Jedro

Izostanek procesne predpostavke predhodnega varstva pri delodajalcu ne predstavlja okoliščine, ki pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 3. ali 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pritožbenemu sodišču v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP in drugim odstavkom 354. člena ZPP omogoča po uradni dolžnosti (brez izrecnega pritožbenega ugovora) razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in zavrženje tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 2. 2. 2006 in ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, prizna vse pravice iz dela, vključno s plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka.

Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da tožena stranka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici ni omogočila zagovora, čeprav niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici ta zagovor omogoči. Sodišče prve stopnje je presodilo tudi, da delodajalec pisne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tem, ko jo delavcu že vroči, ne more enostransko preklicati.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo (sklep Pdp 20/2007-4 z dne 13. 7. 2007), vendar je Vrhovno sodišče na revizijo tožnice ta sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 491/2007 z dne 9. 9. 2008).

3. V ponovnem postopku je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in to sodbo potrdilo, z dopolnim sklepom z dne 24. 2. 2009 pa je odločilo tudi o stroških postopka.

V zvezi s presojo ravnanja tožene stranke po drugem odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), v povezavi s 177. členom ZDR, je obrazložilo, da tožena stranka najprej ni navajala, da tožnici zagovora ni omogočila zato, ker glede na okoliščine tega od tožene stranke ni bilo upravičeno pričakovati, temveč je štela, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2006 ni imela učinkov - saj naj bi šlo le za osnutek odpovedi, ki je bil s kasnejšim dopisom (z dne 6. 2. 2006) preklican. Tožena stranka ni imela namena, da tožnici zagovora ne omogoči, saj je to storila že po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šele na naroku za glavno obravnavo se je začela tožena stranka sklicevati na okoliščine iz 83. člena ZDR, ki naj bi opravičevale njeno ravnanje, da tožnici ni omogočila zagovora (teža kršitve in porušeno zaupanje). Te okoliščine po stališču pritožbenega sodišča niso takšne narave, da bi omogočale odpoved brez predhodnega zagovora in pisne obdolžitve. V zvezi s tem se je pritožbeno sodišče sklicevalo tudi na odločbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 20/2005, VIII Ips 86/2006 in VIII Ips 84/2007. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. V njej uveljavlja vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da je sodišče po uradni dolžnosti dolžno paziti na obstoj predpostavke predhodnega varstva pri delodajalcu, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Na predpostavko predhodnega pravnega varstva pri delodajalcu iz 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) pazi sodišče po uradni dolžnosti. Nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi z 18. členom ZPP, ter zmotno uporabo materialnega prava po določbi petega odstavka 24. člena ZJU. Opozarja tudi na drugačno prakso v zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v odločbah Pdp 23/2006, Pdp 1336/2005, Pdp 1906/2004 in v odločbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 234/2003. Odločitev sodišča očitno odstopa od ustaljene sodne prakse; gre za arbitrarno odločitev. Podrejeno napada tudi vsebinsko odločitev o utemeljenosti zahtevka, ker naj bi sodišče zmotno uporabilo določbo 83. člena ZDR. V elektronskem pismu je tožnica kršila pravice in obveznosti iz delovnega razmerja in s tem očitno napadla čast in dobro ime župana tožene stranke. Njegovo zaupanje je bilo do takšne mere omajano, da od njega ni bilo mogoče pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni izvedlo dokaza z vpogledom v kazensko zadevo pri Okrajnem sodišču v Kopru in z zaslišanjem župana. S tem je kršilo tudi ustavno pravico do enakega varstva pravic.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo nista odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

8. Revizijski očitki bistvenih kršitev določb postopka dejansko predstavljajo zavzemanje tožene stranke za zavrženje tožničine tožbe po uradni dolžnosti – torej zavzemanje za enako odločitev, ki jo je pritožbeno sodišče v tej zadevi že sprejelo v sklepu Pdp 20/2007 - 4 z dne 13. 7. 2007. Vendar pa je ta sklep Vrhovno sodišče razveljavilo in pri tem obširno obrazložilo, da izostanek procesne predpostavke predhodnega varstva pri delodajalcu (v tej zadevi zaradi tudi delno napačnega in delno pomanjkljivega pravnega pouka v izredni odpovedi tožnici) ne predstavlja okoliščine, ki pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 3. ali 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pritožbenemu sodišču v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP in drugim odstavkom 354. člena ZPP omogoča po uradni dolžnosti (brez izrecnega pritožbenega ugovora) razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in zavrženje tožbe. Vrhovno sodišče je opozorilo tudi na določbo petega odstavka 24. člena ZJU v povezavi s 23. in 42. členom ZDSS-1 ter 274. členom ZPP. Pri tem iz drugega odstavka 42. člena ZDSS-1 izhaja, da po predhodnem preizkusu tožbe iz prejšnjega odstavka sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže, tudi v primerih, če je bila tožba vložena prezgodaj ali je zoper odločbo, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba ni bila vložena, ali je bila vložena prepozno. V primeru če sodišče prve stopnje to določbo spregleda oziroma jo napačno tolmači, ta kršitev ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka, temveč le bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki pa jo mora pritožnik izrecno uveljavljati, saj pritožbeno sodišče nanjo ne pazi po uradni dolžnosti.

