Jedro

Ni vsaka listina, ki jo stranke predložijo v pravdnem postopku, verodostojna listina. Skladno z 2. odstavkom 23. člena ZIZ je verodostojna listina (med drugim) izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe. Listine, ki jih je v dokazne namene namene predložila tožena stranka (naslovljene Pregled saldokontov), takšnih pogojev ne izpolnjujejo. Četudi bi bile po vsebinski, računski in formalni plati popolne, so to še vedno zgolj enostranske listine.

O delnem umiku zahtevka je bilo v obravnavanem postopku odločeno s posebnim sklepom, s katerim je bilo odločanje o tem delu zahtevka končano. V kolikor je bila tožena stranka mnenja, da bi bila v zvezi s tem upravičena do povračila kakršnihkoli stroškov, bi morala takšno zahtevo podati v 15 dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka. Uveljavljanje teh stroškov šele v postopku, v katerem je sodišče odločalo o preostalem delu zahtevka, je prepozno. Poleg tega njena zahteva za povrnitev separatnih stroškov ni specificirana v smislu 2. odstavka 163. člena ZPP. V skladu s citirano določbo mora namreč stranka, ki želi, da sodišče odloči o njenih stroških, natančno opredeliti postavke, po katerih plačilo zahteva, in njihovo višino.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. odstavku izreka spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči povrniti 5,44 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu, potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 96992/2012 z dne 4. 7. 2012, v 1. odstavku izreka v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 1.511,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2012 dalje in plačilo kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v višini 428,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2012 dalje ter v 3. odstavku izreka (I. točka izreka). V preostalem delu (za presežne zakonske zamudne obresti od kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti) je citirani sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 125,28 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. in III. točka izreka) se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče najprej poudarja, da obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v takšnem sporu s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izpodbiti. Prav tako odločitve ni mogoče izpodbiti zaradi relativno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

6. Z ugovori: - da je tožena stranka vtoževana računa plačala z delnimi plačili, višino katerih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, napačno pa je zaključilo, da z njimi vtoževana računa nista bila v celoti plačana ter - da so takšne navedbe dokazane s predloženimi konto karticami za leta 2010, 2011 in 2012, potrdili o plačilih in pregledi prometa na bančnih računih tožene stranke, poskuša pritožba izpodbiti s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, da z delnimi plačili sporna računa nista bila plačana v celoti. Ker je, glede na zgoraj citirane določbe ZPP, takšno dejansko stanje neizpodbojno izhodišče za pritožbeno odločitev, tožena stranka s povzetimi ugovori ne more uspeti (1. odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče jih zato ni (ponovno) presojalo. Prav tako ni presojalo ugovorov, da sodišče prve stopnje pri odločanju ne bi smelo upoštevati listin, predloženih v tujem jeziku. Četudi bi takšna kršitev bila podana, bi pomenila zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (kršitev 2. odstavka 226. člena ZPP), ki v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

7. Glede na dejstvo, da med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, kakšni zneski so bili tožeči stranki nakazani, je vprašanje, ali se knjiženi zneski, s katerimi je tožena stranka zapirala terjatve tožeče stranke, ujemajo s potrdili o plačilih, povsem irelevantno. Čeprav se sodišče prve stopnje do njega ni izrecno opredeljevalo, tako ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev.

8. Odločitev o tem, da se s plačanimi zneski niso poravnavale le obveznosti iz vtoževanih računov, je sodišče prve stopnje oprlo na dejstva: da bi nasprotno morala dokazati tožena stranka, da odprtost tudi drugih računov izhaja iz knjigovodske evidence tožeče stranke in da so trditve tožeče stranke v zvezi s tem bolj prepričljive. Po oceni pritožbenega sodišča je takšna obrazložitev jasna in zadostna, pritožbeni očitki, da sodba v zvezi s tem nima razlogov o odločilnih dejstvih (smiselno očitana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), pa neutemeljeni. Prav tako citirana kršitev ni podana v zvezi z odločitvijo o tem kdaj je tožeča stranka prejela (delna) plačila obveznosti. Neresnične so pritožbene navedbe, da slednja ni navedla dejanskih datumov prejema plačil, sodišče pa jih ni ugotavljalo in je zato izračun zakonskih zamudnih obresti napačen. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe jasno navedla, da je delno plačilo računa št. 1 prejela 28. 6. 2012, drugi del plačila tega računa in delno plačilo računa št. 2 pa 11. 7. 2012. Takšnim navedbam tožena stranka ni oporekala. Sodišče prve stopnje jih je zato pravilno štelo za priznane in je zakonske zamudne obresti obračunalo do navedenih datumov.

9. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni konkretizirano ugovarjala obračunu kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti. Tožeča stranka je obračun obresti, iz katerega izhaja pravilnost njihovega izračuna, predložila (nahaja se v prilogah A9 in A10). S pavšalni ugovori, da ni mogoče ugotoviti na kakšen način so bile obresti izračunane, tako tožena stranka ne more uspeti. Prav tako ne more uspeti zgolj s citiranjem določbe 288. člena Obligacijskega zakonika. Pritrditi je namreč stališču prvostopenjskega sodišča, da to ne pomeni konkretiziranega prerekanja trditev tožeče stranke, da je bila praksa zapiranja obveznosti med strankama takšna, da sta najprej zmanjševali glavnice in šele nato obresti. Ker tožena stranka trditev o takšni praksi ni prerekala in ker takšen dogovor ne nasprotuje nobenim kogentnim pravnim pravilom, je sodišče prve stopnje navedbam tožeče stranke utemeljeno sledilo.

10. Nadalje ni vsaka listina, ki jo stranke predložijo v pravdnem postopku, verodostojna listina. Skladno z 2. odstavkom 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je verodostojna listina (med drugim) izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe. Listine, ki jih je v dokazne namene namene predložila tožena stranka (naslovljene Pregled saldokontov), takšnih pogojev ne izpolnjujejo. Četudi bi bile po vsebinski, računski in formalni plati popolne, so to še vedno zgolj enostranske listine. Prav takšne ugovore (da gre za enostranske in zato nezanesljive listine) je podala tožeča stranka, sodišče prve stopnje pa jih je pravilno upoštevalo in sporne listine dokazno ocenilo kot neverodostojne. Ob tem velja izpostaviti, da izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori v zvezi z obračunom pravdnih stroškov. Kot izpostavlja odgovor na pritožbo, je bilo o delnem umiku zahtevka v obravnavanem postopku odločeno s posebnim sklepom, s katerim je bilo odločanje o tem delu zahtevka končano. V kolikor je bila tožena stranka mnenja, da bi bila v zvezi s tem upravičena do povračila kakršnihkoli stroškov, bi morala takšno zahtevo podati v 15 dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka (7. odstavek 163. člena ZPP). Uveljavljanje teh stroškov šele v postopku, v katerem je sodišče odločalo o preostalem delu zahtevka, je prepozno. Poleg tega njena zahteva za povrnitev separatnih stroškov ni specificirana v smislu 2. odstavka 163. člena ZPP. V skladu s citirano določbo mora namreč stranka, ki želi, da sodišče odloči o njenih stroških, natančno opredeliti postavke, po katerih plačilo zahteva, in njihovo višino. Tožena stranka tega ni storila, zato njeni zahtevi tudi iz tega razloga ne bi bilo mogoče ugoditi.

12. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako deloma niso dovoljeni, deloma pa ne utemeljeni. Ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavkom 350. člena ZPP) pa je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo višino pravdnih stroškov, do povračila katerih je tožeča stranka upravičena. Skladno s tarifo št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za pravdni postopek na prvi stopnji, če le ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. To pomeni, da je potrebno od zneska nagrade za postopek na prvi stopnji odšteti znesek, ki je tožeči stranki priznan kot nagrada v izvršilnem postopku. V obravnavanem primeru je tako potrebno priznano nagrado (125,28 EUR) znižati za 119,84 EUR (3. odstavek sklepa o izvršbi). Tožena stranka je posledično tožeči dolžna povrniti le še 5,44 EUR njenih pravdnih stroškov. Skladno z navedenim je višje sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (355. člen ZPP). Ker drugih kršitev ni našlo, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v minimalnem delu, z odločanjem o katerem posebni stroški niso nastali. Višje sodišče je zato skladno s 3. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da mora sama kriti svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožeča stranka mora posledično sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.