Jedro

Samo zato, ker tožnik zamudne obresti uveljavlja posebej, torej ločeno od glavne terjatve, se njihova pravna narava ni spremenila. V materialnem pravnem smislu gre še vedno za akcesorij, od glavne terjatve odvisno terjatev.

Ker glavno terjatev predstavljajo mesečni denarni zneski akontacij vojaške starostne pokojnine, ki spadajo na področje socialne varnosti iz 1. alinee 1. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS, tudi v tej pravdi pri rednem sodišču sicer samostojno uveljavljane zamudne obresti od navedene glavne terjatve spadajo v isto področje, s tem pa tudi v pristojnost socialnega sodišča.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje v drugem in tretjem odstavku izreka ter sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka se razveljavita in zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v nadaljnje sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19.11.1998 pod opr. št. Ps 1386/97-80 ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika M.L., razveljavilo odločbi toženke z dne 2.4.1993 in 18.1.1993, tožniku priznalo pravico do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine in zato za obdobje od novembra 1991 do februarja 1993 tudi določilo, koliko znašajo mesečni zneski te akontacije. Po pravnomočnosti te sodbe je toženka 29.1.1999 plačala prisojene denarne zneske, zavrnila pa je tožnikovo pisno zahtevo za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Zato je tožnik pri sodišču splošne pristojnosti s tožbo zahteval, da mu toženka plača tudi zakonske zamudne obresti.

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju delno ugodilo njegovemu zahtevku in toženki naložilo, da za čas od 20.4.1993 (vložitev tožbe pri takratnem Sodišču združenega dela v Ljubljani) do 29.1.1999 (plačilo s prej navedeno sodbo naloženih obveznosti) tožniku plača tudi zakonske zamudne obresti od šestnajstih mesečnih zneskov akontacije vojaške starostne pokojnine (izrek pod 1. točko). Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških (izreka pod 2. in 3. točko). Po zavrnitvi toženkinega ugovora pristojnosti rednega sodišča je svojo odločitev o prisoji zamudnih obresti od občasnih terjatev oprlo na tretji odstavek 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/98 - ZOR).

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi v celoti, toženkini pa delno ugodilo in razveljavilo stroškovno odločitev v 3. točki izreka prvostopenjske sodbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek drugostopenjske odločbe). V preostalem delu je toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu v 1. točki izreka potrdilo prvostopenjsko sodbo (drugi odstavek drugostopenjske odločbe). Delno je odločilo tudi o pritožbenih stroških (tretji odstavek drugostopenjske odločbe).

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi v uvodu uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in prekoračitve tožbenega zahtevka. V razlogih najprej prikaže svoje videnje pravne narave terjatve, ki ni običajna civilna obligacija in že iz tega razloga zanjo ne pride v poštev uporaba ZOR. Toženkina obveznost je nastala šele z odločbo socialnega sodišča, do takrat pa sta veljali njeni odločbi, da tožniku ne gre uveljavljana pravica. Nasprotno stališče bi pomenilo, da je bila določena zamuda za nazaj za čas, ko toženkina obveznost še ni obstajala. Ker je šele s sodbo socialnega sodišča določen tudi paracijski rok, je s sedaj izpodbijano sodbo odločeno o že razsojeni stvari. Na koncu revidentka vztraja pri svojem ugovoru pristojnosti rednega sodišča, se ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča o tem vprašanju in utemeljuje svoj ugovor tudi z odškodninsko funkcijo obresti, kar omogoča uporaba drugega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 49/94 do 63/2003; ZDSS). Poudarja, da je ta ugovor uveljavljala ves čas postopka in zaključi, da je tako za odločanje o pravici do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine kot za odločanje o dolžnosti plačila zamudnih obresti zaradi nepravočasnega plačila zneskov iz tega naslova podana pristojnost socialnega sodišča. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (370. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2; ZPP).

Revizija je utemeljena.

Toženka ne obrazloži uvodoma navedene procesne kršitve o prekoračitvi tožbenega zahtevka. Zatrjevana procesna kršitev že razsojene stvari je očitno neutemeljena, saj tudi revidentka sama zatrjuje, da tožnik zakonskih zamudnih obresti v postopku pri socialnem sodišču ni uveljavljal. Zato se revizijsko sodišče s tema zatrjevanima kršitvama ni podrobneje ukvarjalo. Moralo pa je obravnavati vsebinsko obširno uveljavljano procesno kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki tudi sodi med revizijske razloge iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, torej z vprašanjem, ali je za odločanje v tej zadevi pristojno sodišče splošne pristojnosti ali socialno sodišče. Vsebinsko uveljavljane razloge mora revizijsko sodišče obravnavati ne glede na to, ali jih je stranka pravno kvalificirala ali ne.

Toženka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala pristojnosti rednega sodišča in svoj ugovor z vlogo z dne 23.1.2002 utemeljila s trditvijo, da so zamudne obresti dajatev akcesorne narave, ki bi jo zato moral tožnik uveljavljati pri socialnem sodišču. Sodišče prve stopnje je v razlogih ta ugovor zavrnilo, ker je "pristojnost delovnega in socialnega sodišča podana, če je ugotavljanje terjatve vezano na pravni temelj, ki izhaja iz delovnega razmerja". Ker so obresti premoženjskopravni zahtevek, ki niso vezane na pravni temelj, ki izhaja iz delovnega razmerja, ugovor po mnenju prvostopenjskega sodišča ni utemeljen. Pri tem se je sklicevalo na določen sklep vrhovnega sodišča in ga tudi navedlo, vendar je to sklicevanje zmotno, saj je šlo v navedeni zadevi za spor med okrožnim sodiščem in delovnim sodiščem o tem, katero je pristojno odločiti o plačilu odpravnine trajno presežnim delavcem, spor pa je bil začet po odredbi stečajnega senata (sklep VIII R 10/99).

