prakse in da je isto sodišče v drugih številnih tovrstnih zadevah odločilo drugače (npr. sodba I U 53/2010, sodba I U 2078/2009 itd.).

K 2. točki izreka : Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mu mora tožena stranka, v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca.