Jedro

Temelj tožničine vtoževane terjatve na povrnitev vlaganj je podan tako na podlagi stvarnopravnih določb (38. in 39. člen ZTLR oziroma 92. in 93. člen SPZ), kot tudi na podlagi določb ZOR (210. do 219. člen) oz. OZ (190. do 198. člen), vendar pa sodišče druge stopnje opozarja na prvenstveno uporabo določb o stvarnopravnih reparacijah, ki so specialne glede na navedene določbe o neupravičeni obogatitvi.

Pri procesnem pobotanju ugovor zastaranja ni odločilen trenutek, ko se uveljavlja pobotanje v pravdi, temveč trenutek, ko sta si terjatvi stopili nasproti.

Pri uporabi pravila iz 219. čl. ZOR v povezavi s 2. in 3. odst. 210. čl. ZOR je pomembno vprašanje tožničine dobrovernosti.

Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem da od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevke na podlagi neupravičene obogatitve.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V pravdnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. P 1332/2002-I se je skupaj obravnavala tožba in nasprotna tožba. Zaradi jasnosti je zato v nadaljevanju tožeča stranka po tožbi in tožena stranka po nasprotni tožbi imenovana tožeča stranka, tožena stranka po tožbi in tožeča stranka po nasprotni tožbi pa tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 22.5.2008 sklenilo, da se dopusti objektivna sprememba nasprotne tožbe in razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe plačati tožeči stranki znesek 4.296,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.1999 dalje do plačila (I/1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek tožnice je zavrnilo (I/2. točka izreka); tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe znesek 2.037,80 z obrestmi, in sicer: od zneska 1.549,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2005 dalje do plačila in od zneska 488,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2007 dalje do plačila (II/1. točka izreka), višji zahtevek tožene stranke (tožeče po nasprotni tožbi) je zavrnilo (II/2. točka izreka); nadalje je ugotovilo, da terjatev tožene stranke v pobot ugovarjanemu znesku 27.124,02 EUR (ki predstavlja korist, ki jo je imela tožnica z uporabo nepremičnine od 4.8.1994 do 20.6.2000) do tožeče stranke ne obstoji (II. 3. točka izreka); glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III/3. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka zoper I/2. in II. točko izreka izpodbijane sodbe, tožena stranka pa zoper I/1., II/2. in 3. in III. točko izreka izpodbijane sodbe sodbe.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi za znesek 9.677,55 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.11.1999 dalje, tožbeni zahtevek toženke po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne, podrejeno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ji sodišče za določitev vlaganj ni priznalo zneska začetne vrednosti vlaganj brez amortizacije v znesku 9.677,55 EUR, kot je to izračunal izvedenec Č. v svojem izvedenskem mnenju. Tožnica je bila ves čas dobroverna posestnica počitniške hišice in ne le do 10.11.1999, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnica je upravičena do povrnitve realnega vložka v nepremičnino, ne glede na kasnejšo amortizacijo. Sodišče je odločilo v nasprotju z listinami spisa in napačno uporabilo materialno pravo glede višine vlaganj, ki jih mora povrniti nasprotna stranka. Zahtevek na uporabnino je v celoti neutemeljen. Tožnica od nepremičnine ni imela nobene koristi in toženki ni povzročila nobene škode. Tožnica bi bila obogatena šele v primeru stalnega bivanja v brunarici ali oddajanja v najem, in ne kot je v konkretnem primeru, ko gre le za občasno prebivanje z namenom ohranjanja vrednosti nepremičnine. Toženka ni dokazala prikrajšanja, obrazložitev sodišča v sodbi na strani 12 je neprepričljiva. Toženka ni nikoli izrazila želje, da bi želela stanovati v brunarici in v tožbi ni navedla nobenih dejstev, zakaj je oškodovana z ravnanjem tožnice in ni o tem sodišču ponudila nobenih dokazov.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe 38. in 39. člena ZTLR, 96. člena SPZ, uporabiti pa bi moralo tudi določbe 194. in 193. člena OZ. Sporna je opredelitev sodišča o tem, do kdaj je mogoče šteti tožnico za dobroverno posestnico in od kdaj je postala nedobroverna posestnica. Navezava na pravnomočnost sodbe je nepravilna. Sodišče bi moralo uporabiti določbo 194. člena OZ o morebitnem povračilu koristnih stroškov, ki pomenijo povečanje vrednosti nepremičnine ob vrnitvi. Sodišče ni uporabilo pravilno določbe 38. člena ZTLR, saj je lastnik stvari dolžan povrniti dobrovernemu posestniku potrebne in koristne stroške le v tolikšni meri, kolikor ti stroški niso zajeti s koristmi, ki jih je ta dobil od stvari. Tožnica je nepremičnino uporabljala v obdobju od 1987 do 1989, nato pa jo je imela v "izključni" posesti od 8.4.1994 do danes. Na korist, ki jo je v tem času tožnica pridobila, je toženka opozorila s svojim pobotnim ugovorom. V nasprotju z načelom pravičnosti in zakonitosti bi bilo, če bi sodišče tožnici priznalo vsa objektivno koristna vlaganja po začetni vrednosti brez amortizacije, ne bi pa upoštevalo koristi, ki jih je tožnica dobila od stvari v navedenem obdobju. Glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstva glede temelja zahtevka. Izračun materialne koristi zaradi brezplačne rabe celotne nepremičnine, ki se izrazi v najemnini za primerljivo stanovanje, pa je bil opravljen napačno. Toženka je podala pripombe na izvedensko mnenje in posredovala konkretne podatke o najemninah in najemodajalcih in tudi cenah gramoza. V tem delu je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izvedenec je že upošteval lastniški delež 11/14 in za tak delež določil najemnino, iz tega izračuna pa nato uporabnino, sodišče pa je kljub temu od tako izračunane uporabnine še enkrat "znižalo" najemnino na račun deleža. Sodišče je pri oceni izvedeniškega poročila sledilo napačnemu načinu izračuna uporabnine. Davščine, ki bi jih toženka morala plačevati od dohodka, predstavljajo osebni davek, zato brez konkretnih podatkov za posamezno osebo - davčnega zavezanca, ni mogoče ugotoviti višine davka od najemnin, ki bil lahko bil plačan v konkretnem obdobju. Zato je izračun izvedenca z odštetjem 25% davka od davčne osnove napačen. Izvedenec je v obeh primerih izračuna uporabil 40% znižanje, v drugem obdobju pa še dodatno 20% znižanje, vse na račun stroškov oziroma stroškov vzdrževanja. Ker je sodišče tožnici za stroške vlaganj priznalo določen znesek, se stroški na tak način podvajajo in toženko dvakratno obremenjujejo. Najemnina za celotno nepremičnino ni bila izračunana, saj tožnica uporablja tudi celotno zemljišče, ki meri skupaj 557 m2. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožbi sta utemeljeni.

