Jedro

Namen preprečitve onesnaženja je v javnem interesu, kar potrjuje tudi pritožnik, ki v pritožbi med drugim navaja, da onesnaženje predstavlja neizogibno, trajno in nepopravljivo škodo za 300.000 prebivalcev. Pritožnik pa ni pooblaščen za varovanje javnega interesa v upravnem sporu oziroma nima pooblastil za delovanje v javnem interesu na področju ohranjanja narave. Kako onesnaženje v smislu težko popravljive škode preti konkretno pritožniku, pa iz pritožbe ne izhaja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski upravni organ je Občini A. (stranki z interesom, v nadaljevanju A.) izdal gradbeno dovoljenje, št. 351-1721/2023-6224-686 z dne 16. 9. 2025, za novogradnjo dela javnega povezovalnega kanala, kanalizacijski zbiralnik ... Ministrstvo za naravne vire in prostor je z odločbo, št. 35108-198/2023-2560-204 z dne 19. 3. 2026, tožnikovo pritožbo in zahtevo za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja zavrnilo. Tožnik je zoper gradbeno dovoljenje vložil tožbo ter predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev navedenega gradbenega dovoljenja in se pri tem skliceval na 32. člen ZUS-1.

2.Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom z dne 14. 4. 2024 zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi je uvodoma navedlo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, saj gradbeno dovoljenje ni akt, ki bi se izvrševal na prisilen način. Zato je mogoče izdati le ureditveno začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, ki jo je smiselno predlagal tožnik, vendar tudi za izdajo te pogoji niso izpolnjeni. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je tožnik navajal, da bi ob delovanju povezovalnega kanala (gradnji, ki je bila dovoljena) lahko prišlo do onesnaženja pitne vode in posledično do povečanega tveganja za zdravje ljudi. Upravno sodišče je pojasnilo, da lahko sporni cevovod glede na določbe Gradbenega zakonika (v nadaljevanju GZ-1) začne delovati šele, ko je izdano uporabno dovoljenje, za izdajo katerega pa je pogoj pravnomočno gradbeno dovoljenje (prvi odstavek 5. člena GZ-1), ki bo v obravnavanem primeru nastopil, ko bo odločeno o tožnikovi tožbi. Zato ni neposredne zveze med izpodbijanim gradbenim dovoljenjem in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo. Posledično težko popravljiva škoda, ki jo zatrjuje tožnik, tj. onesnaženje pitne vode, neposredno ne grozi. Da bi ta škoda nastala že zaradi same gradnje cevovoda, pa tožnik ne navaja. V zvezi z navedbami, da se dela opravljajo s težko mehanizacijo in ne ročno, kot je določeno v gradbenem dovoljenju, pa je pojasnilo, da je morebitno izvajanje gradnje v nasprotju z gradbenim dovoljenjem lahko predmet inšpekcijskega postopka in ne postopka o predlogu za izdajo začasne odredbe v tem postopku. Tudi fizično nasilje, do katerega naj bi prišlo v zvezi z gradnjo, ni težko popravljiva škoda, ki bi jo izdana začasna odredba lahko preprečila. Upravno sodišče je še dodalo, da zatrjevanega puščanja na odsekih, ki niso predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja, tudi njegova odložitev ne bi mogla preprečiti.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep z dne 14. 4. 2024 vložil pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Stranka z interesom v odgovoru na pritožbo pritožbenim navedbam obrazloženo nasprotuje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

K I. točki izreka

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

8.Za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1 gre, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

9.Gradbeno dovoljenje je odločba, ki ustanavlja pravico investitorju, da gradi pod pogoji, ki so določeni v tem upravnem dovoljenju in se ne izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku , zato izdaja začasne odredbe po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni mogoča. Upravno sodišče je zato pravilno štelo, da tožnik s predlogom, da sodišče zadrži izvrševanje gradbenega dovoljenja, smiselno predlaga zadržanje pravnih učinkov njegove izdaje, s tem pa je predlagano začasno odredbo pravilno obravnavalo kot ureditveno po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. To pa ne vpliva na presojo pogojev za njeno izdajo.

10.Pritožbeni ugovor, da se je gradnja v skladu s prvim in četrtim odstavkom 5. člena GZ-1 že začela, pritožnik veže na dodatno okoliščino, in sicer da bi se morala gradnja, to so izkopi, izvajati ročno in ne s težko gradbeno mehanizacijo, saj taka zahteva izhaja iz gradbenega dovoljenja. Navaja, da ker se izkopi ne izvajajo ročno, je vegetacija uničena in izruvana, kar predstavlja težko popravljivo škodo. Navedene pritožbene ugovore Vrhovno sodišče zavrača kot pravno nepomembne za odločitev. Pritožnik namreč s tem navaja, da se gradbeno dovoljenje izvaja v nasprotju z njegovo vsebino, kar je lahko predmet inšpekcijskega postopka, ne pa postopka odločanja o začasni odredbi.

11.Pritožnik nadalje še zatrjuje, da bo zaradi gradnje (s težko mehanizacijo) lahko prišlo do uničenja naravnega prodnega biološkega filtra in onesnaženja pitne vode, ki ga primeroma navaja, vendar po presoji Vrhovnega sodišča teh ugovorov pritožnik ne more uspešno uveljavljati. Namen preprečitve navedenega onesnaženja je v javnem interesu, kar potrjuje tudi pritožnik, ki v pritožbi med drugim navaja, da onesnaženje predstavlja neizogibno, trajno in nepopravljivo škodo za 300.000 prebivalcev. Pritožnik pa ni pooblaščen za varovanje javnega interesa v upravnem sporu oziroma nima pooblastil za delovanje v javnem interesu na področju ohranjanja narave. Kako navedeno onesnaženje v smislu težko popravljive škode preti konkretno pritožniku, pa iz pritožbe ne izhaja.

12.Vrhovno sodišče pritrjuje Upravnemu sodišču, da tudi nasilje nad pritožnikovim sinom ni težko popravljiva škoda, ki bi se jo lahko preprečilo z izdajo predlagane začasne odredbe. V predlogu za izdajo začasne odredbe je namreč pritožnik navedel, da so njegovega sina brutalno fizično napadli ljudje, ki jih je angažirala A., in opisal poškodbe, pri tem pa tudi v pritožbi ni pojasnil, kako to predstavlja težko popravljivo škodo, ki bi jo bilo mogoče preprečiti z izdajo predlagane začasne odredbe. V pritožbi je navedel (le), da obstoja nasilja nasprotni stranki ne prerekata. Vrhovno sodišče je zato pritožbene ugovore v zvezi z navedenim kot neutemeljene zavrnilo.

13.Ker pritožba ni utemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

14.Ker postopek v upravnem sporu še ni končan in so stroški začasne odredbe del stroškov celotnega postopka, je Vrhovno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (šesti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Tako npr. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 259/2016 z dne 29. 9. 2016, I Up 84/2018 z dne 23. 5. 2018, I Up 146/2019 z dne 28. 8. 2019, I Up 152/2023 z dne 5. 7. 2023, I Up 152/2024 z dne 14. 6. 2024.

2Glej sklepe Vrhovnega sodišča I Up 905/2001 z dne 18. 10. 2001, I Up 730/2007 z dne 13. 12. 2007,I Up 199/2010 z dne 7. 7. 2010.