Jedro

Ker je tožeča stranka pri uvozu koristila ugodnosti brezcarinskega uvoza po določbah CZ in Tržaškega sporazuma, plačila pa ni izvršila na način in pri banki kot to določa navedeni sporazum, naknadnega obračuna po določbah CZ ne more izpodbijati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, opr. št. U 105/98-10 z dne 10.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 18.2.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice K. z dne 17.12.1996. Prvostopni organ (Carinarnica K.) je tožeči stranki obračunal carinski dolg v višini 274.622,00 SIT za blago po carinski deklaraciji (ECL) št. ... z dne 14.2.1996 Carinske izpostave K. Iz odločbe tožene stranke izhaja, da je tožeča stranka za uvoženo blago uveljavljala ugodnosti iz 57. člena Carinskega zakona (CZ/76). Koriščena je bila ugodnost brezcarinskega uvoza na podlagi sporazuma med FLRJ in Republiko Italijo po lokalni izmenjavi med obmejnima območjema T. z ene in B., K., S., N.G. z druge strani (Tržaški sporazum) in sporazuma med SFRJ in Republiko Italijo o brezcarinski blagovni menjavi v okviru Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu z listama C in D, katerih nasledstvo je Republika Slovenija notificirala z aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo. Carinarnica K. je izvedla postopek naknadnega preverjanja deklaracij in o svojih ugotovitvah sestavila zapisnik o naknadni kontroli uvoženega blaga. Ugotovila je, da je tožeča stranka v rubriko 48 UCD, kjer se vpisuje vrsta valute, vpisala šifro 985, v računih pa ni vpisana klavzula, da se bo plačilo izvršilo preko avtonomnega računa. Plačilo je bilo opravljeno po generalnem plačilnem prometu. Uvoz zato ni bil opravljen po maloobmejnem prometu, ker kot tak ni registriran pri Banca D'Italia. S tem ni bil izpolnjen eden izmed pogojev za brezcarinski uvoz blaga v letu 1996. Ker niso bili izpolnjeni pogoji z oprostitvijo plačila carine, so bili podani pogoji za naknaden obračun carinskega dolga po točki b, 1. odstavka 154. člena Carinskega zakona (CZ/95).

Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče v celoti sledi obrazložitvi odločbe tožene stranke in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 67. člena ZUS). Zavrača tudi tožbene ugovore. Po osamosvojitvi Republike Slovenije je Ljubljanska banka d.d., Ljubljana, 12.12.1991 zaprosila Centralno banko Republike Italije za odobritev vodenja kompenzacijskega računa na podlagi sklepov mešano slovensko-italijanske gospodarske komisije. Banka D', Italia, Filiala T. je banko 15.4.1992 obvestila, da je na podlagi pooblastil pristojnih italijanskih organov odprla kompenzacijski račun na ime Italijanske banke, Ljubljana (kasneje Nove Ljubljanske banke), ki mora za vodenje računa upoštevati in spoštovati določbe sporazuma. Način izvrševanja maloobmejnega plačilnega prometa po 5. členu Tržaškega sporazuma je bil dogovorjen in odobren s strani Centralne banke Republike Slovenije že od 15.4.1992 dalje, s tem, da je na podlagi pooblastil pristojnih italijanskih organov Banka D', Italia, Filiala T., odprla kompenzacijski račun na ime Ljubljanske banke, Ljubljana (kasneje Nove Ljubljanske banke). Zato ne držijo ugovori tožeče stranke, da ni mogla vedeti za spremembo banke, preko katere se izvršuje maloobmejni plačilni promet, saj je bilo zgoraj navedeno pooblastilo dano že 15.4.1992. Nepravilnosti v zvezi z izvrševanjem plačilnega prometa po 5. členu Tržaškega sporazuma so bile pri tožeči stranki ugotovljene v letu 1995, torej kar tri leta po odprtju kompenzacijskega računa Banka D', Italia, Filiala T. na ime Ljubljanske banke. Tožeča stranka je imela dovolj časa za ugotavljanje, preko katere banke se izvršuje maloobmejni plačilni promet po 5. členu Tržaškega sporazuma.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da "ugovarja" sodbi sodišča prve stopnje. V času, ko bi morala opraviti plačilo, ni obstajala zakonita pooblaščena banka. Že to je razlog za ugoditev pritožbi. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje preizkusilo zakonitost odločbe tožene stranke in obrazloženo odgovorilo na vse tožbene ugovore tožeče stranke. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke so skladni s podatki spisa in s predpisi, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se zato strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe.

Med strankama ni spora o tem, da je tožeča stranka uvozila blago in da je pri tem koristila ugodnosti brezcarinskega uvoza, ni pa opravila plačila kot to določa Tržaški sporazum, saj plačilo ni bilo izvršeno na ustrezen kompenzacijski račun. Ker je taka plačilna ureditev za navedeni brezcarinski uvoz evidentno veljala že od aprila leta 1992 dalje, naknadnega obračuna carinskih dajatev tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more izpodbijati ne z ugovorom, da v letu 1996, ko je izvedla uvoz, ki je bil nato predmet naknadnega obračuna carine, pravilnega nakazila ni bilo možno opraviti in tudi ne z ugovorom, da ni obstajala pooblaščena banka za tovrstna nakazila.

Glede na navedeno in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke, na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.