Tožeča stranka v predmetnem postopku vtožuje plačilo vlaganj (specifikacija zahtevka po vrednosti in po času vlaganj tožeče stranke z dne 5.4.2007), ki jih je opravila v sporno nepremičnino. Sodišče prve stopnje ji je iz tega naslova priznalo znesek 4.296,45 EUR, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja A. Č. ugotovilo, da so bila v spornem času na nepremičnini izvedena dela, ki jih je navedlo na 7. in 8. strani obrazložitve. Nadalje je sodišče prve stopnje navedlo, da je v celoti mogoče slediti glede na zahtevana vlaganja vlaganjem v letu 1987, 1989, 1990, 1995, 1998, 1999 pa le strošek za dovoljenje za vodovod, ostalih del tožnica ni zahtevala (navedena specifikacija), zato je sodišče prve stopnje le v tem delu sledilo izvedenskemu mnenju. Na takšni podlagi je napravilo zaključek, da je bilo skupaj objektivno koristnih vlaganj (začetna vrednost vlaganj brez amortizacije) po zahtevku tožnice v znesku 5.768,21 EUR. Od tega zneska je potem sodišče odštelo še strošek barvanja in upoštevaje solastninski delež toženke tožnici prisodilo navedeni znesek. Kljub navedenemu ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče prve stopnje seštelo ugotovljena vlaganja, ki jih je navedlo na 7. in 8. strani obrazložitve, da je prišlo do zneska 5.768,21 EUR. Zaradi navedenega je izpodbijana sodba v tem delu nejasna in ima pomanjkljivosti, v posledici česar se je ne da preizkusiti, s čimer je (v tem delu) podana po uradni dolžnosti upoštevana absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP), kar je terjalo razveljavitev izpodbijane odločitve v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o vlaganjih (I./1 in 2 točka izreka) in v razveljavljenem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje navedeno kršitev odpraviti in potem o tožbenem zahtevku, v katerem tožnica vtožuje plačilo vlaganj, še enkrat odločiti.

