Jedro

Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS je v primeru, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, višje sodišče pa tem razlogom pritrjuje, standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 942.000,00 EUR odškodnine in tožniku naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. 3. Tožnik vlaga revizijo najprej sam (laična vloga),(1) nato še po pooblaščenki. Revizijo vlaga iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, da ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču druge oziroma prve stopnje. Višje sodišče je svojo sodbo oprlo na trditev, da je bil sklep o ustavitvi kazenskega postopka tožniku vročen 22. 3. 1990. Zaključilo je, da izvedba dokaza z izvedencem grafološke stroke, ki bi potrdil, da podpis na vročilnici ni tožnikov, ni bila predlagana. Zaključek je napačen, saj je tožnik ta dokaz predlagal v odgovoru odgovora na tožbo z dne 27. 6. 2008 in nato še v pritožbi. Predkazenski postopek je bil tudi vzrok prekinitve tožnikovega delovnega razmerja, saj je disciplinska komisija povzela vsebino zahteve za preiskavo z istega dne. Iz ovadbe Temeljnega javnega tožilstva v Mariboru je razvidno, da je ovadba Uprave za notranje zadeve na tožilstvo prispela 2. 9. 1986. Zaključek, da ni vzročne zveze med kazenskim postopkom zoper tožnika in njegovim prenehanjem delovnega razmerja, je zato je napačen. Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča ni moč razbrati, katera so odločilna dejstva, o njih se pritožbeno sodišče tudi ni izreklo.

4. Revizija je bila vročena toženki, a nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je zahteval odškodnino zaradi (neupravičenega) kazenskega postopka, ki je tekel zoper njega zaradi kaznivega dejanja goljufije pred Temeljnim sodiščem v Mariboru od leta 1987. Kazenski postopek je bil dne 19. 3. 1990 s sklepom o ustavitvi postopka zaključen. Sklep o ustavitvi kazenskega postopka je bil tožniku po ugotovitvah sodišča prve stopnje vročen 22. 3. 1990, njegovemu zagovorniku pa dan prej. Tožba za plačilo odškodnine v obravnavanem postopku je bila vložena 20. 3. 2008. Nižji sodišči sta zato zaključili, da je terjatev zastarala tako po triletnem zastaralnem roku iz takrat veljavnega Zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 26/86, 57/89 in 3/90 - v nadaljevanju ZKP/77) kot tudi po splošnih pravilih obligacijskega prava. Postopek tožnika zoper takratnega delodajalca zaradi neupravičenega prenehanja delovnega razmerja, po oceni nižjih sodišč ni bil odvisen od kazenskega postopka, saj je bil delovni spor zaključen 20. 4. 1989, kar je dve leti pred vročitvijo sklepa o ustavitvi kazenskega postopka.

7. Revizijski očitki glede nepravilne dokazne ocene pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, ki na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Katera so odločilna dejstva v obravnavani zadevi, je iz obrazložitve višjega sodišča jasno razvidna. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS je v primeru, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, višje sodišče pa tem razlogom pritrjuje, standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje. Za izpolnjen standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe zato zadostuje, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo in da jih ni enostavno prezrlo.(2)

8. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožbeni očitek tožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo pridobiti mnenje izvedenca grafološke stroke. Obrazložilo je, da je tožnik sicer zatrjeval, da sklepa o ustavitvi kazenskega postopka ni prejel in podpis na povratnici ni njegov, kar bi lahko potrdil izvedenec grafološke stroke, a izvedbe dokaza z izvedencem ni predlagal. Revizijsko sodišče dodaja, da bi bilo (ne glede na to, ali je tožnikovo trditev, „da bi avtorstvo podpisa na vročilnici lahko potrdil izvedenec grafološke stroke,“ sploh mogoče šteti za dokazni predlog ali ne), takšno dokazovanje nesmiselno. Pritrditi je namreč treba (dodatnemu) argumentu pritožbenega sodišča, da iz drugih tožnikovih trditev izhaja, da je bil s sklepom oziroma z dejstvom, da je kazenski postopek zoper njega ustavljen, seznanjen najkasneje leta 1993. Tožnik je namreč v dopolnitvi tožbe navedel, da je kazenski postopek zoper njega potekal do leta 1993, ko mu je bil vročen sklep iz leta 1990. Ta tožnikova trditev ne glede na to, ali je podpisal vročilnico, potrjuje zaključek nižjih sodišč o zastaranju odškodninske terjatve, saj se je (od leta 1993) do vložitve tožbe v letu 2008 nedvomno iztekel zastaralni rok tako po določbah ZKP/77 kot tudi splošni zastaralni rok za odškodninske terjatve.

9. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Vsebine laične vloge zaradi pomanjkanja tožnikove postulacijske sposobnosti revizijsko sodišče ne povzema.

Op. št. (2): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 922/2006 z dne 1. 7. 2009, II Ips 292/2008 z dne 24. 9. 2009, II Ips 102/2013 z dne 20. 6. 2013 in II Ips 29/2013 z dne 25. 7. 2013.