Jedro

Revizijsko sodišče sodi, da se v primeru, če so izdelana vnaprej določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti, ta lahko ugotavlja tudi v različnih časovnih obdobjih. Pogoj pa je, da so delovna mesta podobna ali vsaj primerljiva, ocenjevalni kriteriji pa enaki, saj je le tako možna objektivna ocena uspešnosti na tem delu. Če niso izpolnjeni ti pogoji, pa je ugotavljanje uspešnosti v različnih časovnih obdobjih res nemogoče, ker ni bistvenega elementa primerljivosti.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnika, razveljavilo sklepe organov tožene stranke z dne 31.3.1993 in 6.12.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožnika kot presežnega delavca, odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika vrniti na njegovo delovno mesto ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja in plačati stroške postopka, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi odločilo v nasprotju z določbo 13. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, saj je tam določeno samo, da se delovna uspešnost ugotavlja na podlagi vnaprej določenih meril. Zato tudi ni moglo navesti pravne podlage za stališče, da je ugotavljanje delovne uspešnosti mogoče samo za delavce, ki v istem časovnem obdobju delajo skupaj na istem delovnem mestu. V izpodbijanim sodbi sodišče tudi ni upoštevalo novih dejstev, ki jih je v skladu z določbo 352. člena ZPP v pritožbi uveljavljala tožena stranka, čeprav so bila to odločilna dejstva glede strokovne izobrazbe pri ugotavljanju korekcijskih meril. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravednega postopka, ki jo zatrjuje revizija.

Vsebinsko (revizija ne pove, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile podane) bi sicer lahko predstavljala revizijska navedba, da v izpodbijani sodbi niso presojene vse navedbe pritožbe (novote), ki so po njenem mnenju bistvene, kršitev določb prvega odstavka 375. člena ZPP in s tem relativno bistveno kršitev določb prvega odstavka 354. člena ZPP. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da pri teh pritožbenih navedbah ne gre za takšna odločilna dejstva, ki bi lahko vplivala na odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je že tudi brez upoštevanja pritožbenih navedb o dejanski strokovni izobrazbi delavcev, ki se je ugotavljala v postopku ugotavljanja trajnih presežkov, ugotovilo, da je bil kriterij strokovne izobrazbe uporabljen napačno, kar velja še toliko bolj, če je tožena stranka pri ugotavljanju tega kriterija razpolagala z drugačnimi dokazi, kot jih je kasneje navajala v pritožbenem postopku. Zato upoštevanje novih dejstev, ki jih je tožena stranka uveljavljala šele v pritožbi, ne bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. To pa pomeni, da ne gre za bistveno kršitev določb postopka po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP.

Po določbi četrtega odstavka 338. člena ZPP mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti predpise, na katere je oprlo sodbo.

Sodišče druge stopnje tega res ni storilo, iz razlogovanja izpodbijane sodbe pa je sklepati, da je svojo odločitev oprlo na določbe pravilnika o kriterijih in merilih za ugotavljanje presežnih delavcev tožene stranke in določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Opustitev navedbe predpisa, ki sicer predstavlja kršitev določb pravdnega postopka, ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zato ni podana bistevna kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP.

Po mnenju revizijskega sodišča je neutemeljen tudi revizijski očitek, da je drugostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialni zakon.

Revizijska navedba, da je pritožbeno sodišče prišlo do zaključka, da je ugotavljanje delovne uspešnosti mogoče samo za delavce, ki v istem časovnem obdobju delajo skupaj na istem delovnem mestu, je protispisna, saj sodišče tega nikjer ne zaključuje. Lahko gre le za podobna ali enaka delovna mesta, kar sodišče v izpodbijani sodbi res zaključuje, ne pa za ista delovna mesta.

