Jedro

Tožnik je upravičen do vtoževanih dnevnic, ker pa mu je tožena stranka iz tega naslova nekaj že plačala, mu dolguje le še razliko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del III. točke izreka sodbe glede plačila dnevnic.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep in sodbo, s katerima je odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe za plačilo dnevnic v znesku 728,28 EUR postopek ustavi (I. točka). V nadaljevanju je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita ter, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo do 30. 11. 2012, tako, da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 15. 9. 2012 do 30. 11. 2012 prijaviti v socialna zavarovanja ter mu izplačati mesečno bruto nadomestilo plače v višini 763,00 EUR, ter mu po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odbitek od plače v znesku 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 dalje do plačila in v znesku 328,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila (II./1., 2. in 3. točka). Sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova dnevnic zneske za mesec maj 2012 v višini 797,14 EUR, za mesec junij 2012 znesek 1.019,31 EUR, za mesec junij 2012 znesek 711,32 EUR in za mesec avgust 2012 znesek 595,20 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila. V presežku za plačilo dnevnic v višini 178,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2012 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 232,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, to je po 15 dneh od vročitve sodne odločbe (IV. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper III. točko izreka (ugodilni del) iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v točki III. izreka, ki se nanaša na plačilo dnevnic, v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo tudi pravdne stroške in pritožbene stroške postopka, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter tožniku naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške postopka. Navaja, da je izpodbijani del neobrazložen in ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, torej je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi bistvena kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje v odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samImi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče navaja, da v zvezi s presojo dnevnic za odločilno šteje izpoved A.A., da je tožena stranka tožniku dnevnice obračunavala na podlagi potnih nalogov. Sodišče je odločitev oprlo zlasti na te listine glede pripadajočih dnevnic. Kljub navedenemu tožnik sodišču za dneva 4. 5. 2014 in 5. 5. 2012 ni predložil potnih nalogov. Kljub temu je sodišče tudi iz izpisa voznikove kartice ugotovilo, da je tožnik upravičen do cele dnevnice za dan 10. 6. 2014, čeprav iz potnega naloga ni razvidna ura začetka opravljanja dela in je celo dopisano „nedelja, vikend“. Za dan 6. 7. 2012 je sodišče tožniku priznalo dnevnico z obrazložitvijo, da tožena stranka ni zatrjevala oziroma dokazala, da je tožnik imel potni nalog za vožnjo z osebnim avtom na relaciji iz kraja B. v tujini v Slovenijo in nazaj. Tožena stranka je sodišču tudi predlagala, da v skladu z namenom določbe 300. člena ZPP, združi predmetni postopek opr. št. I Pd 1444/2012 s postopkom, ki se pred naslovnim sodiščem vodi pod opr. št. I Pd 1566/2012, zaradi izplačila odškodnine - povzročena škoda delodajalcu. Sodišče je namreč razdružilo osnovni postopek, ki se je vodil zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih obveznosti. Tožena stranka se upravičeno boji, da bo tožnik, ki je tujec, po izvršitvi izpodbijane sodbe, odšel iz Slovenije, s čemer bo onemogočeno odločanje o zahtevkih tožene stranke do tožnika in tudi izvršitev sodbe. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Podana ni zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana odločitev je obrazložena v zadostni meri in nima pomanjkljivosti, tako da jo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče je jasno navedlo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev glede izplačila dnevnic. Podana tudi ni bistvena kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni podano nasprotje v odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče je vestno in skrbno presodilo navedbe obeh strank in izvedlo listinske dokaze in tako pravilno ugotovilo določena dejstva. ZPP v 8. členu vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistvena kršitev bi bila podana le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Dokazna ocena temelji na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej, vse skupaj in celotnega dokaznega postopka.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da pravdni stranki nista sklenili ustnega dogovora, po katerem bi tožniku poleg minimalne neto plače pripadale še razlika do 800,00 EUR neto, ki pa predstavlja izplačilo dnevnic in to ne glede na dejansko pripadajoče dnevnice po Uredbi. A.A. je izpovedala, da je bila tožnikova mesečna plača od 1.100,00 EUR do 1.500,00 EUR, odvisno od opravljenih kilometrov, da so bile v tem znesku vključene tudi dnevnice ter vsa izplačila izvršena na tožnikov račun in sicer na podlagi plačilnih list. Ob tem je sodišče pravilno ugotovilo, da je bila tožniku dejansko obračunana plača 455,89 EUR neto za mesec maj in 344,11 EUR dnevnic, za junij pa 499,31 EUR neto plače in 300,69 EUR dnevnic, za junij pa 499,32 EUR neto plače in 300,68 EUR dnevnic, za avgust 471,20 EUR neto plače in 328,80 EUR dnevnic. Tožnik je med postopkom pojasnil, da je pri izračunu dnevnic upošteval le dneve, ko je dejansko vozil in pri čemer je v začetku znašala dnevnica po zahodni Evropi 55,00 EUR in od julija 2012 dnevnica v višini 44,00 EUR dnevno, kot to izhaja tudi iz Uredbe.

