Jedro

Organ ni navedel ne okoliščin, razlogov in pravne podlage za odločitev, svoje odločitve ni primerno konkretiziral in se tako sklepa v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče je posledično tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v zavrnilnem delu odpravilo.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. BPP 39/2020 z dne 31. 5. 2021 se v točki II. izreka odpravi in se zadeva v tem delu vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijanim sklepom je Organ za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju organ) odvetnici A. A. (v nadaljevanju tožnica) odmeril stroške za odvetniške storitve in izdatke v znesku 217,09 EUR in odločil, da se sredstva za plačilo stroškov izplačajo iz proračuna na TRR tožnice (I. točka izreka). V presežku pa je zahtevek tožnice zavrnil (II. točka izreka).

2.V obrazložitvi sklepa organ pojasnjuje, da je bila tožnica dodeljena za izvedbo brezplačne pravne pomoči (BPP), ki jo je bil deležen C. C. v zvezi s socialnim sporom zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), zaradi priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ki se je pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani obravnaval pod opr. št. XII Ps 120/2020, na prvi stopnji. Organ navaja, da je tožnici na podlagi presoje stroškovnika in v skladu z Odvetniško tarifo (OT) priznal stroške v skupnem znesku 217,09 EUR, in sicer: za sestavo tožbe 300 točk (tar. št. 15/1b OT), za pristop na prvi narok za glavno obravnavo 300 točk (tar. št. 15/3a OT), za pristop na drugi narok za glavno obravnavo 150 točk (tar. št. 15/3b OT), za odsotnost iz pisarne 140 točk (četrti odstavek 6. člena OT), skupaj 890 točk, kar glede na vrednost točke znaša 534,00 EUR. Ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) je odvetnici priznal stroške v višini 267,00 EUR, nato še kilometrino na relaciji Šmarje pri Jelšah - Ljubljana - Šmarje pri Jelšah v višini 151,70 EUR (205 km x 2 x 0,37 EUR), parkirnino v višini 4,80 EUR (2 x 2,40 EUR; prvi odstavek 10. člena OT) in materialne stroške v višini 10,68 EUR.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3.Zoper navedeno odločitev je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri zatrjuje, da je organu priglasila stroške zastopanja C. C. s stroškovnikom v skupni višini 787,40 EUR, upoštevaje 17. člen ZOdv 478,40 EUR. Toženka niti z besedo ne pojasni, zakaj ji ni priznala še preostalih priglašenih stroškov, zlasti (še ene) odsotnosti iz pisarne za zastopanje na naroku po četrtem odstavku 6. člena OT. Navaja, da ni mogoče presoditi, za katero odsotnost iz pisarne je toženka sploh priznala priglašene stroške, saj se v obrazložitvi datumsko ne opredeli do priznanja stroškov odsotnosti iz pisarne. Ti stroški so bili priglašeni tako za zastopanje na naroku za glavno obravnavo 9. 10. 2020 kot za 29. 3. 2021. Toženka je priznala ene stroške, ne obrazloži pa, zakaj ne prizna tudi drugih, čeprav prizna zastopanje na obeh narokih za glavno obravnavo, jasno pa je, da so v obeh primerih zastopanja na naroku (tako 9. 10. 2020 kot tudi 29. 3. 2021) nastali stroški odsotnosti iz pisarne.

4.Navaja še, da je toženka tudi napačno odločila o višini materialnih stroškov. Skupni znesek točk, ki jih je priglasila tožnica, znaša 1.030 točk. V skladu z 11. členom OT se materialni stroški obračunajo v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk. Glede na to, da skupni seštevek priglašenih stroškov znaša 1.030 točk, znašajo materialni stroški 21 točk, kar je 12,60 EUR in ne 10,68 EUR, kot to izračuna toženka, pri čemer niti ne pojasni, kako je prišla do omenjenega zneska. Toženka je tako napačno uporabila materialno pravo (11. člen OT).

