Jedro

Državni tožilec v predlogu za izdajo kaznovalnega naloga ne more predlagati izreka kazenskih sankcij izven tistih, navedenih v drugem odstavku 445a člena ZKP, oziroma sodišče, ki je v celoti vezano na predlog državnega tožilca za izdajo kaznovalnega naloga, ne more izreči drugih ali drugačnih kazenskih sankcij od tistih, ki jih je predlagal državni tožilec.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba o kaznovalnem nalogu spremeni tako, da se v pogojni obsodbi izrečen posebni pogoj povrnitve škode razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo o kaznovalnem nalogu z dne 13. 5. 2009 ugodilo predlogu državnega tožilca in spoznalo D. Š. za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da oškodovani družbi P. d. d. v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe povrne škodo v višini 20,01 EUR, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem; oprostilo pa ga je povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka. Sodba je postala pravnomočna dne 28. 5. 2009. Obsojenec je dne 19. 10. 2009 plačal povzročeno škodo, zato je sodišče s sklepom z dne 3. 11. 2009 postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo o kaznovalnem nalogu je vrhovni državni tožilec dne 10. 9. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je sodišče z odločbo o posebnem pogoju kršilo določbo tretjega odstavka 50. člena KZ, ker ni imelo zakonite podlage za določitev posebnega pogoja. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da se obsojenemu poseben pogoj, da oškodovani družbi P. d. d. v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe povrne škodo v višini 20,01 EUR, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ne izreče. 3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila dne 24. 9. 2010 vročena obsojencu.

B.

4. Z novelo Zakona o kazenskem postopku (ZKP-E, Ur. l. RS, št. 56/2003) je bil uveden poseben skrajšan postopek – postopek za izdajo kaznovalnega naloga (členi 445. a do 445. e ZKP). Cilj tega postopka je hitrejše in racionalnejše obravnavanje lažjih kaznivih dejanj. Državni tožilec sme ob vložitvi obtožnega predloga iz pristojnosti okrajnega sodišča sodišču predlagati, da izda kaznovalni nalog, s katerim obdolžencu izreče predlagano kazensko sankcijo, ali ukrep, ne da bi opravilo glavno obravnavo.

5. V predlogu za izdajo kaznovalnega naloga državni tožilec ne more predlagati vseh kazenskih sankcij iz 3. člena KZ-1 (oziroma 5. člena KZ), temveč le tiste, ki so navedene v drugem odstavku 445. a člena ZKP, in z omejitvami, ki izhajajo iz te zakonske določbe. Tako se izmed varnostnih ukrepov v kaznovalnem nalogu lahko izreče le odvzem predmetov (samo) obdolžencu; obdolžencu pa se lahko izreče tudi odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (ne pa tudi odvzem premoženjske koristi, ki je bila pridobljena zaradi kaznivega dejanja). Glede na določbo 445. a člena ZKP državni tožilec v predlogu za izdajo kaznovalnega naloga ne more predlagati izreka kazenskih sankcij izven tistih, navedenih v drugem odstavku tega člena, oziroma sodišče, ki je v celoti vezano na predlog državnega tožilca za izdajo kaznovalnega naloga, ne more izreči drugih ali drugačnih kazenskih sankcij od tistih predlaganih s strani državnega tožilca.

6. Sodišče je z izpodbijano pravnomočno sodbo o kaznovalnem nalogu obsojencu na podlagi določbe 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo. V pogojni obsodbi mu je določilo kazen dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta ter mu naložilo tudi poseben pogoj, da v roku enega meseca po pravnomočnosti te sodbe povrne oškodovancu P. d. d. s kaznivim dejanjem povzročeno škodo v višini 20.01 EUR. Sodišče, ki je sledilo predlogu državnega tožilca za izdajo kaznovalnega naloga, je z izpodbijano sodbo o kaznovalnem nalogu obsojencu (kot poseben pogoj v pogojni obsodbi) naložilo povrnitev škode oškodovancu, čeprav oškodovanec predloga za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v tem postopku ni uveljavljal in čeprav bi lahko obsojencu v pogojni obsodbi skladno z določbo tretjega odstavka 50. člena KZ glede na omejitve iz 445. a člena ZKP naložilo le vrnitev premoženjske koristi do katere je prišel s kaznivim dejanjem. S tem pa je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi v škodo obsojenca prekršilo določbo 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 50. člena KZ.

7. Glede na ugotovljeno kršitev zakona je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti in izpodbijano sodbo o kaznovalnem nalogu v izreku o kazenski sankciji spremenilo tako, da se v pogojni obsodbi obsojencu izrečen poseben pogoj povrnitve škode razveljavi.