Jedro

Tožnica (računovodkinja) je s tem, ko na oddaljeno enoto ni poslala datoteke, potrebne za obračun plač delavcev tožene stranke, kljub temu da jo je sodelavka za to izrecno zaprosila, kršila 31. oziroma 32. člen ZDR, ki nalagata delavcu vestno opravljanje dela, upoštevaje zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ta kršitev pa ne pomeni utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR). Tožnica je bila namreč v času storjene kršitve močno čustveno pretresena (tožnica je to kršitev storila v uri po prejemu opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), zato do konca delovnika ni bila sposobna trezno razmišljati.

Tožnica je tožbeni zahtevek v vlogi razširila tako, da je zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe in ki so izhajale iz sfere tožene stranke (sklep Sveta zavoda o ugovoru tožnice) iz iste dejanske podlage poleg ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zahtevala tudi ugotovitev nezakonitosti sklepa o ugovoru. Tožnica je tožbo res razširila po izteku 30 dni od vročitve sklepa o ugovoru, vendar pa si je tožnica že z vložitvijo (pravočasne) tožbe na pristojno sodišče zagotovila sodno varstvo svojih pravic, zato sprememba vsebine zahtevka (ki je materialnopravne narave) ni podvržena ponovnemu preizkusu pravočasnosti tožbe.

Izrek

Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta na strani tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenim zahtevkom tožnice za ugotovitev, da je redna odpoved iz krivdnega razloga z dne 23. 9. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita (I. točka izreka), da se odpravi sklep Sveta zavoda tožene stranke z dne 26. 10. 2011, s katerim je ta odločil o pritožbi tožnice zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi (II. točka izreka) in da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo do 29. 5. 2014 (III. točka izreka). Ugodilo je tudi zahtevku tožnice za obračun in izplačilo mesečnih nadomestil plače za obdobje od vključno 26. 10. 2011 do 29. 5. 2014, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto nadomestil plače ter zahtevku za prijavo v zavarovanje za isto obdobje (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za reintegracijo (V. točka izreka) in ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino v bruto znesku 14.077,89 EUR, odvesti ustrezne dajatve ter tožnici izplačati neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek VI. točke izreka). V presežku, to je za razliko od zneska 14.077,89 EUR do vtoževanih 28.155,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je podredni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek VI. točka izreka). Poleg tega je sodišče prve stopnje še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v znesku 1.487,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da vse tožbene zahtevke zavrne.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje uvodoma očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da prva kršitev ne predstavlja utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, česar ni utemeljilo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo številnih listin, s katerimi je tožena stranka dokazovala okoliščine, zaradi katerih se je ravnateljica odločila, da tožnici odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, čeprav so bistvenega pomena za odločitev. Nevzdržen je zaključek sodišča prve stopnje, da kršitev tožnice ni bila takšna, da bi onemogočala delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 186/2010 z dne 6. 9. 2011, iz katere izhaja, da je pri presoji, ali storjena kršitev onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, treba tudi upoštevati, da ne gre za prvo kršitev, temveč za ponavljanje, čeprav je bil delavec v zvezi s predhodno kršitvijo pisno opozorjen na možnost odpovedi v primeru nove kršitve. Opozarja tudi na sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 172/2011 z dne 6. 2. 2012, opr. št. VIII Ips 198/2009 in opr. št. VIII Ips 235/2012 z dne 18. 3. 2013. Nadalje v pritožbi navaja, da delovnega razmerja s tožnico ni bilo mogoče nadaljevati, ker je bilo zaupanje med strankama popolnoma porušeno. To je očitno tožnica ugotovila tudi sama in zato predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožnica druge očitane kršitve ni storila. Tožena stranka od 25. 7. 2011 do 26. 8. 2011 tožnice sicer res ni ponovno pisno pozvala k izročitvi gesla in dokumentacije, vendar pa jo je pred 25. 7. 2011 večkrat opozorila, da mora v času svoje odsotnosti poskrbeti za nemoten potek delovnega procesa. Tega tožnica ni storila, zato ni bistveno, ali je bila tožnica po pisnem opozorilu k temu ponovno pozvana. Zapisa tožnice, ki ga je tožničin mož 30. 8. 2011 ob predaji gesla in dokumentacije izročil toženi stranki, tožnica sploh ni podpisala, poleg tega trditve v njem niso resnične. Tožena stranka tudi ni imela dostopa do tožničine pisarne, saj je ključe imela le tožnica, ki jih je predala šele 30. 8. 2011. Pritožnica nadalje opozarja, da je tožnica kot izkušena računovodkinja gotovo vedela, kako pomemben je nemoten potek delovnega procesa, vodstvo tožene stranke pa je bilo tožnico primorano nenehno obveščati o njenih zadolžitvah. Po številnih ustnih opozorilih je ravnateljica o težavah s tožnico obvestila tudi Svet zavoda, ki ga je tožnica zavajala z izkrivljenimi informacijami, med službenim časom pa celo sestavljala razne dopise z neresnično vsebino in jih posredovala pristojnim organom. Tožnica je torej očitno delovala proti interesom tožene stranke. Tožena stranka ugovarja tudi višini prisojene odškodnine, saj je glede na sodno prakso previsoka. Tožnica je poleg tega tekom postopka na prvi stopnji očitno izpolnila pogoje za starostno upokojitev, saj je bila nekaj časa upokojena, kar izhaja iz listine ZZZS, ki jo je predložila tožnica. Tožena stranka končno v pritožbi zatrjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna tudi v delu, ko je štelo za pravočasno izpodbijanje drugostopenjskega sklepa Sveta zavoda. Tega je tožena stranka izpodbijala šele s pripravljalno vlogo z dne 7. 3. 2012, čeprav je sklep prejela že 26. 10. 2011, kar bi lahko tožnica storila le v prekluzivnem roku 30 dni, ker ne gre za privilegirano spremembo tožbe.

