Jedro

V zadevi ni sporno, da sta tožnika vložila zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta - sušilnice sadja na zemljišču, ki je po prostorskih aktih opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. Gradbenega dovoljenja pa ni mogoče izdati za objekt, ki ga podzakonski predpis sicer našteva med nezahtevnimi objekti, če njegova gradnja ni v skladu s prostorskim aktom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – sušilnice sadja na parc. št. 880/1 k. o. ... Iz obrazložitve je razvidno, da je gradnja predvidena na parceli, ki spada pod I. kmetijsko zemljišče, na katerem gradnja sušilnice sadja po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za obmestni prostor Mestne občine Celje (Uradni list RS, št. 108/01 – v nadaljevanju PUP) ni dovoljena.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov in se pri tem skliceval na 74.c člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki kot pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta določa skladnost nameravane gradnje s prostorskim aktom. Glede na pomanjkljivosti obrazložitve prvostopenjske odločbe je med drugim pojasnil, da gradnja sušilnice sadja v tlorisni velikosti 80 m2 ni dovoljena, ker so po tretjem odstavku 11. člena PUP na kmetijskih zemljiščih izjemoma dovoljeni posegi iz četrtega odstavka 9. člena PUP oz. posegi, ki jih dovoljuje Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), sušilnica sadja pa ni tak objekt. Pojasnil je tudi, da Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje ni mogla vplivati na odločitev, saj izpodbijano odločitev utemeljuje že ugotovitev, da gradnja sušilnice sadja po PUP ni dopusten poseg v prostor.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi upravnemu organu očitata, da je ignoriral Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13, 24/13 in 26/13 – v nadaljevanju Uredba) oziroma da je o njuni vlogi z dne 20. 3. 2013 odločal šele po uveljavitvi njene spremembe 29. 3. 2013. Menita, da sta zaradi odločanja po uveljavitvi navedene spremembe Uredbe neupravičeno v neenakem položaju v primerjavi z drugimi strankami, o vlogah katerih je organ odločal pred spremembo Uredbe. Poleg tega menita, da bi organ moral upoštevati predpise, veljavne v času vložitve njune zahteve. Navajata, da so prostorski akti na tem območju tudi do sedaj dovoljevali gradnjo enostavnih in pomožnih objektov in objektov za opravljanje kmetijske dejavnosti, tožnika pa naj bi izpolnila tudi druge pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja.

Upravni enoti očitata še, da ni ugotovila, da imata že pridobljeno dovoljenje za enostaven objekt, ki tam tudi stoji že skoraj trideset let. V zvezi s tem se sklicujeta na lokacijsko informacijo in na dejstvo, da sta vpisana v register kmetijskih gospodarstev. Navajata, da imata sadovnjak in njivo, ki ju tudi obdelujeta. Menita, da država ravna nekonsistentno, saj naj bi bila v neposredni bližini zgrajena stanovanjska hiša. Upravna enota bi morala upoštevati, da sta že leta 2006 dala vlogo za spremembo namembnosti zemljišča ter da 26 let uporabljata vodovod in elektriko.

Izpodbijani odločitvi očitata tudi neobrazloženost (214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP) v delu, ki se nanaša na uporabo drugega odstavka 73. člena ZGO-1. Zato menita, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 237. členu ZUP. Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek, podredno, naj izpodbijano odločbo izreče za nično, ker naj bi bila izdana v nasprotju z veljavnimi predpisi, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povrnitev njunih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnika zmotno menita, da je odločba nična, če je v nasprotju z veljavnimi predpisi. V 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP navedeni razlog, in sicer da je nična odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določb razlog za ničnost, namreč pomeni, da mora materialni zakon tako nepravilnost izrecno določiti kot razlog za ničnost. Za ničnost ne zadostuje zgolj zatrjevano neupoštevanje predpisov.

Poleg tega po presoji sodišča izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati nepravilnosti in nezakonitosti.

V zadevi ni sporno, da sta tožnika vložila zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – sušilnice sadja na zemljišču, ki je po prostorskih aktih opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. Sodišče se strinja z navedbo upravnega organa druge stopnje, da je treba v obravnavanem primeru, ko ni sporno, da gre za gradnjo nezahtevnega objekta, uporabiti 74.c člena ZGO-1. Ta v prvem odstavku določa, da pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta na predpisanem obrazcu, katerega vsebino in obliko določi minister, pristojen za prostorske in gradbene zadeve, če ugotovi, da so izpolnjeni pogoji, določeni v predpisu iz drugega odstavka 8. člena tega zakona, glede dopustne velikosti objekta, načina rabe objekta in načina gradnje objekta ter drugi pogoji za gradnjo nezahtevnih objektov, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom, da so pridobljena vsa predpisana soglasja in da ima investitor pravico graditi.

Navedeni pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, kar pomeni, da gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati za objekt, ki ga Uredba sicer našteva med nezahtevnimi objekti, če njegova gradnja ni v skladu s prostorskim aktom.