5.Opozori tudi, da nikakor ni mogoče razumeti obrazložitve glede skupnega zneska priznanih stroškov. Toženka najprej ugotovi, da znašajo priglašeni in priznani stroški skupaj, upoštevaje 17. člen ZOdv, 267,00 EUR in nato k temu znesku prizna še skupni znesek stroškov, ki ne zapadajo pod 17. člen ZOdv (kilometrina, parkirnina in materialni stroški), v skupni višini 167,18 EUR, kar nato toženka povzame na znesek 217,09 EUR, kar pa je povsem napačno. Skupni znesek priznanih stroškov namreč znaša 434,18 EUR (če pa se upošteva še znesek stroškov odsotnosti iz pisarne po četrtem odstavku 6. člena OT in materialnih stroškov po 11. členu OT, o čemer toženka ni odločala, znaša znesek stroškov, do katerih povrnitve je upravičena tožnica, 478,40 EUR). Znesek 217,09 EUR sicer predstavlja znesek, ki ga je C. C. v socialnem sporu XII Ps 120/2020 priznalo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo XII Ps 120/2020 z dne 29. 3. 2021 in ki ga mora ZPIZ plačati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, saj je C. C. v postopku delno uspel in je sodišče glede na uspeh v postopku temu ustrezno tudi priznalo stroške. Tožnica opozarja, da Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ne temelji na povrnitvi stroškov upravičencu oz. odvetniku na načelu uspeha, pač na pa podlagi samega dejstva nastanka stroškov postopka. Znesek, ki ga je določilo sodišče v navedeni sodbi, bo prejel organ, kot to določa 46. člen ZBPP. Nikakor pa to ne pomeni, da je do tega zneska upravičen tudi C. C. oz. tožnica kot odvetnica, pri tem se sklicuje na 30. člen ZBPP in navaja, da je upravičena do višjih stroškov zastopanja od priznanih. Glede na navedeno tožnica meni, da je toženka nepravilno uporabila materialno pravo oz. ga ni uporabila, saj je pri odločanju med drugim spregledala določila ZBPP, zlasti 30. člen ZBPP, 11. člen OT in 6. člen OT, zaradi česar je izpodbijani sklep toženke nezakonit. Toženka tudi glede priglašenih stroškov odsotnosti iz pisarne in materialnih stroških dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovila. Tožnica zato predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep ter naj se ji izplačajo stroški v višini 478,40 EUR iz proračuna in se ji nakažejo na njen TRR, podredno pa predlaga, naj se po odpravi izpodbijanega sklepa zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške postopka.

6.Toženka je po pozivu sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

7.Sodišče je na podlagi prvega odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in prvega odstavka 19. člena ZUS-1 C. C. (upravičencu do BPP) kot prizadeti stranki poslalo kopijo tožbe zaradi morebitnega odgovora, vendar na tožbo ni odgovoril.

O odločanju brez oprave glavne obravnave v zadevi

8.Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj so obe stranki in prizadeta stranka izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujejo v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1, kar je v zvezi tudi s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi listin strank (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K I. točki izreka

9.Čeprav tožnica z zadevno tožbo izpodbija izpodbijani sklep v celoti, sodišče glede na njene navedbe, ki merijo na določitev višjih stroškov in nagrade od že priznanih, šteje, da smiselno izpodbija II. točko izreka navedenega sklepa (saj točka I. izreka ne posega v tožničin pravni interes - odprava celotnega izpodbijanega sklepa bi bila v škodo tožnici, glede na to, da ne izpodbija tudi že določenih stroškov in nagrade, priznanih s I. točko izreka navedenega sklepa). Zato je sodišče opravilo presojo izpodbijanega II. dela izreka navedenega sklepa. Tožba je v tem oziru utemeljena.

10.V obravnavani zadevi med strankama in prizadeto stranko ni sporno, da je bila tožnica z odločbo BPP določena za izvajanje BPP, ki jo je bil deležen C. C. v zvezi s postopkom socialnega spora opr. št. XII Ps 120/2020 pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Tožnica je upravičenca v navedenem postopku tudi zastopala in stroškovnik pravočasno vložila, organ pa je predloženemu stroškovniku sledil le delno in tožnici odmeril in priznal nagrado za stroške za odvetniške storitve in izdatke v znesku 217,09 EUR. V presežku pa je zahtevek tožnice zavrnil in ta del izreka izpodbijanega sklepa je med strankama sporen glede treh sklopov stroškov, in sicer glede stroškov odmere ene odsotnosti iz pisarne po četrtem odstavku 6. člena OT, nadalje glede višine materialnih stroškov po 11. členu OT, in glede skupnega zneska priznanih stroškov.

11.Po ZBPP je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene BPP (šesti odstavek 30. člena ZBPP). Način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora plačati naročnik storitve odvetniku, je predpisan v OT. Nadalje peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja BPP so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.