Stranski intervenient v pritožbi sodišču prve stopnje prav tako očita kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj prva kršitev ne predstavlja utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nadalje opozarja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje tudi glede druge kršitve, saj je bila tožnica k izročitvi gesla večkrat pozvana že pred 25. 7. 2011. Tožnica tudi sicer ni želela sodelovati z ravnateljico in je tako namerno oteževala delovni proces tožene stranke.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev obeh pritožb in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbene navedbe obeh pritožnikov se vsebinsko prekrivajo, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja na obe pritožbi hkrati. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ki jih navajata pritožbi, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar to ni vplivalo na vsebinsko pravilnost odločitve.

Delovno sodišče v Mariboru je v tej zadevi že odločalo, s sodbo opr. št. Pd 693/2011 z dne 7. 9. 2012 je tožbene zahtevke zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Po pritožbi tožnice je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1199/2012 z dne 4. 4. 2013 pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišče v novo sojenje ter odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici dne 23. 9. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (priloga A 2), potrjeno s sklepom Sveta tožene stranke z dne 26. 10. 2011 (priloga B 17). Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu računovodja. Pred pisno obdolžitvijo z vabilom na zagovor z dne 16. 9. 2011 – priloga A 3 (tožnica se zagovora ni udeležila zaradi zdravstvenih razlogov, je pa dne 21. 9. 2011 podala pisni zagovor – priloga B 8) je tožena stranka tožnici dne 25. 7. 2011 podala pisno opozorilo po prvem odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker ni izvrševala delovnih nalog v obdobju po 1. 5. 2011 (priloga A 8). Ni sporno, da je tožnica takoj po prejemu navedenega opozorila, to je bilo okoli 13.00 ure, prišla v pisarno sodelavke A.A. in jo obvestila, da bo od naslednjega dne (26. 7. 2011) do 29. 7. 2011 v bolniškem staležu. Glede na to, da je bilo treba ravno v tem obdobju pripraviti podatke za obračun plač, jo je A.A. prosila, da ji na oddaljeno enoto posreduje datoteko za vnos podatkov. Tega tožnica ni storila, kar med strankama prav tako ni sporno, saj sta to v svojih izpovedbah potrdili tako tožnica kot A.A.. Tožnici je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi zato, ker toženi stranki kljub številnim predhodnim opozorilom in pisnem opozorilu z dne 25. 7. 2011, vse do 30. 8. 2011 ni predala dela in zagotovila dostopa do podatkov, potrebnih za nemoteno opravljanje dela. Tožena stranka je torej tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi dveh kršitev, pri čemer naj bi bila druga kršitev trajajoča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila obravnavana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in da je bil tožnici v skladu z določbami ZDR omogočen zagovor, vendar pa je bila kljub temu nezakonita, ker razlog, zaradi katerega je bila podana, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

V pisni obdolžitvi (in kasneje v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) sta bili tožnici očitani zgoraj navedeni kršitvi, ki naj bi ju storila istega dne, kot ji je bilo vročeno pisno opozorilo (25. 7. 2011). Iz podatkov spisa (priloga B 22, izpovedba tožnice) izhaja, da je bil to ponedeljek, ko se je tožnica ravno vrnila z daljšega dopusta. Tožnica je izpovedala, da ji je bilo pisno opozorilo vročeno pri ravnateljici med 12.30 in 13.00 uro in da je v pisarno A.A. prišla ob 13.00 uri, torej takoj po prejemu pisnega opozorila. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da je bila tožnica od naslednjega dne (26. 7. 2011) dalje in najmanj do 24. 11. 2011 (priloge A 4, A 5, A 14, A 26, A 27) neprekinjeno v bolniškem staležu. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem, ko dne 25. 7. 2011 po 13.00 uri na oddaljeno enoto ni poslala datoteke, potrebne za obračun plač delavcev tožene stranke, kljub temu, da je A.A. za to izrecno zaprosila (izpovedba A.A., izjava v prilogi B 10), kršila vsaj 31. oz. 32. člen ZDR, ki nalagata delavcu vestno opravljanje dela, upoštevaje zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Iz izpovedbe A.A. izhaja, da so se v to datoteko vpisovale delovne ure, bolniške in vse ostale odsotnosti delavcev ter podatki za obračun prevoza in prehrane, ki so jih delavci dobivali glede na prisotnost. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ta kršitev ne pomeni utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR). Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker navedene odločitve ni utemeljilo. Sodišče prve stopnje je namreč v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je treba težo te kršitve presojati tudi upoštevaje okoliščine, v katerih je do kršitve prišlo. Med strankama ni sporno, da je tožnica to kršitev storila v uri (natančneje med 13.00 in 14.00 uro) po prejemu opozorila. Tožnica je izpovedala, da je zaradi opozorila „padla v šok“ in je sodelavki A.A. takoj povedala, da se slabo počuti. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je prejem opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vsekakor stresna situacija in ocenjuje kot povsem življenjsko trditev tožnice, da zaradi šoka ni bila sposobna treznega razmišljanja. Zdravstvena dokumentacija v spisu (priloge A 14, A 26, A 27 in A 33) potrjuje zdravstvene težave, s katerimi se je tožnica spopadala po prejemu opozorila in zaradi katerih je bila tudi v bolniškem staležu vse do prenehanja delovnega razmerja. Nadalje je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti očitane kršitve pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je imela tožnica za izpolnitev te obveznosti le eno uro časa, saj je A.A. zaprosilo za posredovanje datoteke podala okoli 13.00 ure, delovni čas v mesecu juliju pa je bil zaradi letnih dopustov le do 14.00 ure. Glede pritožbenega sklicevanja na sodbe Vrhovnega sodišča RS

(1)

pritožbeno sodišče sicer pritrjuje toženi stranki, da je treba pri presoji utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga upoštevati tudi, da prejšnja opozorila niso dosegla svojega namena in je tožnica s kršitvami nadaljevala, četudi kršitev, zaradi katere je bila podana redna odpoved, sama zase ni dovolj resna in utemeljena. Vendar pa v konkretni zadevi ne gre spregledati, da je za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga bistveno, da delavec kljub izrecnemu opozorilu delodajalca (prvi odstavek 83. člena ZDR) ponovno zavestno krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno dalo večjo težo dejstvu, da je bila tožnica v času storjene kršitve močno čustveno pretresena in zato do konca delovnika ni bila sposobna trezno razmišljati, kot dejstvu, da je že v obdobju pred opozorilom večkrat kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, na kar ponovno opozarjata pritožnika. V skladu z navedenim so brezpredmetne obširne pritožbene navedbe, ki opisujejo nevestno delo in škodljivo ravnanje tožnice pred pisnim opozorilom z dne 25. 7. 2011 (da ni upoštevala izrecnih navodil nadrejenih, da je zavajala Svet zavoda z neresničnimi informacijami o vodstvu tožene stranke, da je med delovni kolektiv tožene stranke vnašala nemir, odklanjala svoje delovne naloge itd.).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožnica ni storila druge očitane kršitve. V zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da tožena stranka (oz. kdo od njenih delavcev) tožnice po vročitvi opozorila dne 25. 7. 2011 ni ponovno pozvala, naj preda delo in zagotovi dostop do podatkov, ki so potrebni za nemoteno opravljanje dela. Pritožbeno sodišče je že v sodbi opr. št. Pd 693/2011 z dne 7. 9. 2012 zavzelo stališče, da bi bila očitana kršitev utemeljena le v primeru, če bi bila tožnica na predajo dela in zagotovitev dostopa do podatkov pozvana po prejemu pisnega opozorila, pa temu pozivu ne bi sledila. Vse pritožbene navedbe, da je bila tožnica k temu večkrat pozvana v obdobju pred navedenim opozorilom, so zato neupoštevne. Ker niti ni sporno, da tožnica po opozorilu ni bila ponovno pozvana, saj to priznavata tudi pritožnika v pritožbah, je zaključek sodišča prve stopnje pravilen. Pritožnika nadalje navajata, da tožena stranka v obdobju od 26. 7. 2011 (s tem dnem je bila tožnica v bolniškem staležu) do 30. 8. 2011 ni imela dostopa do računovodske pisarne, ker ji je tožnica ključe izročila šele 30. 8. 2011. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji niti ni zatrjevala, da je tožnico v obdobju po opozorilu k izročitvi ključev pozvala (tega tudi ni zahtevala v zahtevi za predajo dokumentacije in gesla z dne 26. 8. 2011 - priloga A 6), zato je pritožbeno zavzemanje v zvezi s tem prav tako neutemeljeno. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica druge očitane kršitve iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni storila.

Tožena stranka v pritožbi nadalje zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo za pravočasno tožničino izpodbijanje drugostopenjskega sklepa Sveta zavoda. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je 48. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/1996 in nadalj.), ki je veljal v času, ko je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, delavcu omogočal, da v predpisanem roku (četrti odstavek 48. člena ZOFVI) vloži pritožbo na svet javnega vrtca oz. šole v primerih, ko lahko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem (tretji odstavek 48. člena ZOFVI), lahko pa uveljavlja pravice tudi neposredno pred pristojnim sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja (šesti odstavek 48. člena ZOFVI). Tožnica se je odločila tako za uveljavljanje svojih pravic pri delodajalcu, kot tudi pri pristojnem sodišču, oboje znotraj predpisanih rokov (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnica je tožbeni zahtevek v vlogi z dne 7. 3. 2012 razširila tako, da je zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe in ki so izhajale iz sfere tožene stranke (sklep Sveta zavoda o ugovoru tožnice z dne 26. 10. 2011, ki ga je tožnica prejela 27. 10. 2011 - priloga B 17) iz iste dejanske podlage poleg ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zahtevala tudi ugotovitev nezakonitosti sklepa o ugovoru. Tožnica je torej tožbo sicer res razširila po izteku 30 dni od vročitve sklepa o ugovoru