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva, da je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnice na pravni podlagi 38. in 39. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/1980 in spremembe, ZTLR) oziroma 92. in 93. člena Stavrnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002, SPZ) in tudi pri ostalih odločitvah v tej zadevi (o čemer več v nadaljevanju) pomembno vprašanje tožničine dobrovernosti oziroma nedobrovernosti. Stališče, ki ga je zavzelo, in sicer da tožnico šteje kot nedobroverno posestnico od 10.11.1999, ko je postala pravnomočna sodba, na podlagi katere je morala tožnica vrniti darilo v zapuščino, je materialnopravno zmotno. Po določilu 7. odstavka 39. člena ZTLR dobroverni posestnik postane nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba; lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe (enako SPZ). Navedeno pomeni, da je tožnico šteti kot nedobroverno posestnico sporne nepremičnine najmanj od vročitve tožbe, na podlagi katere je morala vrniti sporno nepremičnino v zapuščino. Sodišče prve stopnje te okoliščine zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da ta okoliščina ni pomembna, ni ugotavljalo, v posledici česar je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pri odločanju o utemeljenosti višine zahtevka na povrnitev vlaganj naj sodišče prve stopnje v novem sojenju pazi na pravilno uporabo 4. odstavka 38. člen ZTLR, po katerem ima dobroverni posestnik pravico zahtevati povrnitev koristnih stroškov v tolikšni meri, kolikor se je vrednost stvari povečala. Povedano pomeni, da je odločilno vprašanje, za koliko se je vrednost stvari povečala, ne pa koliko je posestnik dal (izvedena plačila). Potrebno je tudi opozoriti na razliko med zahtevkom na povračilo koristnih stroškov, ki gre doborovernemu posestniku, ter zahtevkom na povračilo koristnih stroškov, ki gre nedoborovernemu posestniku. Dobroverni posestnik namreč lahko zahteva povračilo koristnih stroškov v tolikšni meri, kolikor se je vrednost stvari povečala. Kriterij je torej objektiven (povečanje vrednosti stvari). Nedobroverni posestnik pa lahko zahteva povračilo koristnih stroškov le v primeru, če so koristni tudi za lastnika osebno. Tukaj je kriterij subjektiven, saj se koristnost presoja glede na osebo lastnika.

Temelj tožničine vtoževane terjatve je tudi po mnenju sodišča druge stopnje podan, in sicer tako na podlagi navedenih stvarnopravnih določb, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, kot tudi na podlagi podobnih določb Zakona o obligacijskem razmerju (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 in spremembe, ZOR; 210. do 219. člen) oziroma Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in spremembe, OZ; 190 do 198. člen), vendar pa sodišče druge stopnje opozarja na prvenstveno uporabo navedenih določb o stvarnopravnih reparacijah, ki so specialne glede na navedene določbe o neupravičeni obogatitvi.

Tožena stranka se je pred zahtevkom tožnice po tožbi branila tudi s pobotnim ugovorom, in sicer je v pobot uveljavljala koristi, ki naj bi jih imela tožnica zaradi uporabe sporne nepremičnine za obdobje od 4.8.1994 do 20.6.2000. V posledici razveljavitve odločitve o tožbenem zahtevku tožnice glede vlaganj je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje v II./3 točki izreka, kjer je bilo odločeno o pobotnem ugovoru. Ne glede na to pa sodišče druge stopnje navaja, da bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju pri odločanju o pobotnem ugovoru, konkretneje pri vprašanju zastaranja v pobot uveljavljane terjatve, upoštevati tudi določilo 339. člena ZOR, ki ga je po določilu 1060. člena OZ, glede na čas nastanka, ko sta si terjatvi (po tožbi in v pobot uveljavljana) stopili nasproti, potrebno uporabiti. Pobotanje se uveljavi s pobotno izjavo. Čim je podana, učinkuje za nazaj od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Pri tem je pravno odločilno, da terjatev še ni zastarana, ko je nastala nasprotna terjatev (citirani člen ZOR). Zato je mogoče uveljavljati v pobotanje tudi terjatev, ki bi bila ob pobotni izjavi že zastarana. Pri tem je še dodati, da se v postopku uveljavljeno, to je procesno pobotanje opravi šele, ko ga izreče sodišče. Strankina pobotna izjava, dana med pravdo učinkuje šele s sodno odločbo. Od tedaj dalje, ko je pobotanje izrečeno, pa pridejo v poštev pravila civilnega prava o pobotu (ki je navedeno spredaj). Tako tudi procesno pobotanje učinkuje za nazaj od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Zaradi tega tudi pri procesnem pobotanju za ugovor zastaranja ni odločilen trenutek, ko se je uveljavilo pobotanje v pravdi, temveč trenutek, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Nadalje sodišče druge stopnje navaja, da se tudi pri odločanju o, v pobot uveljavljani, terjatvi zastavlja vprašanje, od katerega je odvisna (ne)uporaba pravila 219. člena ZOR (ki ga je v tem delu potrebno uporabiti glede na čas nastanka vtoževanih koristi po navedenem določilu OZ) v povezavi z 2. in 3. odstavkom 210. člena ZOR, ki ureja verzijski zahtevek zaradi uporabe tuje stvari. To je vprašanje tožničine dobrovernosti. Če je bila namreč tožnica v tem obdobju dobroverna posestnica (uporabnica) sporne nepremičnine, potem je uporaba pravila o uporabnini izključena. Tako je zato, ker 2. odstavek 38. člena tedaj veljavnega ZTLR izrecno določa, da dobroverni posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti (enako sedaj 92. člen SPZ).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (II./1. in 2. točka izreka) odločilo tudi o zahtevku tožene stranke, ki je bil predmet nasprotne tožbe, ki jo je tožena stranka tekom postopka vložila proti tožeči stranki. V tem zahtevku je toženka od tožnice vtoževala plačilo za korist, ki jo ima tožnica od uživanja sporne nepremičnine v večjem obsegu kot znaša njen delež (uporabnino), in sicer za obdobje od 21.6.2000 do 21.6.2005 oziroma po razširitvi zahtevka do 21.3.2007. Za razmerja med pravdnima strankama, ki so med njima nastala zaradi uporabe solastne stvari, velja ZTLR, ki v 1. odstavku 14. člena (sedaj 1. odstavku 66. člena SPZ) določa, da imajo solastniki pravico uporabljati solastno stvar v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, ne da bi s tem kršili pravice drug drugega. Vendar je souporaba stvari odvisna od narave in namena stvari, kar še posebej velja za hiše ali vikende, kjer je souporaba odvisna od števila stanovanjskih enot. Zato se morajo v takšnih primerih solastniki o načinu uporabe dogovoriti, če pa dogovor med njimi ni mogoč, lahko zahtevajo, da o tem odloči sodišče v nepravdnem postopku. To sicer ne pomeni, da solastnikom ni treba spoštovati pravic drug drugega na solastni stvari tudi pred določitvijo načina uporabe stvari. Primer kršitve, ko solastnik stvar uporablja v večjem obsegu kot znaša njegov delež, ureja 219. člen ZOR (sedaj 198. člen OZ). Ta določa, da lahko imetnik stvari zahteva od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Vendar je v skladu s sodno prakso treba to določbo razumeti v povezavi s splošnim pravilom neupravičene pridobitve, ki je urejena v 210. členu ZOR (sedaj 190. člen OZ). Ta pa določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi. To pomeni, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje ima lahko različne izraze (npr. izguba pravice, zmanjšanje premoženja, nastanek nove obveznosti in podobno), vendar mora biti vselej konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem da od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka sporne nepremičnine ne uporablja. Toženka je v postopku na prvi stopnji podala trditve v smeri, da je od tožnice večkrat zahtevala souporabo sporne nepremičnine. Do tega, kdaj točno je toženka od tožnice zahtevala dopustitev uporabe, pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zaradi navedenega je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica toženki ne pusti uživanja nepremičnine (kar naj bi veljalo za celotno vtoževano obdobje) najmanj preuranjen. Ker sodišče prve stopnje te okoliščine ni ugotavljalo, je tudi v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je terjalo razveljavitev izpodbijane sodbe tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe (II./1. in 2. točka izreka) in vrnitev zadeve (tudi v tem obsegu) sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti tudi to okoliščino in nato o uporabnini, ki je predmet zahtevka po nasprotni tožbi, upoštevaje navedeno materialnopravno izhodišče, še enkrat odločiti.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v skladu s 354. in 355. členom ZPP v zvezi z 130. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08, pritožbama ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev stroškovne odločitve (III./3. točka izreka) je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje zgoraj navedena izhodišča, odpraviti kršitve, ugotoviti vsa pravnorelavantna dejstva in nato o tožbenem zahtevku (po tožbi in nasprotni tožbi) in o pobotnem ugovoru ponovno odločiti.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve iz navedenih razlogov, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.