Jedro

Ker v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil kot poslovodna oseba za nedoločen čas, ni bilo določeno, da mu delovno razmerje preneha z odpoklicem s funkcije, mu delovno razmerje ni zakonito prenehalo z dnem odpoklica oziroma z odjavo iz sistema socialnih zavarovanj z istim dnem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 3. točki izreka delno spremeni, tako da se glasi: „ 3. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu v obdobju od 3. 9. 2010 do vrnitve na delo obračunati nadomestilo plače v višini razlike med plačo, ki bi mu pripadala skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 1. 2010 in aneksa z dne 30. 6. 2010, in plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu, v višini 9.200,00 EUR bruto mesečno, poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač ter mu za ta čas izplačati pripadajoče nadomestilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo, kar zahteva tožeča stranka iz tega naslova več (zakonske zamudne obresti od bruto zneska), pa se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 1. 2010 in aneksu z dne 30. 6. 2010 dne 2. 9. 2010 ni zakonito prenehalo (1. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v osmih dneh pod izvršbo (2. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu v obdobju od 3. 9. 2010 dalje do vrnitve na delo povrniti škodo v višini 9.200 EUR bruto mesečno skupaj z zakonskimi zamudnimi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec, višji zahtevek (za priznanje delovnega razmerja z vsemi pravicami in obveznostmi od prenehanja delovnega razmerja do poziva na delo in nadomestilo plače do vtoževane višine bruto mesečno) pa je zavrnilo (3. točka izreka): - zavrnilo je tožnikov zahtevek, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 2. 9. 2010 podala tožniku (4. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.491,20 EUR v osmih dneh od prejema prvostopenjske sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (5. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in zavrne tožbeni zahtevek (iz 1., 2., 3. in 5. točke izreka sodbe), podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z napačno opredelitvijo enega izmed odločilnih dejstev kot nespornega zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Na 4. strani sodbe je namreč navedlo, da naj bi bilo med strankama nesporno med drugim tudi dejstvo, da je bil tožnik s sklepom nadzornega sveta z dne 2. 9. 2010 zaradi hujših kršitev obveznosti odpoklican kot predsednik uprave, s čimer mu je prenehala korporacijska funkcija. Takšna ugotovitev je nepravilna in protispisna, saj je to zgolj trditev tožeče stranke. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da mu je s tem prenehalo tudi delovno razmerje in ne le korporacijska funkcija.

Tožeča stranka je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 1. 2010, sklenjene za delovno mesto predsednika uprave. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju za nedoločen čas, ter da je bila za predsednika uprave imenovana 21. 2. 2007 za obdobje petletnega mandata, ki bi redno potekel 29. 2. 2012. Sodišče je vsaj v delu obrazložitve na 6. strani sodbe pritrdilo stališču tožene stranke, da sta stranki lahko sklenili dogovor skladno z določbo 72. člena ZDR, ne glede na to, ali je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen ali za nedoločen čas, vendar pa je zmotno štelo, da pravdni stranki takega dogovora nista sklenili in da pogodba o zaposlitvi in aneks z dne 30. 6. 2010 te možnosti nista predvidela. Zmotno je zaključilo, da gre za ločeni razmerji, pri čemer prenehanje mandata nima vpliva na obstoj delovnega razmerja. Aneks z dne 30. 6. 