(2)

, vendar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da si je tožnica že z vložitvijo (pravočasne) tožbe na pristojno sodišče zagotovila sodno varstvo svojih pravic, zato sprememba vsebine zahtevka (ki je materialnopravne narave) ni podvržena ponovnemu preizkusu pravočasnosti tožbe.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno ugovarja tudi višini prisojenega zneska odškodnine

. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o podrednem tožbenem zahtevku (VI. točka izreka izpodbijane sodbe) zmotno uporabilo materialno pravo, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je namreč o podrednem tožbenem zahtevku tožnice odločilo na podlagi določb ZDR, čeprav so v času odločanja o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča že veljale določbe novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in 78/2013 – popr.)

(3)

. Sodišče prve stopnje bi zato pri odločanju o tem tožbenem zahtevku moralo uporabiti 118. člen ZDR-1, ki je v primerjavi z določbo 118. člena ZDR na novo opredelil okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati pri določitvi višine denarnega povračila (in ne več odškodnine, kot je bilo določeno v ZDR). Kljub temu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ni vplivalo na vsebinsko pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje je namreč pri določanju višine povračila pravilno upoštevalo trajanje zaposlitve tožnice pri toženi stranki (15 let), njeno starost (56 let) in v povezavi s tem njeno težjo zaposljivost. Ker tudi iz ostalih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, izhajajo okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (tožnica ene od obeh očitanih kršitev ni storila, druga pa predvsem zaradi časovne stiske, v kateri se je znašla tožnica, in njene čustvene pretresenosti ne zadostuje zakonsko predpisanemu pogoju utemeljenega razloga po drugem odstavku 88. člena ZDR) in pravice, ki jih je tožnica uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja, je tudi po zaključku pritožbenega sodišča višina denarnega povračila dosojena v primerni višini. Tožena stranka v pritožbi še zmotno navaja, da je tožnica izpolnila pogoje za upokojitev, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri določanju višine povračila. Iz dopisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 13. 2. 2014 (list. št. 140) je razbrati, da tožnica ne prejema pokojnine, invalidnine, dodatka za pomoč in postrežbo ali drugih dajatev. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj tožnice z dne 30. 9. 2013 (priloga B 34) res izhaja, da je bila tožnica od 22. 4. 2013 zavarovana pri ZPIZ-u, vendar pa je pri vpisu tožnice v zavarovanje očitno prišlo do pomote. To dokazujeta potrdilo o odjavi (priloga A 36), iz katerega je razvidno, da je ZPIZ tožnico istega dne (22. 4. 2013) tudi odjavil iz zavarovanja, kot tudi dopis ZPIZ-a tožnici z dne 11. 6. 2012 (priloga A 25), v katerem je navedeno, da bo tožnica pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine predvidoma izpolnila šele leta 2018. Poleg tega je v zaposlitvenem dnevniku Zavoda RS za zaposlovanje (priloga A 34) navedeno, da je bila tožnica od 7. 12. 2012 in vsaj do 21. 10. 2013 (torej tudi 22. 4. 2013) prijavljena na zavodu za zaposlovanje in aktivno iskala zaposlitev.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta na strani tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke pritožbenih stroškov nista priglasila. Stroške odgovora na pritožbo pa krije tožnica sama, ker odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).

(1) Sodbe VSRS opr. št. VIII Ips 186/2010 z dne 6. 9. 2011, opr. št. VIII Ips 172/2011 z dne 6. 2. 2012, opr. št. VIII Ips 198/2009 z dne 21. 12. 2010 in opr. št. VIII Ips 235/2012 z dne 18. 3. 2013. (2) Delavec je lahko v skladu s petim odstavkom 48. člena ZOFVI v roku 30 dni zahteval sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem, če ni bil zadovoljen z dokončno odločitvijo sveta javnega zavoda oz. šole.

(3) Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 467/2009 z dne 23. 11. 2010 in opr. št. VIII Ips 119/2014 z dne 29. 9. 2014.