Sodišče je tožniku tako za maj 2012 priznalo 20 polnih dnevnic, tako da mu tožena stranka dolguje še 797,14 EUR, glede na to, da mu je že plačala 344,11 EUR. Sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 178,75 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni ugovor za plačilo dnevnic za 4. 5. 2012 in 5. 5. 2012, saj je sodišče ugotovilo, da se je tožnik takrat nahajal v tujini, kot to izhaja iz voznikove kartice. Dejstvo je, da sodišče odloča po prosti presoji dokazov, tako sami potni nalogi ne morejo biti edina osnova, na podlagi katere bi sodišče priznalo tožniku dnevnice. Tudi za mesec junij 2012 je sodišče ugotovilo upravičenost do dnevnic iz voznikove kartice. Glede plačila dnevnic za mesec junij 2012 je sama tožena stranka navedla, da tožniku pripada le 23 dnevnic in ne 24, kot je uveljavljal tožnik. Sodišče je glede dne 10. 6. 2012 jasno navedlo, zakaj je tožniku priznalo dnevnico za navedeni dan in ugotovilo, da je bil kot kraj prihoda in odhoda C. v tujini, kot vzrok postanka pa je zabeleženo: „utovor 1 nedelja, vikend“. Tožnik je pojasnil, da ni imel lastnega avtomobila, ter da tam kjer je parkiral kamion tudi ni bilo javnega prevoza do Slovenije in je tam živel in spal. Glede na navedeno tudi za dan 10. 6. 2012 tožniku pripada dnevnica, tako da je upravičen do 24 dnevnic v skupni višini 1.320,00 EUR, ker pa mu je tožena stranka že plačala 306,69 EUR mu zato dolguje še 1.019,31 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo, zakaj nasprotno tožbo obravnava v zadevi I Pd 1566/2012, pri čemer gre v tem postopku za plačilo odškodnine - povzročena škoda delodajalcu. Sodišče je predmetni zadevi razdružilo, saj je šlo za nasprotno tožbo, pri čemer sodišču v tej zadevi ni bilo potrebno razlagati zakaj je to storilo, saj je to skladno z določili veljavnega Sodnega reda, odločitev pa je prepuščena oceni sodišča. Pri tem ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da se tožena stranka upravičeno boji, da bo tožnik, ki je tujec, po izvršitvi sodbe odšel iz Slovenije in bo toženi stranki onemogočeno, da bi uspešno izterjala odškodnino od tožnika v zadevi I Pd 1566/2012. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da je predmetno zadevo posredovalo na vpogled sodišču prve stopnje, pri čemer je bila obravnava v zadevi I Pd 1566/2012 razpisana že na dan 10. 9. 2014, predmetno zadevo pa je pritožbeno sodišče obravnavalo na senatu dne 19. 11. 2014. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.