Jedro

Možnost sodišča za prosti preudarek v smislu 216. člena ZPP, se veže predvsem na višino izdatkov za zadovoljevanje otrokovih potreb, ne pa tudi na njihov obseg. Tega se da posploševati glede nujnih življenjskih stroškov, ne pa nasploh, že zato ne, ker je vedno odvisen tudi od sposobnosti staršev za zadovoljevanje otrokovih potreb glede na njihove preživninske zmožnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo v plačilo preživnino za mladoletnega tožnika v mesečnih zneskih 22.920,00 SIT od 1.4.2000 dalje na tekoči račun tožnikove zakonite zastopnice. Hkrati je tožencu naložilo, da drugotožnici povrne stroške, ki jih je imela namesto njega s preživljanjem mladoletnega prvotožnika v skupnem znesku 680.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15 dne od izdaje sodbe dalje.

Zoper takšno odločitev je toženec vložil pravočasno pritožbo, brez opredelitve pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da so potrebe mladoletnega tožnika nižje, kot jih sodišče ugotavlja v sodbi, hkati pa so njegove možnosti manjše. Ima podjetje, ki dela šele od 1.7.2000. Trenutno komaj pokrije stroške, ki jih ima z vzdrževanje vozila in lastnim življenjem. Ob plačilu preživnine v višini 22.920,00 SIT mesečno, stroških bivanja 40.000,00 SIT in minimalnih stroških prehrane v znesku 15.000,00 SIT, mu ne bi ostalo ničesar. Tudi partnerkini dohodki komaj pokrijejo stroške kredita za avto. Šteje, da bi bilo vmesno, da bi preživnino plačeval od 1.7.2000, ko se je redno zaposlil. Tudi mu ni jasno zakaj sodišče ne upošteva plačil, ki jih je v obdobju od 1996 občasno plačeval drugotožnici. Drugotožnica študira že od kar sta se s tožencem spoznala. Sodišče upošteva pripombo toženca, da je honorarnega dela dovolj le pri njem, ne pa tudi pri tožnici.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri navedbi materialnopravne podlage izpodbijane sodbe pravilno opredelilo vsebino preživninske obveznosti otrokovih staršev kot tudi zakonsko določeno izhodišče za določitev in porazdelitev preživninskega bremena na vsakega od njiju. To je določilo 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo), po katerem sodišče določi preživnino po potrebah upravičenca ter možnostih zavezancev. Gre torej za najdenje ustreznega ravnovesja med potrebami otrok in možnostmi njihovih staršev. V zvezi z možnostmi staršev je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da jih ni mogoče omejiti le na ugotovitve rednih mesečnih zaslužkov staršev iz naslova zaposlitve ali pa npr. iz naslova socialnih prejemkov, temveč, da je treba izhajati iz načela, da so starši dolžni za vzdrževanje svojih otrok storiti vse, kar je v njihovi moči, da pridobijo za to potrebna sredstva. Prav tako je pravilno poudarilo, da je treba v okviru navedenega merila upoštevati tudi, na kateremu od staršev sloni delo, vzgoja in skrb za otroka. Po drugi strani pa je treba pritrditi tožencu, da razlogi sodbe ne potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje oziroma njegovega zaključka o višini preživninskih potreb mld. tožnika. Z navedenim pritožbenim očitkom pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, toženec uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje namreč v razlogih sodbe vsebuje zelo konkretne dejanske ugotovitve otrokovih potreb oziroma stroškov za njihovo zadovoljevanje in sicer tako individualnih kot kolektivnih. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, da znašajo njegovi stroški šolske malice 7.000,00 SIT na vsaka dva meseca (35.000,00 SIT letno), strošek šolskih potrebščin 32.000,00 SIT, strošek šole v naravi 21.000,00 SIT (3 x 7.000,00 SIT), plačila glasbene šole 6.000,00 SIT oziroma 5.000,00 SIT mesečno (50.000,00 do 60.000,00 SIT letno), strošek šolskih izletov od 100,00 do 1.300,00 SIT (letno do 13.000,00 SIT), strošek za obleko 5.000,00 SIT mesečno (60.000,00 SIT letno), strošek domače prehrane in ostalih stroškov stanovanja pa 1/2 od 30.000,00 SIT, kolikor zakonita zastopnica mesečno prispeva za kritje skupnih stroškov stanovanja in skupnega gospodinjstva (180.000,00 SIT letno), se izkaže toženčev izračun navedenih stroškov v znesku približno 34.000,00 SIT mesečno kot pravilen. Razliko do v sodbi ugotovljenega zneska otrokovih potreb v višini 55.000,00 SIT je sodišče prve stopnje sicer utemeljilo s sklicevanjem na splošno znana dejstva o življenjskih stroških in potrebah desetletnega otroka, vendar pa je navedeni razlog glede na zneskovno razliko preveč pavšalen, da bi lahko bil upošteven. Sodišče pač mora ugotoviti in navesti, katere vse izdatke je treba upoštevati v okviru otrokovih potreb (predvsem s pomočjo tistega, ki te potrebe krije in ima zato, neglede na preiskovalna pooblastila sodišča v teh postopkih, vendarle najpomembnejšo funkcijo pri determiniranju dejanske in dokazne podlage odločitve), pri čemer se možnost sodišča za prosti preudarek v smislu 216. člena ZPP, veže predvsem na višino izdatkov za zadovoljevanje otrokovih potreb, ne pa tudi na njihov obseg. Tega se da posploševati glede nujnih življenjskih stroškov, ne pa nasploh, že zato ne, ker je vedno odvisen tudi od sposobnosti staršev za zadovoljevanje otrokovih potreb glede na njihove preživninske zmožnosti.

Ker je sodba pomanjkljiva v razlogih ugotovitve otrokovih potreb v znesku 55.000,00 SIT, se podre tudi njena nadaljnja konstrukcija, po kateri je treba od navedenega zneska odšteti znesek otroškega dodatka v višini 16.799,00 SIT, preostanek v znesku 38.201,00 SIT pa kot breme preživljanja porazdeliti med oba starša v razmerju 60% toženec in 40% zakonita zastopnica.

Ocena preživninskih potreb mld. sina pravdnih strank v znesku 55.000,00 SIT, pa je bila izhodišče tudi odločitvi o verzijskem zahtevku, zato je tudi ta obremenjena z enako kršitvijo oziroma z bistveno kršitvijo določb postopka. V skladu z določilom 354. člena ZPP je bilo zato treba izpodbijano odločitev v celoti razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.