Jedro

Tožeča stranka, ki se sklicuje na obstoj svoje posredne posesti, bi lahko uživala sodno varstvo zaradi motenja posesti le pod predpostavko, da bi takšno posest dejansko imela. Za njen obstoj bi morala zatrjevati in dokazati konkretno posestno-posredovalno razmerje med pravdnima strankama. Tožeča stranka pa je postavila zgolj ohlapno trditev, "da je očitno, da med pravdnima strankama že obstaja takšno ali drugačno pravno razmerje, ki je do datuma, navedenega v tožbi, bilo podlaga za distribuiranje signala TV Š." (navedba tožeče stranke na naroku 22.8.2005, list.št. 38). Ker ni konkretizirala, na podlagi kakšnega pravnega posla izvršuje dejansko oblast nad signalom preko tožene stranke, tožbena naracija ne vsebuje vseh pravotvornih dejstev, ki bi utemeljevala pravno posledico, ki jo uveljavlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj tožena stranka preneha z motenjem signala TV Š., ki ga mora še naprej distribuirati po svojem kabelskem omrežju in naj se ji prepove bodoča motitvena ravnanja. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti

92.977,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

22.8.2005 do plačila.

Proti sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu postavilo na stališče, da tožeča stranka izgubi posest nad signalom TV Šiška, ko ga odda v kabelsko omrežje tožene stranke. Takšno pravno naziranje je zgrešeno. Tudi tožena stranka ima zgolj posest nad kabli, ne pa nad signalom. Pravno in življenjsko je edina sprejemljiva razlaga, da je posestnik signala ista oseba, ki ga ustvarja in ga preko kablov ali etra pošilja končnim uporabnikom.

Sicer pa tožena stranka ni posestnik signala, ampak njegov imetnik, saj zgolj izvršuje dejansko oblast nad signalom za tožečo stranko in se je dolžna ravnati po njenih navodilih.

Pritožba ni utemeljena.

Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest), posest pa ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega, ki ima neposredno posest nad stvarjo (posredna posest; 1. in 2. odst. 24. člena Stvarnopravnega zakonika, Ur.l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ). Za razmerje med posrednim in neposrednim posestnikom je pomembno, da med njima obstaja neko posestno-posredovalno razmerje (to je določen pravni naslov, ki je bodisi pravnoposlovne narave ali takšen, ki temelji na zakonu).

Pravno naziranja sodišča prve stopnje, da tisti, ki oddaja televizijski program, s tem ko signal odda v posredovanje distributerju, na njem izgubi posest, saj je lahko v tem primeru posestnik signala le posrednik - distributer, res vzbuja določene pomisleke. Smisel (funkcija) distribucije je namreč razdeljevanje oziroma razpošiljanje signala, kar se po logiki stvari lahko opravlja tudi v imenu in za račun tistega, ki oddaja televizijski program (kot posrednega posestnika), na podlagi določenega posestno-posredovalnega razmerja. Vendar pa to v konkretni zadevi ni odločilno. Tožeča stranka, ki se sklicuje na obstoj svoje posredne posesti, bi lahko uživala sodno varstvo zaradi motenja posesti le pod predpostavko, da bi takšno posest dejansko imela. Za njen obstoj bi morala zatrjevati in dokazati konkretno posestno-posredovalno razmerje med pravdnima strankama. Tožeča stranka pa je postavila zgolj ohlapno trditev, "da je očitno, da med pravdnima strankama že obstaja takšno ali drugačno pravno razmerje, ki je do datuma, navedenega v tožbi, bilo podlaga za distribuiranje signala TV Š." (navedba tožeče stranke na naroku

22.8.2005, list.št. 38). Ker ni konkretizirala, na podlagi kakšnega pravnega posla izvršuje dejansko oblast nad signalom preko tožene stranke, tožbena naracija ne vsebuje vseh pravotvornih dejstev, ki bi utemeljevala pravno posledico, ki jo uveljavlja. Tožbeni zahtevek je zato nesklepčen, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Kar pa zadeva pritožbene trditve, da tožena stranka sploh ni posestnik nad signalom, temveč zgolj detentor, gre za nova dejstva, glede katerih tožeča stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji. Ker gre torej za nedovoljeno pritožbeno novoto, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialo pravo, zagrešilo pa ni nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).