Jedro

Pri presoji vprašanja porokove vednosti o elementih poroštvene obveznosti toženke kot fizične osebe ni mogoče ločiti od njenega pravnega položaja zakonite zastopnice glavnega dolžnika. Tisto kar je toženka izvedela kot zakonita zastopnica glavnega dolžnika, je logično nujno izvedela tudi kot fizična oseba. Zaradi tega ni utemeljena pritožbena navedba, da toženka ni bila seznanjena z vsemi elementi, ki so pomembni za presojo njenega pravnega položaja porokinje.

Drugi odstavek 1024. člena OZ določa, da dolžnikova odpoved ugovorom ter dolžnikova pripoznava upnikove terjatve ne moreta imeti učinka nasproti poroku. To pa ne pomeni, da posodobljeni seznam terjatev z dne 9. 6. 2015 v postopku prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom v tem postopku nima dokazne vrednosti. V konkretnem primeru je bistveno, da je toženka podala notarsko overjeno izjavo, da navedeni seznam terjatev resnično in pošteno prikazuje stanje navadnih terjatev upnikov ob začetku postopka prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom.

Pritožbeno sklicevanje na druga zavarovanja iz Pogodbe o konsignaciji niso utemeljena. Če je obveznost glavnega dolžnika zavarovana s poroštvom in še katerim drugim zavarovanjem, porok nima ugovora glede vrstnega reda uporabe zavarovanj, razen če je možnost takšnega ugovora izrecno določena s poroštveno pogodbo. Ker Sporazum takšnega dogovora ne vsebuje, pritožbene navedbe o tožničinem lastninskem pridržku in odstopu terjatev do končnih kupcev glavnega dolžnika, niso pravno relevantne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 924,66 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati glavnico v znesku 93.805,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 4.338,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče zagrešilo kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitve 14., 15., 22., 23. in 25. člena Ustave ter 4., 8., 11., 14., 215. in 226. člena ZPP. Zmotno je uporabilo 1012., 1013., 1016. in 1019. člen OZ. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovilo.

Ni jasno, kateremu razmerju je Sporazum akcesoren. Izrek sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo. Izpodbijana sodba je zavzela stališče, da za veljavnost Sporazuma ni potrebno ugotavljati veljavnosti Pogodbe o konsignaciji. S sklicevanjem na 12. člen Pogodbe o konsignaciji toženka utemeljuje zaključek, da se Sporazum ne nanaša na račune, ki niso bili izdani na podlagi Pogodbe o konsignaciji. Do vprašanja nekredibilnosti tožničine trditvene podlage se sodišče ni opredelilo.

Toženkina poroštvena zaveza je nična. Iz Sporazuma ni mogoče razkriti vseh elementov, ki so pomembni za presojo toženkinega pravnega položaja. V Sporazumu niso specificirane fakture z navedbo zapadlosti. Toženkina poroštvena obveznost ni določljiva. Poroštvo za bodoče obveznosti je potrebno razlagati restriktivno. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 232/2005. S sklicevanjem na 22. člen Pogodbe o konsignaciji in drugi odstavek 55. člena OZ utemeljuje zaključek o neveljavnosti Pogodbe o konsignaciji. Konvalidacija Pogodbe o konsignaciji na toženkin pravni položaj ne more imeti vpliva. S sklicevanjem na 2. člen Sporazuma toženka izpodbija zaključek o solidarni poroštveni zavezi. Ker je tožnica kršila pravila o subsidiarnem poroštvu, njena obveznost še ni dospela.

Tožničina aktivna legitimacija ni podana. Ravno tako ni podana toženkina pasivna legitimacija. Tožbeni zahtevek ni sklepčen. Ker tožnica ni pojasnila višine prejetih plačil s strani končnih kupcev glavnega dolžnika, je zaključek o sklepčnosti arbitraren.

V konkretnem postopku je o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločila stečajna upraviteljica glavnega dolžnika. Izpodbijana sodba je brez dejanske in pravne podlage. Sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja in izvedenih dokazov ni ocenilo v skladu z 8. členom ZPP. Sklicevanje na posodobljeni seznam terjatev iz postopka prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom ne dokazuje obstoja terjatve v tem postopku. Čeprav je tožnica po tem datumu s strani končnih kupcev prejemala plačila, višine prejetih plačil ni pojasnila. Toženkina izpovedba je bila nedopustno iztrgana iz konteksta. Dejstvo, da je stečajna upraviteljica priznala tožničino terjatev do glavnega dolžnika, ne dokazuje obstoja tožničine terjatve v tem postopku. Ker je odločitev o višini tožbenega zahtevka pomanjkljivo obrazložena, je kršena toženkina pravica do pritožbe.

Stečajna upraviteljica pri odločitvi ni imela na voljo vseh relevantnih podatkov. V sodbi ni podatkov o računovodskih izkazih, plačilih ter kompenzacijah, ki naj bi jih stečajna upraviteljica glavnega dolžnika upoštevala. Ker je sodišče utemeljilo sodbo s sklicevanjem na stečajni postopek, kjer toženka ni imela položaja stranke, je toženki odreklo pravico do izjave in kontradiktornega postopka. Sklicuje se na judikat II Ips 732/2007. Sodišče ne bi smelo zavrniti dokaznega predloga za zaslišanje stečajne upraviteljice. Zaključek sodišča, da je stečajna upraviteljica upoštevala vsa prejeta plačila ter kompenzacije, je arbitraren. Sodišče se ni opredelilo do ugovora prekluzije glede tožničinih navedb in dokaznih predlogov. Nedopustno se je sklicevalo na seznam preizkušenih terjatev ter na dejstvo, da je tožnica terjatev zoper glavnega dolžnika prijavila v stečajni postopek.

Višine tožbenega zahtevka ni bilo mogoče preizkusiti. Tožnica ni pravočasno specificirala višine vtoževane terjatve in ni dokazala niti podlage niti višine tožbenega zahtevka. Med strankama je bilo sporno, kateri računi so se s kompenzacijami zapirali. V prvi pripravljalni vlogi je višini vtoževane terjatve konkretizirano ugovarjala. V sodbi ni razlogov o višini dolga, ki ga je tožnica prevzela do končnih kupcev glavnega dolžnika. Sodišče ni ugotavljalo niti višine plačil, ki jih je tožnica prejela s strani končnih kupcev, niti višine tožničinih terjatev do končnih kupcev glavnega dolžnika. Ker tožnica večini računov ni priložila prevzemnic, ni dokazala dobave materiala. Sodišče se do dejstva, da je pri vodenju evidenc zalog prodanega blaga v konsignacijskem skladišču glavnega dolžnika prihajalo do težav, ni opredelilo. Navedba, da je tožnica z listinskimi dokazi prepričala sodišče o utemeljenosti zahtevka, je arbitrarna. Sodišče se ni opredelilo niti do tožničinih listinskih dokazov niti do ugovora, da je tožnica z opustitvijo realizacije garancij toženko oškodovala. Glavni dolžnik je tožnici izstavil dve bianko menici. Tožnica je eno bianko menico napačno izpolnila, druge bianko menice pa ni poskusila unovčiti. Sodišče ni pojasnilo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za opravo poizvedb pri stečajni upraviteljici v zvezi s kompenzacijami med glavnim dolžnikom in tožnico in glede dejstva, da je imel glavni dolžnik v marcu in aprilu 2015 na računu pri Banki denarna sredstva.

Ker ima tožnica pridržek lastninske pravice nad dobavljenim blagom, terjatve do končnih kupcev pa so ji bile odstopljene, tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tožnica bo v stečajnem postopku poplačana.

Odločitev, da mora toženka povrniti tožnici vse pravdne stroške, je arbitrarna in v nasprotju s 154. in 155. členom ZPP. Ni jasno, na kateri podlagi je sodišče tožnici priznalo 325 točk za poravnalni narok in kdaj je bil navedeni poravnalni narok. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala s trditivjo, da se je toženka s Sporazumom (priloga A 3) zavezala kot solidarna porokinja za plačilo dolga podjetja E., d.o.o. (v nadaljevanju glavni dolžnik).