12.Organ je sicer v 3. točki obrazložitve sklepa priznal tožnici stroške ene odsotnosti iz pisarne po četrtem odstavku 6. člena OT, čeprav so bili ti stroški v stroškovniku priglašeni dvakrat - v zvezi z zastopanjem na narokih za glavno obravnavo 9. 10. 2020 in 29. 3. 2021, toženka je priznala le ene stroške te odsotnosti, ni pa pojasnila, v zvezi s katerih narokom jih je oz. jih ni priznala (in zakaj jih v zvezi z drugim narokom ni priznala). Ugovor tožnice je zato v delu priglašenih stroškov ene odsotnosti iz pisarne utemeljen. Iz obrazložitve upravnega akta morajo biti namreč v posledici izvedenega postopka navedene okoliščine, razlogi in pravna podlaga za odločitev organa, konkretizirane na način in v takšni meri, da odločitev, ki je bila sprejeta, nasprotna stranka lahko preveri oz. se do navedb opredeli. Prav tako pa morajo biti te okoliščine navedene na način, da jih ob (morebitni) vložitvi pravnega sredstva lahko preveri tudi sodišče. Teh okoliščin v zvezi z navedeno odsotnostjo iz pisarne organ torej ni obrazložil. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

13.Organ je v isti točki obrazložitve sklepa priznal tožnici poleg priznane nagrade z upoštevanjem 17. člena ZOdv znesek 267,00 EUR, nato je tožnici priznal še stroške kilometrine na relaciji Šmarje pri Jelšah - Ljubljana - Šmarje pri Jelšah v višini 151,70 EUR, parkirnino v višini 4,80 EUR in materialne stroške v višini 10,68 EUR. Že seštevek navedenega bi moral znašati 434,18 EUR, vendar je toženka tožnici - brez pojasnila - odmerila le znesek 217,09 EUR. Zato sta si izrek in obrazložitev izpodbijanega sklepa v nasprotju in se sklepa v tem delu ne da preizkusiti. Ugovor tožnice je zato tudi v tem delu utemeljen. Sodišče ugotavlja, da tudi v tem delu organ ni navedel ne okoliščin, razlogov in pravne podlage za takšno odločitev, svoje odločitve ni primerno konkretiziral (ni utemeljil in ni pojasnil, kako je izračunal ta znesek) in se tako sklepa v tem delu ne da preizkusiti (stroškov kilometrine, parkirnine in materialnih stroškov očitno v končnem znesku priznanih stroškov ni upošteval, čeprav drugače navaja v obrazložitvi sklepa, brez pojasnila pa je organ zmanjšal tudi že priznane stroške nagrade). Tudi navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

14.Ker je višina materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT odvisna od višine priznanih točk nagrade (toženka pa nepojasnjeno ni upoštevala stroškov ene odsotnosti iz pisarne, do česar se bo morala še opredeliti), ravno od te nagrade pa je odvisno, ali bodo stroški nagrade znašali več kot 1.000 točk (tožnica je namreč v stroškovniku priglasila 1.030 točk nagrade), od česar je po tretjem odstavku 11. člena OT določen še dodatni 1 % materialnih stroškov nad 1.000 točkami), je zato utemeljen tudi ugovor tožnice v zvezi z višino priznanih materialnih stroškov.

15.Sodišče posledično ugotavlja, da je v obravnavani zadevi glede navedenih treh sklopov napačnih odmer stroškov in nagrad odvetnice toženka bistveno kršila pravila postopka in tudi napačno uporabila materialno pravo. Zato je odločba toženke nezakonita. Sodišče je posledično tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v zavrnilnem delu (II. točki izreka izpodbijanega sklepa) odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Toženka je v ponovljenem postopku skladno s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

16.V tej zadevi sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagala tožnica, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1: tožnica težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretne zadeve pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o tožničini upravičenosti do povrnitve stroškov iz postopka BPP. Sodišče še dodaja, da iz 2. člena ZUS-1 sledi, da odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij. Sodno odločanje o pravici lahko nadomesti upravno odločanje le v primerih, ko bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.

K II. točki izreka

17.Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Po drugem odstavku 3. člena Pravilnika je tožnica, ki je v tem postopku imela pooblaščenca, zadeva pa je bila rešena izven naroka, upravičena do povrnitve stroškov v višini 285,00 EUR, kar z upoštevanjem 22 % DDV znaša 347,70 EUR, ki jih je sodišče skupaj s priglašenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo toženki.

18.Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 378. členom OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

-------------------------------

1Iz tretjega odstavka 11. člena OT izhaja, da se materialni stroški obračunajo v dejanski višini ali v pavšalnem znesku 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 % od presežka nad 1.000 točk.