Toženka je v pritožbi proti prvostopenjski sodbi vztrajala pri svojem ugovoru, ga dodatno obrazložila, pravno pa se je sklicevala na drugi odstavek 5. člena ZDSS. Pritožbeno sodišče je soglašalo s stališčem prvostopenjskega sodišča in poudarilo, da tožnik uveljavlja premoženjskopravni zahtevek (plačilo obresti), za katerega v posebnem zakonu ni določena pristojnost specializiranega sodišča. Ugotovilo je še, da v obravnavani zadevi ne gre za spor iz drugega odstavka 5. člena ZDSS.

Revizijsko sodišče se strinja, da spora zaradi plačila zamudnih obresti od denarne obveznosti, ki izvira iz pravice do akontacije vojaške starostne pokojnine, ni mogoče uvrstiti med odškodninske spore v smislu drugega odstavka 5. člena ZDSS in so drugačne revizijske trditve neutemeljene. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči o vprašanju pristojnosti rednega ali specializiranega sodišča napačno odločili. Povedano je že bilo, da sodišče ni vezano na (kakršnokoli) pravno kvalifikacijo stranke.

Pritožbeno sklicevanje na drugi odstavek 5. člena ZDSS je bilo neobrazloženo (in napačno), pač pa je toženka v pritožbi vztrajala pri svojem ugovoru iz postopka na prvi stopnji, torej tudi pri razlogih tega ugovora, med katerimi je trditev o akcesorni naravi zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče se s tem razlogom ni ukvarjalo, ker je izhajalo iz stališča, da predstavlja zahtevano plačilo zamudnih obresti premoženjskopravni zahtevek. Tako izhodišče pa je vsaj pomanjkljivo, v obravnavani zadevi pa tudi napačno. Tudi sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z ugovorom o akcesorni naravi zamudnih obresti, ker da so (samostojno) zahtevane obresti premoženjskopravni zahtevek, ki ni vezan na pravni temelj, ki izhaja iz delovnega razmerja. Tako stališče je prav tako napačno.

ZDSS v 5. členu določa, v katerih sporih je pristojno odločati socialno sodišče. V drugem odstavku je določena dodatna pristojnost v sporih o odgovornosti za škodo, ki jo zavod povzroči zavarovancu, oziroma za škodo, ki je povzročena zavodu v zvezi z zavarovalnim razmerjem, temeljna pristojnost pa je določena v prvem odstavku z naštevanjem področij socialnih varnosti, med katerimi je v prvi alinei 1. točke prvega odstavka določena pristojnost socialnega sodišča v sporih o pravici do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po presoji revizijskega sodišča gre v obravnavani zadevi prav za tak spor.

O tožnikovi pravici do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine je bilo že odločeno pri pristojnem Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Določene so bile tudi mesečne akontacije kot obveznost tožene stranke za izplačevanje denarnih zneskov. Že v tem postopku bi tožnik lahko uveljavljal zamudne obresti. Zamudne obresti so stranska terjatev glavne denarne obveznosti in zato Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v mnogih zadevah hkrati z vprašanjem pravice do izplačevanja akontacij vojaške pokojnine in denarnih zneskov rešuje tudi vprašanje zahtevanih zamudnih obresti. Če tožnik zamudnih obresti v prvem postopku pri socialnem sodišču ni uveljavljal, svoje pravice zahtevati njihovo plačilo še ni izgubil. Lahko jih uveljavlja posebej v novem oziroma v drugem postopku.

Drugačno toženkino stališče je materialnopravno zmotno.

Samo zato, ker tožnik zamudne obresti uveljavlja posebej, torej ločeno od glavnega zahtevka, se njihova pravna narava ni spremenila. Za zamudne obresti kot stransko terjatev je značilna njihova akcesornost, torej odvisnost od glavne terjatve, zaradi česar praviloma delijo usodo glavne stvari, če v zakonu ni drugače določeno. Zato je pravno pomanjkljivo izhodišče, da so samostojno uveljavljane zamudne obresti premoženjskopravni zahtevek in da je zato podana pristojnost sodišča splošne pristojnosti. Po tej logiki so vsi denarni zahtevki premoženjskopravni zahtevki, vendar ni dvoma, da so glede na njihovo naravo določene pristojnosti različnih sodišč. Povedano pomeni, da je pravno odločilna prav okoliščina o akcesorni naravi zamudnih obresti, ki je vezana na naravo glavne terjatve.

Samostojno uveljavljanje zamudnih obresti torej ne vpliva na njihovo pravno naravo. V materialnopravnem smislu gre še vedno za akcesorij, od glavne terjatve odvisno stransko terjatev. Ker glavno terjatev predstavljajo mesečni denarni zneski akontacij vojaške starostne pokojnine, ki spadajo na področje socialne varnosti iz 1. alinee 1. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS, tudi v tej pravdi pri rednem sodišču sicer samostojno uveljavljane zamudne obresti od navedene glavne terjatve spadajo v isto področje, s tem pa tudi v pristojnost socialnega sodišča. Toženka je tako naravo zahtevanih zamudnih obresti ves čas postopka zatrjevala, tako jo pravilno opredeljuje tudi na koncu svoje revizije.

Ker je bila odločitev obeh sodišč o tem vprašanju nepravilna, zakon pa vprašanje stvarne pristojnosti opredeljuje kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče moralo na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP odločiti kot v izreku tega sklepa. Odločitev o priglašenih toženkinih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.