Jedro

Ker sodišče prve stopnje pred sprejemom sklepa, da bo glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti obtoženca, ni zaslišalo tožilca in zagovornika, je ravnalo v nasprotju s 4.odst. 307.čl. ZKP. To pa ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje, saj ni potrebno, da se morata tožilec in zagovornik strinjati glede sojenja v nenavzočnosti obtoženca, ker celo pritožba zoper tak sklep ne zadrži njegove izvršitve. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2.odst. 371.čl. ZKP zato ni podana.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. T.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obs. T.Ž. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 27.10.1997 spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 1. in 3. odstavkom 251. člena KZ-77 in obsojen na kazen 1 leta zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25.3.1998 pritožbo njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovorniki obs. T.Ž. so dne 12.5.1998 priporočeno po pošti vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo, v kateri uvodoma navajajo, da uveljavljajo razloge iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagajo, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopno in drugostopno sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži. Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije Z.C. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbo, da je glede alkoholiziranosti obsojenca očitno prišlo do zamenjave vzorca odvzete krvi, ker nobena priča ni potrdila, da bi bil obsojenec pod vplivom alkohola, ter z navedbo, da je prišlo do prometne nesreče zaradi defekta na avtomobilu, ki je izven sfere obsojenca, ker je izvedenec izjavil, da je ob priliki prometne nesreče popustil zadnji most pri avtomobilu, kar je povzročilo prometno nesrečo, zagovorniki obs. T.Ž. uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Tudi sicer se pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu ni pokazal nikakršen dvom glede odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi. Obs. T.Ž. je bila odvzeta kri nekaj več kot eno uro po prometni nesreči, z analizo njegove krivi, ki jo je opravil Inštitut za sodno medicino v Ljubljani, je bilo ugotovljeno, da je imel v času odvzema v krvi 1,62 do 1,63 g/kg etilnega alkohola.

Trditve zagovornikov obs. T.Ž. o zamenjavi vzorcev krvi so le njihova domneva. Njihove navedbe o tem, da obsojenčeve alkoholiziranosti ni potrdila nobena priča, tudi niso pomembne, saj o tej okoliščini iz objektivnih razlogov ni bila zaslišana nobena priča. O tem bi lahko kot priča izpovedal le I.S., ki pa se zaradi hudih telesnih poškodb in tudi zaradi hudega pretresa možganov poteka prometne nesreče ni spominjal. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je izvedenec prometne stroke izjavil, da je do prometne nesreče prišlo zato, ker je na avtobilu popustil zadnji most, pa so v nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca avtomobilske stroke ing. M.E. Po mnenju zagovornikov obs. T.Ž. je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato, ker je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odstavka 307. člena ZKP odločilo, da se opravi glavna obravnava v nenavzočnosti obsojenca, ne da bi pri tem upoštevalo določilo 4. odstavka tega člena, ker pred tem ni zaslišalo tožilca in zagovornika, pri čemer še navaja, da bi bilo potrebno določilo 4. odstavka 307. člena ZKP obravnavati v smislu 29. člena Ustave Republike Slovenije ter številnih ratificiranih konvencij o človekovih pravicah, torej da bi moralo biti obsojencu omogočeno sojenje v njegovi navzočnosti. Te kršitve, ki jih je zagovornik obs. T.Ž. uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišče prve stopnje, niso podane, kar je že pravilno ugotovilo pritožbeno sodišče. Res je sicer, kar je navedeno že v sodbi pritožbenega sodišča, da ima po določilu 29. Ustave Republike Slovenije vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da se mu sodi v njegovi navzočnosti ter da se brani sam ali z zagovornikom. Ta ustavna pravica obsojencu ni bila kratena, saj je bil na glavni obravnavi dne 23.4.1997 seznanjen z narokom za glavno obravnavo, ki ga je sodišče določilo za dne 27.10.1997, vendar pa se glavne obravnave ni udeležil. Zato je imelo sodišče prve stopnje na podlagi 3. odstavka 307. člena ZKP podlago za odločitev, da se glavna obravnava opravi v obsojenčevi nenavzočnosti, saj so bili za to izpolnjeni vsi pogoji, ki jih zahteva 3. odstavek 307. člena ZKP. Obsojenec je bil na glavno obravnavo v redu povabljen, bil je že zaslišan, njegova navzočnost na glavni obravnavi, na kateri je bil navzoč njegov zagovornik, ni bila nujna. Pritožbeno sodišče je sicer ugotovilo, da sodišče prve stopnje pred sprejemom sklepa, da bo glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti obsojenca, ni zaslišalo tožilca in zagovornika, torej da je ravnalo v nasprotju z določilom 4. odstavka 307. člena ZKP. Ugotovilo je, da gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki pa ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje, s to ugotovitvijo pa se v celoti strinja tudi Vrhovno sodišče, saj je pritrditi stališču, da ni potrebno, da se morata tožilec in zagovornik strinjati, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obtoženca, saj po določilu 4. odstavka 307. člena ZKP celo pritožba zoper tak sklep ne zadrži njegove izvršitve. Sicer pa zagovornik obs. T.Ž. v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ni navedel, zakaj naj bi kršitev 4. odstavka 307. člena ZKP vplivala na zakonitost sodbe.

Končno je potrebno še pripomniti, da je bilo sodišče prve stopnje izredno potrpežljivo, preden je sprejelo sklep o sojenju obsojenca v njegovi nenavzočnosti, saj je bila glavna obravnava že večkrat pred tem preklicana prav zato, ker obsojenec, ki naj bi bil kot mornar na ladji, na naroke za glavno obravnavo ni prišel, glavne obravnave dne 9.4.1997 pa se ni udeležil, čeprav mu je bilo vabilo vročeno dne 19.3.1997, zaradi česar glavna obravnava tudi dne 9.4.1997 ni bila opravljena.

Vrhovno sodišče je zato, ker ni podana kršitev zakona, na katero se sklicujejo zagovorniki obs. T.Ž. v zahtevi za varstvo zakonitosti, ter zato, ker v njej uveljavljajo tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).