Tožnika ne ugovarjata stališču toženke, da po PUP gradnja sušilnice sadja na kmetijskih zemljiščih ni dovoljena. Zmotno namreč menita, da bi upravni organ gradbeno dovoljenje lahko izdal, če bi odločal pred 29. 3. 2013, tj. pred uveljavitvijo spremembo Uredbe (Uradni list RS, št. 26/13).

Uporaba Uredbe pri odločanju o zahtevi izdaji gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta pride v poštev le pri ugotavljanju, ali predvideni objekt izpolnjuje pogoje za nezahtevni objekt glede velikosti, načina rabe, načina gradnje in drugih pogojev za gradnjo, kamor pa pogoji umeščanja nezahtevnih in enostavnih objektov v prostor ne sodijo. Drugi odstavek 8. člena ZGO-1 namreč daje pooblastilo Vladi zgolj za to, da s predpisom podrobneje določi vrste zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov ter dela, ki se štejejo za vzdrževanje objekta.

Zato bi bile določbe Uredbe, s katerimi se ne bi določala vrsta zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov ter dela, ki se štejejo za vzdrževanje objekta, torej tudi določba, ki se je nanašala na pogoje umeščanja nezahtevnih in enostavnih objektov v prostor (8. člen), nezakonite, kolikor je z njimi Vlada presegla pooblastila, ki jih je dal 8. člen ZGO-1. Že zato tožnika s sklicevanjem na 8. člen Uredbe, veljaven v času vložitve zahteve, ne moreta uspeti.

Glede na navedeno niti ni bistveno, ali bi morala toženka uporabiti Uredbo, veljavno v času vložitve vloge, ali pa Uredbo, veljavno v času odločitve. Ne glede na navedeno pa sodišče pripominja, da se v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) odloča po zakonu ali predpisu, veljavnem v času odločanja, če zakon ne določa drugače. Glede na opisano zakonsko ureditev je torej pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, treba upoštevati določbe prostorskega akta. V obravnavani zadevi pa to ni četrti odstavek 9. člena PUP, kot to zmotno pojasnjuje drugostopenjski organ, temveč prvi odstavek 9. člena, saj je bil ta člen z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za obmestni prostor Mestne občine Celje (Uradni list RS, št. 34/12) v celoti spremenjen. Prvi odstavek 9. člena PUP (uveljavljen maja 2012) pa se ne sklicuje več na 8. člen ZKZ (ki tudi ne velja več), temveč določa, da so na kmetijskih zemljiščih dopustni posegi, kot jih dopušča ZKZ. To pomeni, da je treba upoštevati 3.č člen ZKZ, ki na kmetijskih zemljiščih (poleg agrarnih operacij in omrežja javne infrastrukture) dopušča le gradnjo pomožnih kmetijskih objektov in začasnih objektov.

Da bi šlo za začasen objekt, tožnika ne trdita, to tudi iz ugotovitev postopka ne izhaja. Uredba pa sušilnice sadja ne uvršča med pomožne kmetijske objekte iz 18. točke Priloge 2, temveč med objekte za kmetijske proizvode in dopolnilno dejavnost iz točke 19. Zato tudi po presoji sodišča ni izpolnjen pogoj za izdajo zahtevanega gradbenega dovoljenja.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožbene navedbe o tem, da objekt na zemljišču tožnikov stoji že več let, da sta tožnika že leta 2006 občini predlagala spremembo namembnosti zemljišča in da je bila gradnja objekta dopustna po prej veljavnih predpisih. Morebitno vprašanje legalnosti obstoječega objekta namreč ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč postopka nadzora gradbene inšpekcije.

Podlaga za odločanje o izdaji gradbenega dovoljenja je dokumentacija, ki jo je investitor v skladu z določbo 74.a člena ZGO-1 priložil zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt, in ne lastnosti dejansko že zgrajenega objekta. Povedano drugače: predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja je dovolitev gradnje, kakršna je prikazana v prilogah zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, o kateri se odloča na podlagi veljavnih predpisov.

Glede na to, da izpodbijana odločitev ne temelji na drugem odstavku 73. člena ZGO-1, je neutemeljen tudi tožbeni očitek o neobrazloženosti odločbe v zvezi s to določbo ZGO-1. Prvostopenjski upravni organ v uvodu izpodbijane odločbe res navaja, da jo izdaja na podlagi drugega odstavka 73. člena ZGO-1, kar pa je šteti za očitno pisno pomoto, saj navedena določba ureja odločanje o spremembi gradbenega dovoljenja, tožnika pa nista vložila zahteve za to, temveč za izdajo novega gradbenega dovoljenja. Ker je popolnoma jasno, da se izpodbijana odločitev nanaša na zahtevo tožnikov, obrazložitev odločitve pa je v skladu s pooblastilom iz 243. člena ZUP drugostopenjski organ tudi dopolnil, je neutemeljen tudi očitek o bistveni kršitvi določb postopka.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.