6. V 1. členu Sporazuma je določeno, da toženka kot porok in plačnik (solidarno poroštvo) prevzema obveznosti glavnega dolžnika in da bo na prvi poziv tožnice izvršila plačilo vseh faktur, ki jih bo tožnica izstavila glavnemu dolžniku za dobavo elektro materiala. V 2. členu Sporazuma je določeno, da toženka kot porokinja in plačnica prevzema obveznost plačila vseh faktur iz 1. člena Sporazuma do zneska 100.000,00 EUR, če glavni dolžnik ne bo plačal zapadlih terjatev po fakturah iz 1. člena Sporazuma. Tožnica se je na podlagi Pogodbe o prodaji na konsignacijo (v nadaljevanju Pogodba o konsignaciji) zavezala glavnemu dolžniku dobavljati elektrotehnični material do vrednosti 100.000,00 EUR (2. člen Pogodbe o konsignaciji).

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen do višine 93.805,50 EUR. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da toženkina poroštvena izjava v Sporazumu ni nična in da se je toženka s podpisom Sporazuma kot solidarna porokinja zavezala plačati vse fakture, ki jih bo tožnica izstavila glavnemu dolžniku za dobavo elektro materiala do višine 100.000,00 EUR. Takšno stališče je utemeljeno z argumenti, 1) da je Pogodba o konsignaciji veljavna, 2) da je toženkina poroštvena obveznost zadosti substancirana, 3) da je bila toženka direktorica glavnega dolžnika in 4) da toženkina poroštvena obveznost velja za račune, ki so bili izstavljeni "v okviru in mimo pogodbe o Prodaji na konsignacijo".

O temelju vtoževane terjatve

8. Materialnopravno pravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da se Sporazum nanaša na račune, ki so bili izstavljeni na podlagi Pogodbe o konsignaciji, kakor tudi na račune, ki niso bili izstavljeni na njeni podlagi. Že iz 1. člena Sporazuma izhaja materialnopravni zaključek, da je toženkina poroštvena izjava akcesorna (trajnemu) poslovnemu razmerju med tožnico in glavnim dolžnikom za dobavo elektrotehničnega materiala. Dejstvo, da se pogodba o konsignaciji v 12. členu sklicuje na Poroštveno izjavo toženke z dne 21. 5. 2014 (Sporazum), takšnemu zaključku ne nasprotuje. Ker je tožnica na podlagi trajnega poslovnega razmerja z glavnim dolžnikom njegova upnica, toženka pa je za navedeni dolg s Sporazumom prevzela poroštveno obveznost do višine 100.000,00 EUR, pritožbeni navedbi o odsotnosti tožničine aktivne ter toženkine pasivne legitimacije nista utemeljeni.

9. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi se moralo sodišče opredeliti do vprašanja kredibilnosti tožničine trditvene podlage. Tožnica je po toženkinem ugovoru, da se vsi računi ne nanašajo na Pogodbo o konsignaciji, svojo trditveno podlago ustrezno konkretizirala z navedbo, da se toženkino poroštveno jamstvo nanaša tudi na račune, ki niso bili izdani na podlagi Pogodbe o konsignaciji. Ker ima takó konkretizirana trditvena podlaga oporo v 1. členu Sporazuma, pritožbena navedba o nekredibilnosti tožničine trditvene podlage ni utemeljena.