2010 je v 5.1. členu določal, da ima predsednik uprave pravico do razporeditve na ustrezno delovno mesto, če z iztekom mandata ni ponovno imenovan, oz. če mu mandat preneha pred iztekom časa, za katerega je bil imenovan, razen v primeru, če mu je mandat prenehal zaradi odpoklica iz razloga, navedenega v točki 9.4.1 pogodbe (če huje krši obveznosti). Zmoten je materialnopravni zaključek sodišča, da ob takšni formulaciji aneksa pravdni stranki nista drugače uredili prenehanja delovnega razmerja v primeru odpoklica tožnika z mesta predsednika uprave zaradi hujših kršitev obveznosti. Edini primer, v katerem se odpoklicanega predsednika uprave ne razporedi na drugo ustrezno delovno mesto, je odpoklic zaradi hujše kršitve obveznosti, kar pomeni, da v takem primeru predsedniku uprave preneha tudi delovno razmerje, ne glede na to, da je pogodba sklenjena za nedoločen čas. Nejasna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da določba člena 9.1 pogodbe o zaposlitvi vnaša navidezno zmedo. Pogodbeno določilo je popolnoma jasno, iz njega izhaja, da je pogodba prenehala veljati z dnem odpoklica, torej 2. 9. 2010. Za presojo v predmetnem sporu so bistvenega pomena naslednja dejstva: da se 72. člen lahko uporabi v primeru pogodb, sklenjenih za določen ali nedoločen čas; da je delavec lahko zaposlen le na podlagi ene pogodbe o zaposlitvi; da v primeru, če pogodba določa, da preneha veljati ob nastopu določenih okoliščin, ta pogodba preneha veljati ob nastopu teh okoliščin ter da od dne 3. 9. 2010 ni veljala nobena pogodba o zaposlitvi več. Iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, zakaj sodišče šteje, da pravdni stranki nista sklenili dogovora po 72. členu ZDR – ali zaradi tega, ker tega nista mogli, ker je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas ali zaradi tega, ker tožena stranka ni dokazala, da je bil takšen dogovor sklenjen. Čeprav to ni nikjer jasno zapisano, je očitno, da je po stališču sodišča pogodbeno določilo, po katerem pogodba preneha veljati ob prenehanju mandata, neveljavno. Sodišče prve stopnje je kljub nedvoumnemu in veljavnemu pogodbenemu določilu smiselno odločilo, da pogodba ni prenehala veljati, ne da bi obrazložilo to odločilno dejstvo. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tudi zato, ker izrek sodbe nasprotuje samemu sebi. V 4. točki izreka je namreč zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi zavrnjen, medtem ko je v 1. točki izreka ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje dne 2. 9. 2010 ni prenehalo zakonito. Pri tem sodišče ni pojasnilo, na kakšen način je tožniku delovno razmerje prenehalo, glede na to, da je zavrnilo zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Iz točke 1 v zvezi s točko 4 izreka je tako mogoče razumeti, da je delovno razmerje tožniku dne 2. 9. 2010 prenehalo. Še več, tožena stranka meni, da je bil postopek prenehanja delovnega razmerja z dnem 2. 9. 2010 glede na odločitev v 4. točki izreka sodbe zakonit, kar pa je v diametralnem nasprotju s 1. točko izreka. V nasprotju z izrekom je tudi obrazložitev sodbe, v delu, v katerem je sodišče ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja, saj se je tožnik 3. 9. 2010 zaposlil pri drugem delodajalcu, od takrat naprej pa je le pri njem v delovnem razmerju, saj ne more biti zaposlen po dveh pogodbah o zaposlitvah hkrati. Zato je zmotna ugotovitev sodišča, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še vedno traja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predmet aneksa sprememba pogodbenih določil, ki se ne nanašajo zgolj na prejemke članov uprave in da je bila določena obveznost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v primeru odpoklica, razen za primer odpoklica zaradi hujših kršitev. Nato pa je v nadaljevanju ugotovilo, da ni bilo dogovorjeno, da delovno razmerje preneha z odpoklicem, pri tem pa ni obrazložilo, kaj naj bi drugega pomenila določba člena 5.1 aneksa. Poleg tega sodišče tudi ni pojasnilo, katera pogodba potem sploh velja po odpoklicu, če se upošteva določba člena 9.1 pogodbe o zaposlitvi. Po zmotnem stališču sodišča bi morali stranki, če sta imeli namen urediti spremembo v načinu upravljanja tako, da bi ob odpoklicu iz razloga hujših kršitev obveznosti odpoklicanemu predsedniku uprave prenehalo delovno razmerje, tak