Ni pa, po mnenju revizijskega sodišča, v celoti sprejemljivo pravno mnenje, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče, in na kar pravilno opozarja tudi revizija, da se lahko ugotavlja uspešnost samo, če se upošteva enako časovno obdobje. Revizijsko sodišče sodi, da se v primeru, če so izdelana vnaprej določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti, ta lahko ugotavlja tudi v različnih časovnih obdobjih. Pogoj pa je, da so delovna mesta podobna ali vsaj primerljiva, ocenjevalni kriteriji pa enaki, saj je le tako možna objektivna ocena uspešnosti na tem delu. Če niso izpolnjeni ti pogoji, pa je ugotavljanje uspešnosti v različnih časovnih obdobjih res nemogoče, ker ni bistvenega elementa primerljivosti. Obe nižji sodišči pravilno ugotavljata, da ni možna objektivna ocena uspešnosti po določbi 13. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93, 23/94, 22/95, 67/95, 70/95 in 3/97) v konkretnem primeru, saj tukaj ne gre samo za različna časovna obdobja, ampak tudi za ocenjevanje delovne uspešnosti na povsem različnih delovnih mestih. V takem primeru je sicer možno ocenjevati delovno uspešnost na vsakem delovnem mestu posebej, vendar ta ocena ni primerljiva in zato ni primerna za uporabo po prej citirani določbi kolektivne pogodbe.

Možno bi bilo, vsaj glede na podatke v spisu, ocenjevati delovno uspešnost obeh prizadetih pri opravljanju dela samostojnega planerja (tožnik je opravljal delo na tem delovnem mestu od 1.4.1990, R.V. pa od 1.4.1992 dalje), kar sta oba prizadeta sicer opravljala v različnih časovnih obdobjih, vendar glede na dejanske ugotovitve v postopku, ta primerjava ni bila narejena.

Ker je bil napačno uporabljen že prvi kriterij, kar pravilno ugotavljata že obe nižji sodišči, v spornem primeru ni bilo več treba preveriti pravilnost uporabe naslednjega korekcijskega merila, to je strokovne izobrazbe oziroma usposobljenosti za delo. Ker pa je bilo to merilo v postopku uporabljeno in je glede uporabe tega merila sodišče ugotovilo, da je bilo uporabljeno napačno, je to glede na dejanske ugotovitve obeh sodišč pravilen zaključek. Tak zaključek, sicer iz drugih razlogov, kot jih ugotavlja sodišče, potrdi tudi pritožba in revizija tožene stranke z navedbo, da pri ugotavljanju tega korekcijskega merila sploh niso bili upoštevani pravilni podatki o izobrazbi obeh prizadetih.

Že samo zaradi napačne uporabe prvega izločilnega kriterija, napačno pa je bil uporabljen tudi drugi korekcijski kriterij, je imelo sodišče dovolj razlogov za ugoditev tožnikovemu zahtevku in razveljavitev sklepov tožene stranke.

Postopek ugotavljanja trajnih presežkov delavcev, predvsem pa, katerim delavcem bo glede na določbe zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) prenehalo delovno razmerje, je tožena stranka tudi sicer vodila tako, da ni upoštevala določil zakona in splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Čeprav na odločitev v tej sporni zadevi te ugotovitve ne vplivajo, revizijsko sodišče ugotavlja v postopku določanja trajno presežnih delavcev pri toženi stranki še več pomanjkljivosti (vprašanje, ali sploh gre za presežnega delavca, nepoterbno je postalo delo nerazporejenega delavca), ki niso bile obravnavane ne na prvostopenjskem ne na drugostopenjskem sodišču, čeprav je bila od njih odvisna tudi pravilna uporaba materialnega prava. Ker pa način vodenja spornega postopka pri toženi kaže na poizkus izigravanja sodne odločbe, na podlagi katere bi morala tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz dela, revizijsko sodišče na to posebej opozarja.

Ker ni bilo ugotoviti niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava, kar je v reviziji zatrjevala revidentka, je revizijsko sodišče na podlagi določb drugega odstavka 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).