10. Pritožbeno sklicevanje na drugi odstavek 55. člena Obligacijskega zakonika ni utemeljeno.1 Čeprav je v 22. členu Pogodbe o konsignaciji določeno, da postane pogodba pravno veljavna z dnem podpisa pogodbenih strank in overitvijo podpisa zakonitega zastopnika glavnega dolžnika pri notarju, odsotnost notarske overitve toženkinega podpisa v konkretnem primeru na njeno veljavnost v skladu z 58. členom OZ2 ni imela vpliva. Obe pogodbeni stranki sta namreč Pogodbo o konisgnaciji vzajemno izvrševali, toženkin podpis pa je bil tudi upravno overjen. Ker je toženka kot zakonita zastopnica glavnega dolžnika Pogodbo o konsignaciji izvrševala, ni utemeljena pritožbena navedba, da konvalidacija Pogodbe o konsignaciji na njen pravni položaj porokinje v tem postopku ne more imeti vpliva. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da je Pogodba o konsignaciji veljavna, pritožbeno sklicevanje na stališče izpodbijane sodbe, da za veljavnost Sporazuma naj ne bi bilo potrebno ugotavljati veljavnosti Pogodbe o konsignaciji, ni pravno relevantno.

11. Pritožbeno stališče o zmotni uporabi 1012., 1013. in 1016. člena OZ, ki ga toženka argumentira z navedbami o nedoločljivi poroštveni obveznosti, ni utemeljeno. Zaključek izpodbijane sodbe o veljavnosti toženkine poroštvene izjave je materialnopravno pravilen. Ker je v 2. členu Sporazuma določeno, da toženka kot solidarna porokinja jamči za dolg glavnega dolžnika iz naslova faktur, ki jih bo tožnica izstavila glavnemu dolžniku za dobavo elektro materiala do višine 100.000,00 EUR, ni utemeljena pritožbena navedba, da obstoj toženkine bodoče obveznosti ni bil zadosti določen. Čeprav v Sporazumu niso specificirane posamezne fakture z navedbo zapadlosti, je toženka kot zakonita zastopnica glavnega dolžnika vedela za glavno obveznost, za katero se je kot fizična oseba zavezala kot porokinja. Pri presoji vprašanja porokove vednosti o elementih poroštvene obveznosti toženke kot fizične osebe ni mogoče ločiti od njenega pravnega položaja zakonite zastopnice glavnega dolžnika. Tisto kar je toženka izvedela kot zakonita zastopnica glavnega dolžnika, je logično nujno izvedela tudi kot fizična oseba.3 Ta okoliščina predstavlja bistveno razlikovalno okoliščino od dejanskega stanu iz zadeve II Ips 232/2005.4 Zaradi tega ni utemeljena pritožbena navedba, da toženka ni bila seznanjena z vsemi elementi, ki so pomembni za presojo njenega pravnega položaja porokinje.

12. Pritožbena navedba, da iz Sporazuma ne izhaja zaključek o toženkinem solidarnem poroštvu, ni utemeljena. Toženka je podala poroštveno izjavo za obveznosti glavnega dolžnika, ki izvirajo iz razmerja med gospodarskima subjektoma. Pri obveznostih iz takšnih pravnih razmerij pa v skladu s četrtim odstavkom 1019. člena OZ5 velja domneva solidarnega poroštva. Poleg tega je tudi v 1. in 2. členu Sporazuma uporabljen izraz "porok in plačnik". Ker je toženka imela pravni položaj solidarne porokinje, pritožbene navedbe o kršitvi pravil o subsidiarnem poroštvu iz prvega odstavka 1019. člena OZ niso pravno relevantne.

13. Pritožbene navedbe o nesklepčnosti tožbenega zahtevka niso utemeljene. Iz zatrjevanih dejstev o obstoju toženkine poroštvene obveznosti za dolg glavnega dolžnika in njegovi višini izhaja zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Toženka zmotno meni, da je presoja sklepčnosti odvisna od vprašanja, ali je tožnica pojasnila višino prejetih plačil s strani končnih kupcev. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, je bilo za dokazovanje tega dejstva dokazno breme na toženki.

O višini vtoževane terjatve

14. Izpodbijana sodba ni brez dejanske in pravne podlage. Toženka neutemeljeno meni, da sodišče v konkretnem pravdnem postopku ni presojalo predloženih dokazov, da odločitve o višini tožbenega zahtevka ni mogoče preizkusiti, da tožnica višine tožbenega zahtevka ni pravočasno specificirala in da je o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločila stečajna upraviteljica.

15. V izpodbijani sodbi je višina tožbenega zahtevka utemeljena z argumenti, 1) da je toženka kot direktorica glavnega dolžnika podpisala seznam dolžnikovih upnikov, iz katerega izhaja, da znaša na dan 31. 3. 2015 obveznost glavnega dolžnika do tožnice 95.844,29 EUR (priloga A 103), 2) da je toženka pred notarko dne 7. 7. 2015 podpisala izjavo, da posodobljeni seznam terjatev upnikov resnično in pošteno prikazuje stanje terjatev upnikov ob začetku postopka prisilne poravnave (priloga A 107), 3) da iz posodobljenega seznama terjatev na dan 9. 6. 2015 izhaja, da glavni dolžnik dolguje tožnici 95.252,81 EUR (priloga A 104), 4) da je toženka na zaslišanju obstoj dolga glavnega dolžnika potrdila, 5) da je toženka višini tožbenega zahtevka le pavšalno ugovarjala, 6) da je tožnica v stečajni postopek nad glavnim dolžnikom prijavila terjatev v višini 93.805,50 EUR in 7) da je stečajna upraviteljica prijavljeno terjatev priznala. Ker je toženka višini tožbenega zahtevka le pavšalno ugovarjala, je odločitev o višini tožbenega zahtevka ustrezno obrazložena. Pritožbena navedba o kršitvi toženkine pravice do pritožbe zato ni utemeljena.

16. Pritožbena navedba o kršitvi načela kontradiktornosti ni utemeljena. Drugi odstavek 1024. člena OZ določa, da dolžnikova odpoved ugovorom ter dolžnikova pripoznava upnikove terjatve ne moreta imeti učinka nasproti poroku. To pa ne pomeni, da posodobljeni seznam terjatev z dne 9. 6. 2015 v postopku prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom v tem postopku nima dokazne vrednosti. V konkretnem primeru je bistveno, da je toženka podala notarsko overjeno izjavo, da navedeni seznam terjatev resnično in pošteno prikazuje stanje navadnih terjatev upnikov ob začetku postopka prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom. Poleg tega pa toženka v tem postopku sploh ni pojasnila, zakaj se njena notarska izjava o obstoju tožničine terjatve do glavnega dolžnika ne nanaša na dolg glavnega dolžnika iz 1. člena Sporazuma. Sodišče prve stopnje torej ni zgolj nekritično povzemalo ugotovitev iz postopka prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom.

17. V konkretnem procesnem položaju je bilo na toženki dokazno breme, da višini tožbenega zahtevka konkretizirano ugovarja. Tožnica je trditve o obstoju in višini dolga glavnega dolžnika dokazno ustrezno substancirala s predložitvijo računov in listin s toženkino pripoznavo tožničinega dolga do glavnega dolžnika (priloge A 103, 104, 107). Toženka v pritožbi zmotno meni, da je v prvi pripravljalni vlogi višini vtoževane terjatve konkretizirano ugovarjala. Ker je toženka na zaslišanju obstoj dolga do glavnega dolžnika potrdila, ni utemeljena pritožbena navedba, da je bila njena izpovedba vzeta iz konteksta celotne izpovedbe. Toženka namreč svojih ugovornih navedb, da naj bi tožnica prejela plačila s strani končnih kupcev, da tožnica ni dokazala prevzema materiala, da so nekatere kompenzacije sporne, da je tožnica po posodobljenem seznamu terjatev v postopku prisilne poravnave prejemala plačila, ni konkretizirala. Zaradi tega niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi morali biti v izpodbijani sodbi podatki o računovodskih izkazih, plačilih ter kompenzacijah, ki so bili na razpolago stečajni upraviteljici, da bi se sodišče moralo opredeliti do navedb o težavah pri vodenju evidenc zalog prodanega blaga v konsignacijskem skladišču glavnega dolžnika in da je tožnica prejemala plačila s strani končnih kupcev. Ker toženka ni konkretizirano ugovarjala vsebini tožničinih listinskih dokazov, toženka zmotno meni, da bi se moralo sodišče opredeljevati do vprašanja verodostojnosti obsežne listinske dokumentacije, ki jo je predložila tožnica. Navedba sodišča prve stopnje, da je tožnica z listinskimi dokazi prepričala sodišče o utemeljenosti zahtevka, ni arbitrarna.

18. Ali je tožnica vtoževano terjatev prijavila v stečajni postopek nad glavnim dolžnikom, v okoliščinah konkretnega primera ne predstavlja pravno relevantnega vprašanja.6 Ker je zavrnitev dokaza za dokazovanje pravno nerelevantnih dejstev ustavno dopustna, ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče izvesti dokazni predlog z zaslišanjem stečajne upraviteljice. Pritožbena navedba, da je sodišče oprlo odločitev o višini tožbenega zahtevka na prepozno predloženo prijavo tožnice v postopku stečaja nad glavnim dolžnikom ter seznam preizkušenih terjatev s strani stečajne upraviteljice, je vzeta iz celotnega konteksta konkretnega dejanskega dokaznega postopka. Dejstvo, da je tožnica v stečajni postopek nad glavnim dolžnikom prijavila v tem postopku vtoževano terjatev in da je stečajna upraviteljica terjatev do zneska 104.248,38 EUR priznala, ni pravno relevantno. Zaradi tega pritožbena navedba, da se sodišče do toženkinega ugovora o prekluziji tožničinih navedb o prijavi vtoževane terjatve v stečajni postopek in o pripoznavi terjatve s strani stečajne upraviteljice ni opredelilo, po vsebini ne utemeljuje očitka o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Ker toženka svojih ugovornih navedb v tem postopku ni konkretizirala, se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od dejanskega stanu iz sodbe II Ips 732/2007.7 O ugovoru, da je tožnica z opustitvijo garancij toženko oškodovala

19. Tožničina terjatev iz Pogodbe o konsignaciji je bila zavarovana 1) s pridržkom lastninske pravice (3. člen Pogodbe o konsignaciji8 ), 2) z možnostjo, da glavni dolžnik terjatve do končnega kupca iz naslova nadaljnje prodaje oziroma vgradnje materiala tretji oseb tožnici odstopi (4. člen Pogodbe9 ), 3) z izročenimi bianko menicami glavnega dolžnika z meničnimi izjavami z dne 5. 4. 2014 in 4) z izdano Poroštveno izjavo direktorja glavnega dolžnika z dne 21. 5. 2014 (Sporazumom), (12. člen Pogodbe).

20. Pritožbeno sklicevanje na druga zavarovanja iz Pogodbe o konsignaciji niso utemeljena. Če je obveznost glavnega dolžnika zavarovana s poroštvom in še katerim drugim zavarovanjem, porok nima ugovora glede vrstnega reda uporabe zavarovanj, razen če je možnost takšnega ugovora izrecno določena s poroštveno pogodbo.10 Ker Sporazum takšnega dogovora ne vsebuje, pritožbene navedbe o tožničinem lastninskem pridržku in odstopu terjatev do končnih kupcev glavnega dolžnika, niso pravno relevantne.

21. Če upnik opusti zastavo ali kakšno drugo pravico, s katero je bila zavarovana izpolnitev njegove terjatve, ali če jo izgubi zaradi svoje malomarnosti in tako onemogoči prehod te pravice na poroka, je porok prost svoje obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice.11 Ker je bilo na toženki dokazno breme, da dokaže trditev, da bi se tožnica ob ustrezni skrbnosti dejansko lahko poplačala iz preostalih zavarovanj, toženka pa navedene trditve ni konkretizirala, pritožbene navedbe o toženkinem oškodovanju zaradi tožničine domnevne opustitve zavarovanj ni mogoče preizkusiti. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče opraviti poizvedbe pri stečajni upraviteljici, niso utemeljene.