9. Nasprotne revizijske navedbe, da je dolžno sodišče po uradni dolžnosti paziti na obstoj procesne predpostavke predhodnega varstva pri delodajalcu, in sicer ves čas postopka, nimajo opore v določbah procesnega prava. Dejstvo, da na procesne predpostavke pazi sodišče po uradni dolžnosti, se nanaša prvenstveno na postopek pred sodiščem prve stopnje, na postopek pred sodiščem druge stopnje oziroma revizijski postopek pa le v okvirih, ki jih predvideva ZPP (v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Iz teh določb, zlasti določbe drugega odstavka 350. člena ZPP, 354. člena ZPP in na revizijski stopnji 370. člena ZPP, jasno izhaja, da je dolžnost sodišča, da pazi na procesne predpostavke po uradni dolžnosti, omejena. Sodišče druge stopnje je dolžno po uradni dolžnosti paziti le na tiste procesne predpostavke, ki so v primeru neupoštevanja izrecno opredeljene kot bistvene kršitve določb postopka po drugem odstavku 350. člena ZPP. Tudi pri tem lahko sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže le iz omejenih razlogov po drugem odstavku 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče pa na te predpostavke ne pazi po uradni dolžnosti, temveč jih mora (v smislu bistvenih kršitev določb postopka) revident posebej uveljavljati, vendar je tudi pri tem omejen (prva točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

10. Tožena stranka se v zvezi s tem tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 18. členom ZPP. Vprašanje obstoja procesne predpostavke predhodnega varstva (pritožbe zoper odločbo delodajalca - v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZJU se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca odloči s pisnim sklepom) ne predstavlja vprašanja sodne pristojnosti.

11. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča in sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 234/2003. Gre namreč za presojo Vrhovnega sodišča ob upoštevanju določb prej veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis, v zvezi s postopkom po prejšnjem Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.). Presoja, da ob pomanjkanju navedb in ugovorov glede nevložene pritožbe na organ delodajalca po ZJU sodišče druge stopnje oziroma revizijsko sodišče ne more in ne sme samo poseči v odločitev sodišča prve (druge) stopnje po vsebini, izpodbijane sodbe razveljaviti in tožbe zavreči, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 162/2007 z dne 28. 5. 2008 – v zvezi z napačnim pravnim poukom delodajalca (podobno kot v tej zadevi) in upoštevanjem Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, Ur. l. RS, št. 69/2002), ki glede postopka odločanja o pravicah in obveznostih napotuje na smiselno uporabo določb ZJU. Podobno je Vrhovno sodišče tudi v sodbi in sklepu VIII Ips 118/2008 z dne 7. 10. 2008 opozorilo, da napačna presoja o procesnem vprašanju, ki obenem ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka, pritožbenemu sodišču ne daje podlage, da bi na takšno kršitev pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Nenazadnje sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi tudi ni odločilo v nasprotju s sklepoma revizijskega sodišča v dveh zadevah tožnice – VIII Ips 462/2007 in VIII Ips 491/2007. Zato očitek neenotne sodne prakse ni utemeljen.

12. V zvezi z zakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici se je pritožbeno sodišče pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 83. člena ZDR, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZJU, ki določa, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na načine, ki jih določa ZDR, po samem zakonu pa tudi v primerih, ki jih izrecno določa ZJU. V drugem odstavku 83. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena ZDR. Izjema so okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca to neupravičeno pričakovati, če delavec zagovor izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

13. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da teh okoliščin delodajalec ni dokazal in da navedbe o teži očitane kršitve in porušenem zaupanju ne predstavljajo okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Pri tem je pomembno zlasti, da je tožena stranka nekoliko kasneje tožnici iz istega razloga kot z odpovedjo z dne 2. 2. 2006 ponovno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (dne 13. 2. 2006), vendar je tožnico pred to odpovedjo vabila na zagovor (in ji vročila pisno obdolžitev pred zagovorom), ki se ga je tožnica tudi udeležila. Tožena stranka ne zatrjuje, v čem bi bili razlogi, zaradi katerih tožnici ni omogočila zagovora (in ji vročila pisne obdolžitve) pred prvo odpovedjo drugačni kot pred drugo odpovedjo. Glede na to so tudi njene navedbe o potrebi po zaslišanju župana (zaradi zatrjevanja njegove razžaljenosti - pri čemer je na zagovoru pred drugo odpovedjo tako ali tako sodeloval le županov pooblaščenec) neutemeljene oziroma celo v nasprotju z njenimi lastnimi postopki, s tem pa tudi očitek kršitve pravice do kontradiktornega sodnega postopka.

14. Glede na navedeno in upoštevajoč dosedanjo prakso Vrhovnega sodišča (na katero se pravilno sklicuje že sodišče druge stopnje) je tožena stranka kršila določbo 83. člena ZDR, v zvezi s 177. členom ZDR, saj tožnici ni vročila pisne obdolžitve in ji ni omogočila zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

15. V skladu s 378. členom ZPP je zato revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.