namen bolj določno zapisati. Edini primer, v katerem toženi stranki ni potrebno ponuditi drugega ustreznega delovnega mesta odpoklicanemu predsedniku uprave, je primer odpoklica zaradi hujših kršitev, kot je izrecno določeno v aneksu, to pa pomeni, da mu v takem primeru delovno razmerje preneha in nobene nadaljnje obrazložitve v aneksu niso potrebne. Upoštevati je namreč potrebno, da gre za poslovodno osebo, pri kateri se skladno z 72. členom ZDR način prenehanja pogodbe o zaposlitvi lahko uredi na drugačen način, kar sta stranki v aneksu tudi storili. Res je, da bi se lahko prenehanje pogodbe o zaposlitvi uredilo tudi v okviru redne ali izredne odpovedi, vendar to v obravnavanem primeru ni bilo potrebno, ker sta se v 5.1. členu aneksa dogovorili za prenehanje delovnega razmerja s samim odpoklicem. Zato je zmotno stališče sodišča, da v aneksu ni določbe o tem, da v primeru odpoklica predsedniku uprave tudi preneha delovno razmerje, ker je to pravilo določeno prav v 5.1. členu aneksa. Tožnik je aneks podpisal in ga zavezuje. Za tožnika kot nekdanjega predsednika uprave je najmanj neprimerno, da zatrjuje, da ni vedel, kaj podpisuje in takšnim njegovim navedbam ni mogoče verjeti, če pa to drži, je tožnik ravnal skrajno malomarno in brez minimalne skrbnosti, ki se od predsednika uprave pričakuje. Z ozko interpretacijo člena 5.1. aneksa in posledično zmotno uporabo materialnega prava je sodišče prve stopnje poseglo v avtonomijo pogodbenega urejanja delovnega razmerja med poslovodno osebo in delodajalcem. Pravno nevzdržno je, da se zanika v aneksu dogovorjeni način prenehanja delovnega razmerja (odpoklic z mesta predsednika uprave zaradi kršitve obveznosti) zato, ker ga ena od pogodbenih strank (predsednik uprave) ni prebrala oz. se vanj ni poglobila. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede okoliščine, da iz aneksa nikjer ne izhaja, da bi stranki na podlagi določb člena 72 ZDR drugače uredili prenehanje delovnega razmerja, saj je v 5.1. točki aneksa jasno zapisana izjema, ob nastopu katere delodajalec ni dolžan ponuditi odpoklicanemu predsedniku uprave nove pogodbe o zaposlitvi. Kako je tožnik razumel vsebino aneksa, ni relevantno dejstvo, saj tožnik ni ravnal z zadostno skrbnostjo. Zaključek sodišča ne more temeljiti na razumevanju tožnika, če listinski dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje. Bistveno je, da sta stranki aneks podpisali in da je aneks predvideval način prenehanja delovnega razmerja tudi v primeru, če predsedniku uprave preneha mandat. Sodišče je materialnopravno zmotno zaključilo, da bi se to moralo napisati bolj določno, saj ZDR tega ne zahteva. Zmotno je stališče sodišča, da bi tožena stranka morala tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, ki jih določa ZDR v 88. oz. 111. členu, saj takšnega načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi pogodbeni stranki nista želeli, zato sta prenehanje pogodbe o zaposlitvi uredili na način, ki ga določa 5.1. člen aneksa. Tožeči stranki je zato delovno razmerje prenehalo z dnem odpoklica z mesta predsednika uprave. Ugotovitve sodišča in odločilni razlogi v sodbi (namen, vsebina aneksa) so v medsebojnem nasprotju, poleg tega pa je sodišče zmotno štelo za relevantno le stališče tožeče stranke, da namen aneksa ni bila sprememba v delovnopravnem položaju predsednika uprave, zato je tudi iz tega razloga podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana tudi v delu, v katerem je sodišče odločilo, da naj bi se delovno razmerje nadaljevalo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 1. 2010 in aneksa z dne 30. 6. 2010, čeprav je v pogodbi določeno, da velja le v času opravljanja mandata, kar pomeni, da je z odpoklicem prenehala. Obrazložitve o tem sodba ne vsebuje. Zahtevka za plačilo škode pa tožnik sploh ni podal in je sodišče s tem, ko je tožniku prisodilo odškodnino v višini 9.200,00 EUR mesečno, odločilo o zahtevku, ki sploh ni bil postavljen, pri čemer svoje odločitve sploh ni obrazložilo.