22. Pritožbena navedba, da bo tožnica v stečajnem postopku poplačana ni pravno relevantna. V skladu s 1018. členom OZ12 bo namreč na toženko, ko bo poravnala tožničino terjatev, ta terjatev prešla z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev.

23. Pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Razlogi sodišča so jasni in razumljivi ter omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Izrek izpodbijane sodbe ni v nasprotju z njeno obrazložitvijo.

24. Pritožba uveljavlja tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se kršitev iz 15. točke nanaša le na napačen prenos podatkov glede odločilnih dejstev iz natančno določene listine v sodbo, česar pritožba konkretno ne navaja, je tudi navedeni očitek neutemeljen.

O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje

25. Pritožbena navedba o nejasnosti odločitve o priznanju stroškov za poravnalni narok ni utemeljena. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil dne 11. 1. 2016 poravnalni narok, ki mu ni sledil prvi narok.13 V skladu z Odvetniško tarifo je za poravnalni narok, ki mu ni sledil prvi narok, odvetnik upravičen do nagrade v višini 50 % iz tarifne številke 18 (druga točka tarifne številke 20). Čeprav bi lahko tožničin odvetnik v skladu z drugo točko tarifne številke 20 priglasil nagrado v višini 650 točk, je v stroškovniku priglasil le 325 točk.14 Zaradi tega je sodišče tožnici za poravnalni narok z dne 11. 1. 2016 priznalo le 325 točk. 26. Pritožbena navedba o arbitrarnosti stroškovne odločitve ni utemeljena. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, na podlagi katerih pravnih in dejanskih kriterijev je odločitev o stroških utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica uspela s skoraj 94 % tožbenega zahtevka in da glede dela, v katerem ni uspela, posebni stroški niso nastali. Z odločitvijo, da mora toženka povrniti tožnici vse stroške postopka, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tretji odstavek 154. člena ZPP.15

27. Po ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). O stroških odgovora na pritožbo, ki ga je podala tožnica, je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določb Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo 1625 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21 ter 26,25 točk za administrativne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT, kar povečano za 22 % DDV znaša 924,66 EUR. Priglašeni stroški za konferenco s stranko v višini 200 točk tožnici niso bili priznani, ker so zajeti že v nagradi za odgovor na pritožbo. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Določba se glasi: Pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, je nična, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika. 2 Določba se glasi: Pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, je veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. 3 Prim. sodbo VS RS z dne 20. 4. 2017, opr. št. II Ips 308/2015, 10. odst. 4 Prim. sklep VS RS z dne 18. 1. 2007, opr. št. II Ips 232/2005. 5 Določba se glasi: Porok odgovarja kot porok in plačnik za obveznost, nastalo iz gospodarske pogodbe, če ni dogovorjeno kaj drugega. 6 Prim. sodbo VSL z dne 22. 10. 2014, opr. št. II Cp 2030/2014, 17. odst. 7 Sodba VS RS z dne 10. 9. 2008, opr. št. II Ips 732/2007. 8 Drugi odstavek 3. člena se glasi: Dobavitelj si pridržuje lastninsko pravico na vsem izročenem materialu vse do popolnega plačila vseh, iz poslovnega razmerja s kupcem izvirajočih terjatev. Lastninska pravica na posameznem kosu materiala preide na kupca šele v trenutku, ko kupec poplača vse iz poslovnega razmerja z izvajalcem izvirajoče terjatve. 9 Prvi odstavek 4. člena se glasi: Kupec je upravičen material prodati oz. vgraditi naprej, vendar v tem primeru dobavitelju že na podlagi določil te Pogodbe odstopi terjatev, vključno z DDV-jem, ki jo pridobi iz naslova nadaljnje prodaje oziroma vgradnje materiala tretji osebi. 10 Prim. V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, str. 1064. 11 Prvi odstavek 1027. člena OZ. 12 Določba se glasi: Na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. 13 Prim. Zapisnik o opravljeni glavni obravnavi z dne 11. 1. 2016, list. št. 59. 14 Prim. stroškovnik tožeče stranke, list. št. 91. 15 Določba se glasi: Sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški.