Jedro

Velja načelna dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, vendar pa je sodišče dolžno izvajati dokaze le glede dejstev, ki so pomembna za odločbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 194074/2011 z dne 14. 12. 2011 ohranilo v veljavi v dajatvenem in stroškovnem delu izreku (I. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 698,96 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev njenih izvršilnih in pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila oziroma, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

O uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitvah določb postopka

5. V 4. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo vse razloge za zavrnitev predloga pooblaščenca tožene stranke za preložitev obravnave, ki jim sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje. Poudariti pa je treba dejstvo, da je bila tožena stranka več kot mesec dni prej obveščena o razpisanem naroku. Zato bi lahko pravočasno poskrbela za zastopanje in pripravo pooblaščenca na narok. Sodišče prve stopnje bi zadostilo temu standardu že, če bi narok določilo tako, da bi ostalo strankam za pripravo najmanj 15 dni od prejema vabila (drugi odstavek 280. člena ZPP). Pritožbeni očitek, da je prišlo do kršitve načela kontradiktornosti po 8. točki drugega odstavka 339. člena in kršitve določila prvega odstavka 331. člena ZPP (neobrazloženost zavrnilnega sklepa), ni utemeljen. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje navedlo vse razloge, zakaj naroka razpisanega za dne 20. 9. 2012, po prejemu pooblastila pooblaščenca tožene stranke z dne 19. 9. 2012, ni preložilo.

6. Na glavno obravnavo 20. 9. 2012 sta pristopila pooblaščenca obeh pravdnih strank. Tožena stranka se je že v pripravljalnih vlogah jasno in določno izjavila o tožbenem zahtevku, čeprav ni imela pooblaščenca, ki je sicer prevzel njeno zastopanje šele tik pred glavno obravnavo. Očitek sodišču, da bi moralo uporabiti določilo 283. člena ZPP in toženo stranko kot prava neuko stranko opozoriti, da naj si vzame pooblaščenca, ne sodi v kontekst obravnavane zadeve. Zato ne drži pritožbeno stališče, da sodišče ni varovalo položaja stranke, in ni spoštovalo zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank, ker je za razliko od tožene stranke, tožeča stranka imela pooblaščenca že ves čas postopka.

7. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na listinsko dokumentacijo strank (A1 do A16 in B1 do B27). V 5. točki razlogov je obrazložilo, da ostalih dokaznih predlogov ni bilo potrebno izvajati, ker je bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno. S temi razlogi sodišče prve stopnje ni zavrnilo dokaznega predloga z zaslišanjem priče z vnaprejšnjo dokazno oceno. Takšen pritožbeni očitek torej ni utemeljen. Seveda velja načelna dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze. Vendar pa je sodišče dolžno izvajati dokaze le glede dejstev, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). Tudi po oceni sodišča druge stopnje je listinska dokumentacija strank nudila sodišču prve stopnje dovolj opore za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Poleg tega tožena stranka v postopku ni substancirano navedla, da glede poročanja podatkov o čistih dohodkih iz radijske dejavnosti, ki so podlaga za izračun nadomestil za javno priobčitev komercialnih programov, predlaga dokaz z zaslišanjem strank. Sklicevanje na ta dokazni predlog torej predstavlja v pritožbenem postopku novoto, za katero tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, zakaj je brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje pri odločanju ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče druge stopnje torej zavrača vse očitke, ki se nanašajo na zatrjevane procesne kršitve.

O zmotni uporabi materialnega prava in posledično nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja

8. Razloge za materialnopravno odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na Pogodbo o pogojih plačila nadomestila za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih z dne 15. 9. 2006 (dalje pogodba, A/3) ter na Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo (dalje SS, Ur. l. RS, št. 83/2006 z dne 4. 8. 2006, z veljavnostjo do 31. 12. 2011).

9. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje za razlago pogodbenega odnosa med pravdnima strankama ni uporabilo določb Obligacijskega zakonika (OZ) je posplošen in tudi neutemeljen. V 6. do 9. točki razlogov je sodišče prve stopnje namreč razložilo, zakaj je uporabilo kot pravno podlago pogodbo in sporazum. Pritožnik pa ne pojasni, v čem je sodišče nepravilno oziroma sploh ni uporabilo določb OZ in v čem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka na podlagi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravdni stranki sta pri sklepanju pogodbe kot uvodoma ugotovili, da so Z. I., R. d.d, R. m. I. ter pridružene radijske postaje z dne 15. 6. 2006 podpisale SS (3. alineja, točka 1 pogodbe). Nadalje sta se na SS sklicevali tudi v točki 3, kjer je bil dogovorjen način obračunavanja nadomestila za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda v letu 2006. V 1. točki III SS pa je določeno, da mora član združenja (tožena stranka) v kolikor izvaja več dejavnosti, podati pisno poročilo koliko dohodkov je bilo ustvarjenih iz naslova radijske dejavnosti. V prihodke iz radijske dejavnosti se ne upošteva dohodkov iz naslova produkcije in snemanja radijskih oglasov po tržnih cenah, brez oddajanja. Iz točke III 1 SS torej izhaja obveznost tožene stranke, da bi morala tožeči stranki podati pisno poročilo, koliko prihodkov je bilo ustvarjeno iz naslova radijske dejavnosti. Ker tožena stranka ni tako ravnala, jo je tožeča stranka pozvala, naj ji navedene podatke sporoči. Tožeča stranka je s pozivom, da naj ji tožena stranka sporoči navedene podatke, slednji določila rok (17. 8. 2009) v katerem bi ji morala tožena stranka sporočiti te podatke. Ob izrecnem zanikanju tožeče stranke, da teh podatkov ni prejela (prejela pa je vse podatke v naslednjih letih, 2010 – 2011), je neutemeljen pritožbeni očitek, da rok ni bil določen in da tožena stranka ni bila v zamudi. Pogodba in SS pa sta jasni, zato ne pride v poštev stališče tožene stranke, da tožena stranka ne bi smela trpeti posledic zaradi nejasnosti oziroma nedoločnosti sklenjene pogodbe.

10. Ne drži pritožbeno stališče, da je tožena stranka predložila tudi poročilo za leto 2008 v dopisu z dne 24. 8. 2009, na katerem naj bi bil sicer slabo viden vendar razpoznaven žig „prejeto“ tožeče stranke, saj na listini ni viden. Poleg tega je pritožbena trditev, da imajo dopisi žig „prejeto“ Zavod IPF pritožbena novota, ki je sodišče druge stopnje v skladu z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP, ne sme upoštevati.

11. Sodišče prve stopnje je v 8. do 10. točki obrazložilo tudi način izračuna nadomestila za posamezna leta, s čimer se sodišče druge stopnje strinja. Tožeča stranka je po višini uveljavljala tožbeni zahtevek nižji, kot je bil naveden v računih, kar je obrazložila s tem, da je tožena stranka tudi plačevala delna nadomestila (primerjaj razloge v 8. točki). Pritožbeni očitek, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, torej ni utemeljen. Način izračuna nadomestila pravdnih strank je enak in skladen s pogodbo. Tožena stranka ni dokazala v postopku, da je tožeči stranki predložila podatke iz radijske dejavnosti. Zato je sodišče prve stopnje kot pravilno vzelo osnovo izračunano v skladu s točko 2 pogodbe, iz podatkov s katerimi je razpolagalo, to je I-bona predhodnega poslovnega leta za tekoče poslovno leto, ki so bili razvidni iz izkaza poslovnega izzida (točka III, prvi odstavek SS). Če bi tožena stranka tožeči stranki predložila podatke, kot je bila dolžna, kar je bilo že doslej pojasnjeno v tej odločbi, bi bilo tudi izhodišče za toženo stranko bolj ugodno. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o višini tožbenega zahtevka, ni utemeljen.

12. Pritožbeni razlogi, da je tožeča stranka izvedla napačen izračun za leto 2009 do 2011 in da saldo na konto kartici za leto 2011 zato pri toženi stranki znaša minus 4.496,54 EUR so pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje v skladu z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP, ni smelo upoštevati.

13. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da niso podane niti uveljavljane niti ostale absolutne bistvene kršitve na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Sodišče druge stopnje le še dodaja, da je povsem neprimeren pritožbeni očitek o pristranskosti sodišča, saj je taka ocena, kot izhaja iz celotnega procesnega gradiva v spisu, povsem neutemeljena.

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela in sama nosi pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Stroški tožeče stranke z odgovorom na pritožbo tožene stranke pa niso prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje in so bili zato ocenjeni kot nepotrebni (155. člen ZPP).