Delovno sodišče ni pristojno za odločanje o korporacijsko pravnih vprašanjih in ne more odločati o zakonitosti sklepa o odpoklicu predsednika uprave. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zavrglo zahtevek za razveljavitev sklepa o odpoklicu z dne 2. 9. 2010, vendar je z odločitvijo, da ugodi tožnikovemu zahtevku iz 1. točke izreka, dejansko posredno poseglo na korporacijsko področje. Iz 1. točke izhaja, da naj bi pogodba za delovno mesto predsednika uprave še vedno veljala, kar pomeni, da je sodišče vzpostavilo stanje, kot da tožnik nikoli ne bi bil odpoklican. S tem je neupravičeno poseglo v področje odločanja nadzornega sveta. Tožeča stranka nima več mandata za opravljanje funkcije predsednika uprave, zato ni mogoče šteti, da velja pogodba, na podlagi katere je sodišče priznalo reparacijo in smiselno reintegracijo. Sodišče ne more odločiti, čeprav samo smiselno, da je tožeča stranka še vedno predsednik uprave in mu na podlagi tega priznati pravice iz pogodbe z dne 28. 1. 2010 in aneksa, ker za to nima podlage.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe, ki je materialnopravno in procesno pravilna. Zmotno je stališče tožene stranke, da sta stranki prenehanje pogodbe o zaposlitvi za poslovodno osebo uredili v smislu 72. člena ZDR, saj ni bilo izrecno, jasno in nedvoumno dogovorjeno, da tožniku v primeru odpoklica z mesta predsednika uprave iz krivdnih razlogov istočasno in brez posebnega odpovednega postopka preneha tudi delovno razmerje, ki je bilo sklenjeno za nedoločen čas. Nejasna in vsaj dvoumna pogodbena določila nikakor ne morejo pomeniti nadomestila za zakonsko ureditev prenehanja delovnega razmerja. V celoti so neutemeljeni tudi vsi nadaljnji očitki, saj je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje, pravilno naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo in mu za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu povrne škodo, upoštevajoč bruto plačo, ki jo je tožnik prejemal drugje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, le pri odločitvi o reparacijskem zahtevku je delno zmotno uporabilo materialno pravo in zato sprejelo delno napačno odločitev.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju. Zlasti je neutemeljen očitek, da naj bi bilo neobrazloženo stališče sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati ob prenehanju mandata, s katerim tožena stranka v bistvu uveljavlja le svoje nestrinjanje z materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča. Enako velja za pritožbene navedbe v zvezi z očitkom, da izrek nasprotuje samemu sebi oz. da gre za diametralno nasprotje med 1. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe, ker je v 4. točki izreka zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi zavrnjen, medtem ko je v 1. točki izreka ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje dne 2. 9. 2010 ni prenehalo zakonito. Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi je bil namreč zavrnjen zato, ker tožena stranka odpovedi sploh ni podala, zaradi zmotnega stališča, da ni potrebna. Zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja z dnem 2. 9. 2010 pa je bilo po drugi strani utemeljeno ugodeno, ker za prenehanje delovnega razmerja z dnem odpoklica ni pravne podlage, zato v izreku samem ni nobenega nasprotja.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bil tožnik s sklepom nadzornega sveta z dne 2. 9. 2010 zaradi hujših kršitev obveznosti odpoklican kot predsednik uprave, z istim dnem pa ga je tožena stranka odjavila iz vseh zavarovanj in mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, sklenjeno za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo zlasti na določbe 72. in 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR). Pravilno je stališče, da predsedniku uprave v primeru odpoklica preneha pogodba o zaposlitvi na enega od načinov, ki so predvideni v 75. členu ZDR, ali na način, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, v skladu s 6. alineo 72. člena ZDR. Po tej določbi, ki ureja pogodbo o zaposlitvi s poslovodnimi osebami ali prokuristi, lahko stranki ne glede na 2. odstavek 7. člena ZDR (ki določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oz. s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon), drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, med drugim tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

Bistveno za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi je, ali sta stranki tak dogovor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na drug način, kot je določen v 75. členu ZDR, sklenili oz. ali sta se v pogodbi o zaposlitvi (oz. aneksu) dogovorili, da tožniku preneha pogodba o zaposlitvi istočasno z odpoklicem. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da mora biti tak dogovor v pogodbi o zaposlitvi opredeljen jasno in določno in da niti v pogodbi o zaposlitvi niti v kasneje (dne 30. 6. 2010) sklenjenem aneksu k pogodbi o zaposlitvi ni določeno, da tožniku pogodba o zaposlitvi preneha istočasno z odpoklicem, zato tožniku ni zakonito prenehalo delovno razmerje s samim odpoklicem dne 2. 9. 2010. Tožena stranka bi morala po odpoklicu s funkcije predsednika uprave zaradi kršitev obveznosti tožniku redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi (iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga po 2. ali 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR) ali pa podati izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in zaključki sodišča 1. stopnje v zvezi z navedenim vprašanjem, saj iz določbe 5.1 aneksa k pogodbi o zaposlitvi izhaja le, da je tožena stranka dolžna predsedniku uprave ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, če z iztekom mandata ni imenovan ali če mu mandat preneha pred iztekom časa, razen če mu je mandat prenehal iz razloga iz točke 9.4.1 pogodbe o zaposlitvi (če ga nadzorni svet odpokliče zaradi hujših kršitev). Navedena določba aneksa torej ne vsebuje določbe, da predsedniku uprave, če je odpoklican zaradi hujših kršitev, delovno razmerja (pogodba o zaposlitvi) preneha z dnem odpoklica, zato pritožbenim navedbam s tem v zvezi ni mogoče pritrditi. Čeprav je glede na citirano določbo aneksa edini primer, v katerem odpoklicanemu predsedniku ni treba ponuditi druge ustrezne pogodbe o zaposlitvi, odpoklic zaradi hujših kršitev obveznosti, to še ne pomeni, da mu z dnem odpoklica s funkcije preneha pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, kot zmotno meni pritožba.

Tožena stranka s predsednikom uprave ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas za čas trajanja mandata, čeprav je to glede na določbo 5. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR mogoče. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za nedoločen čas, pri čemer pogodbeni stranki prenehanja pogodbe o zaposlitvi nista uredili drugače kot določa ZDR, v smislu 72. člena ZDR. V aneksu sta določili le pogoje za ponudbo druge ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Za primer odpoklica zaradi kršitev obveznosti sta obveznost tožene stranke, da predsedniku uprave ponudi drugo ustrezno zaposlitev sicer izključili, ničesar pa nista določili o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v tem primeru. Iz navedenega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje ozko interpretiralo člen 5.1 aneksa, brez podlage pa je tudi trditev tožene stranke, da je aneks predvideval način prenehanja delovnega razmerja v primeru, če predsedniku uprave preneha mandat. Zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje z dnem odpoklica 2. 9. 2010 ni zakonito prenehalo.

Nesprejemljive pa so tudi pritožbene navedbe, da naj bi prvostopenjsko sodišče z odločitvijo v 1. točki izreka dejansko poseglo na korporacijsko področje in s tem preseglo svoje pristojnosti. Odločilo je le o nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, pa je utemeljeno ugodilo tudi reintegracijskemu zahtevku, kar pa seveda ne pomeni, da je tožnika vrnilo na funkcijo predsednika uprave, s katere je bil odpoklican. Seveda pa so kljub prenehanju mandata oz. odpoklicu ostale v veljavi določbe pogodbe o zaposlitvi, ki urejajo pravice iz delovnega razmerja, saj je to zadnja pogodba, ki je nezakonito prenehala.

Delno pa je utemeljena pritožba, v kolikor graja odločitev v 3. točki izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu v obdobju od 3. 9. 2010 do vrnitve na delo povrne škodo v višini 9.200,00 EUR bruto mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec. Ker gre za reparacijski zahtevek za čas zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu, je sodišče prve stopnje tožniku zmotno prisodilo zakonske zamudne obresti od bruto zneskov razlik v plači, saj je upravičen do zakonskih zamudnih obresti le od neto zneskov, prispevke in dohodnino pa je tožena stranka dolžna odvesti pristojnim organom in zavodom. V tem delu je bilo torej materialno pravo zmotno uporabljeno, zato je bilo potrebno delno spremeniti 3. točko izreka, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi v navedenem obsegu podani in je pritožba delno utemeljena, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe, tako kot je razvidno iz izreka te sodbe, v ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP).