Jedro

Pogoji za nacionalizacijo poslovnih prostorov, v katerih je lastnica prenehala opravljati dovoljeno dejavnost, niso izpolnjeni, če so že pred izdajo odločbe o nacionalizaciji na podlagi kupne pogodbe prešli v družbeno lastnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 2568/97-8 z dne 2.9.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5.9.1997. S to odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnikov proti dopolnilni odločbi Upravne enote P. z dne 26.3.1997, s katero je bila zavrnjena njuna zahteva za denacionalizacijo poslovnih prostorov v stanovanjski hiši na J. ulici 3 v P., v skupni izmeri 179,27 m2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim navaja, da je prejšnja lastnica na podlagi 5. člena in 1. odstavka 14. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 v nadaljevanju ZNNZGZ) zaradi opravljanja dovoljene dejavnosti na poslovnih prostorih v stanovanjski hiši na J. ulici 3 v P. obdržala lastninsko pravico. S sklenitvijo kupne pogodbe s trgovskim podjetjem N. iz P. kot kupcem dne 2.4.1962 je proti plačilu sicer odstopila od nadaljnjega opravljanja dovoljene dejavnosti in s tem po ZNNZGZ izpolnila pogoj za nacionalizacijo poslovnih prostorov (4. odstavek 14. člena).

Vendar pa odločba o nacionalizaciji, ki jo je dne 5.7.1962 izdal OLO P., Oddelek za finance, ni bila nikoli izvršena. Po presoji sodišča prve stopnje je namreč tožena stranka pravilno ugotovila, da odstopnina, dogovorjena z navedeno kupno pogodbo po vsebini predstavlja kupnino, pogodba pa pravno podlago za prenos lastninske pravice na obravnavanih poslovnih prostorih v družbeno lastnino. Na navedeni podlagi je bila v B listu zemljiške knjige v vl. št. 875, k.o. P. tudi vknjižena družbena lastnina na navedeni nepremičnini ter kupec kot imetnik pravice uporabe. Zato je po presoji sodišča prve stopnje pravilno stališče tožene stranke, da ZNNZGZ v obravnavanem primeru ne predstavlja pravne podlage za prenos lastninske pravice na poslovnih prostorih v družbeno lastnino, ter zato Zakon o denacionalizaciji (ZDen) ni podlaga za vrnitev premoženja prejšnji lastnici.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Navajata, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da obravnavani poslovni prostori niso prešli v družbeno lastnino na podlagi predpisa, navedenega v 3. in 4. členu oziroma na način iz 5. člena ZDen. Ker pa je navedlo, da je bila izdana odločba o njihovi nacionalizaciji, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je zato bistveno kršilo določbe upravnega postopka v upravnem sporu (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP/77). Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do določb 2., 5., 6., 5. točke 12. in 14. člena ZNNZGZ in do stališča tožnikov, ki temelji na navedenih zakonskih določbah. Navajata, da je bil že s prenehanjem opravljanja dovoljene dejavnosti izpolnjen z ZNNZGZ določen pogoj za podržavljenje poslovnih prostorov, ki je bilo izvršeno že po samem zakonu, pozneje izdana odločba pa je bila ugotovitvenega značaja. Zato je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da pogodba z dne 2.4.1962 predstavlja pravni posel. Z njo se je namreč prejšnja lastnica le odpovedala opravljanju dovoljenje dejavnosti, kar je bil po ZNNZGZ pogoj za prenos lastninske pravice na navedeni nepremičnini v družbeno lastnino.

Pogodba je torej služila le kot izvršitev podržavljenja, zato ji sodišče zmotno pripisuje drugačen pomen. Tudi dejstvo, da se je prejšnja lastnica odpovedala pravici do odškodnine, ki bi ji po ZNNZGZ šla, dodatno dokazuje, da je bilo premoženje nacionalizirano. Sodišče prve stopnje navedenih dejstev in okoliščin, ki sta jih navajala že v tožbi, ni upoštevalo, zato je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Z ugotovitvijo, da obravnavana nepremičnina ni bila nacionalizirana, pa je zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Poslovni prostori, za katere v obravnavani zadevi gre, so ostali last prejšnje lastnice na podlagi 1. odstavka 14. člena ZNNZGZ. Po navedeni zakonski določbi je izjemoma ostal last državljana tudi poslovni prostor v stanovanjski hiši, če je služil lastniku za opravljanje njegove dovoljene dejavnosti. Ko je nehal tak poslovni prostor služiti poslovni dejavnosti lastnika oziroma njegovih zakonitih dedičev, ki so ga po določbi 3. odstavka 14. člena podedovali, če je služil njihovi dovoljeni dejavnosti, je po določbi 4. odstavka 14. člena postal družbena lastnina. V obravnavanem primeru to pomeni, da je bil potem, ko je prejšnja lastnica odstopila od nadaljnjega opravljanja dovoljene zasebne dejavnosti, izpolnjen pogoj za nacionalizacijo. Vendar pa ZNNZGZ ne določa, da že po zakonu samem preidejo poslovni prostori v stanovanjski hiši v družbeno lastnino. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru nacionalizacija, kljub pozneje izdani odločbi (5.7.1962) sploh ni bila izvršena. Pravna podlaga za prenos poslovnih prostorov v družbeno lastnino je namreč bila, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, že pred tem sklenjena kupna pogodba (z dne 2.4.1962). Ta pa je bila na dan izdaje odločbe o nacionalizaciji tudi že realizirana, ter na njeni podlagi v zemljiško knjigo že vpisana družbena lastnina ter imetnik pravice uporabe. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da prejšnji lastnici obravnavano premoženje ni bilo podržavljeno na podlagi predpisa, navedenega v 3. oziroma 4. členu ali na način iz 5. člena ZDen in utemeljeno zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke.

Iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo tožbene ugovore, ki se nanašajo na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Obrazložitev, v kateri je zavrnilo tožbene ugovore in razlogi, ki jih je navedlo, so v skladu z vsebino odločbe tožene stranke, izvedenimi dokazi in v skladu z ostalimi podatki in listinami v upravnih spisih ter imajo podlago v določbah ZNNZGS ter ZDen, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje.

Prav iz navedenih razlogov tožnika, glede ugovorov uveljavljanih že v upravnem sporu na prvi stopnji, ki jih v pritožbi zgolj ponavljata kot pritožbene ugovore, s pritožbo ne moreta uspeti.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo razloge, zakaj v obravnavani zadevi nacionalizacija nepremičnin, kljub izdani odločbi o nacionalizaciji, ni bila izvršena. Zato pritožbeno sodišče zavrača v pritožbi zatrjevani ugovor, da so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti.

Iz upravnih spisov izhaja, da sodišče prve stopnje pravni osebi M. - N. P., ki se je udeleževala postopka denacionalizacije kot zavezanec, ni vročilo tožbe niti izpodbijane sodbe. S tem je kršilo določbo 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, ki se na podlagi 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom. Po presoji pritožbenega sodišča pa navedena kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.