Jedro

Na tožniku je dokazno breme, da je škodo povzročilo neznano motorno vozilo.

Izrek

1. Pritožba tožnika se zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se v obsodilnem delu in v odločitvi o stroških (tč. 1 in 3 izreka) sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 1.234,40 EUR in zamudne obresti v znesku 1.234,40 EUR z a v r n e .

Pritožba tožnika se zavrne in se v zavrnilnem delu (tč. 2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.130,27 EUR in pritožbene stroške v znesku 114,94 EUR v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku glavnico v znesku 1.234,40 EUR in enako vsoto zamudnih obresti ter povrniti Okrožnemu sodišču v Celju 923,16 EUR na račun brezplačne pravne pomoči in tožniku še 28,55 EUR pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper tako sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki in v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njunima pritožbama ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek, oziroma zviša prisojeno odškodnino (tožnik).

Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožnik ni dokazal, da je škodni dogodek povzročilo neznano vozilo, kar potrjuje izvedenec prometne stroke, ki je ugotovil, da ne more z dovolj veliko verjetnostjo potrditi, da je prišlo do nezgode na način kot ga opisuje tožnik in v nadaljevanju pritožbe povzema ugotovitve izvedenca, da takšna vožnja neznanega vozila kot jo zatrjuje tožnik tehnično ni mogoča, zato razumen človek lahko dvomi v tožnikov opis škodnega dogodka. Ni mogoče, da je nesrečo povzročilo neznano vozilo in tožnik ni dokazal svojih trditev, t.j. udeležbo in način nepravilne vožnje neznanega vozila.

Obrnjeno dokazno breme je neživljenjsko v tej okoliščini. Tožena stranka je z izvedencem dokazala, da je potek nesreče kot jo opisuje tožnik nemogoč, dokazala je, da je tožnik sam zapeljal v jarek, sopotniku Ž. je izplačala odškodnino Z. T., pri kateri je imel tožnik zavarovan svoj avto. Tudi prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je previsoka glede na to, da je šlo za lažjo poškodbo vratne hrbtenice, saj se je tožnik zaradi domnevne poškodbe pri zdravniku oglasil šele po dveh dneh, utrpel je le zmerne bolečine, predpisan mu je bil le blažji analgetik. Tožnik tudi ni utrpel hudega in primarnega strahu, saj je šlo le za lažjo prometno nezgodo.

Tožnik v pritožbi opisuje probleme z zastopanjem odvetnika in meni, da je odvetnica, ki ga je zastopala postopala neetično. V nadaljevanju pritožbe tožnik navaja, da je prisojena odškodnina prenizka in predlaga, da sodišče vpogleda primerljive sodbe slovenskih sodišč iz leta 2003. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa neutemeljena.

Tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi mu jo povzročilo neznano motorno vozilo dne 25. 01. 2001 v večernih urah na cesti med L. in Z. v b. R., ko naj bi zapeljalo na njegov vozni pas. Pravna podlaga za odgovornost tožene stranke so določbe takrat veljavnega Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94 v nadaljnjem besedilu ZOZP), ki določa, da tožena stranka odgovarja za škodo, ki jo povzroči neznano motorno vozilo (člen 39 ZOZP) in določbe člena 178 takrat veljavnega ZOR, ki se nanašajo na krivdno odgovornega voznika motornega vozila. Iz splošnega načela odškodninskega prava izhaja, da se lahko zahteva povrnitev povzročene škode ob naslednjih pogojih odškodninskega delikta: da je škoda nastala, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in da obstaja odgovornost povzročitelja škode. Vsi navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno. Razen odgovornosti, katere obstoj se predpostavlja, mora ostale dokazati tisti, ki jih zatrjuje, to je oškodovanec. Sodišče je vezano na trditveno podlago, ki jo tožnik zatrjuje v tožbi, to je v konkretnem primeru, da je neznani voznik osebnega avtomobila rdeče barve z zadkom pripeljal po levi po ravnem delu ceste, zaradi česar se je moral tožnik umakniti na desno bankino ter je njegovo vozilo nepoškodovano obstalo v kanalu ob cesti. Iz ugotovitev izvedenca J. K. izhaja, da na tak način do nezgode ni moglo priti, saj bi v takem primeru v nadaljevanju vožnje neznano vozilo zaneslo izza desnega ovinka preko ceste in v levo s ceste, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo in bi že na podlagi tega moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek, ne da se je še naprej ukvarjalo z vprašanjem, kako je vozilo neznano vozilo brez ustrezne trditvene podlage. Utemeljeno očita tožena stranka v pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, da bi morala tožena stranka dokazovati, da za pristanek tožnikovega vozila v obcestnem jarku ni krivo neznano vozilo, saj je kot že omenjeno dokazno breme v uvodu omenjeno na tožniku in ne na toženi stranki. Glede na zatrjevano trditveno podlago se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo s hipotezami izvedenca kako je prišlo do škodnega dogodka. Ker tožnik ni dokazal, da je prišlo do škodnega dogodka na način kot zatrjuje v tožbi, je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno odločilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku in je bilo pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti (člen 358 ZPP).

Ker ni podana pravna podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke je bilo v posledici tega zavrniti pritožbo tožnika v zavrnilnem delu, ko zahteva višjo odškodnino, kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje (člen 353 ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnik ni uspel v tej pravdi in mora toženi stranki povrniti nastale stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki obsegajo sodno takso, stroške izvedencev, materialne stroške in potne stroške in znašajo 1.130,27 EUR ter pritožbene stroške, ki obsegajo takso za pritožbo v znesku 114,94 EUR. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165/2 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.