Jedro

Določba 631. člena OZ je jasna: Terjatev se mora nanašati na ista dela, zato ta z izpolnitvijo glavnemu izvajalcu ugasne tudi za podizvajalca ter slednji za že izvedena plačila na tej podlagi ne more več zahtevati plačila od naročnika del. Investitor ravna protipravno, če kljub jasni pogodbeni prepovedi cediranja terjatev tistim, ki niso podizvajalci, kooperanti in dobavitelji blaga, izvaja plačila prevzemnikom terjatev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, naj tožeči plača 128.945,43 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2011 dalje in pravdne stroške v znesku 5.215,87 EUR.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za direktni zahtevek po 631. člen OZ s strani tožeče stranke kot podizvajalca proti toženi kot naročniku in je zato neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka namreč ni dokazala obstoja vseh predpostavk za direktni zahtevek na dan dospelosti terjatve, zato je tožena stranka pravilno izpolnila obveznost glavnemu izvajalcu C., d. d. Tožeča stranka ni dokazala, da bi bile njene terjatve pripoznane s strani glavnega izvajalca C., d. d. Poleg tega na dan prejema zahtevka tožena stranka ni imela nobene zapadle in neplačane obveznosti do C., d. d. Tožeča stranka tudi ni dokazala koneksnosti – ni določno navajala, v katerih začasnih situacijah C., d. d., so bila obsežena njegova dela. Tožena stranka se sklicuje tudi na to, da je C., d. d., v stečajnem postopku, kar je splošno znano dejstvo, in zato skladno s 34. členom ZFPPIPP velja obveznost enakega obravnavanja upnikov in tako iz zadržanih sredstev ni moč poplačati podizvajalcev. Izpostavlja tudi odločitev v pravno in dejansko enaki zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. VII Pg 4362/2011, kjer je bil zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev v novo odločanje.

3. Tožeča stranka je na vročeno pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje kot nesporno najprej ugotovilo, da je tožena stranka kot investitor s C., d. d. (in A.) na podlagi izvedenega postopka javnega naročila sklenila pogodbo št. 1982/09 (v nadaljevanju: gradbena pogodba), katere predmet je bila izgradnja predora M., tožeča stranka pa je s C., d. d., sklenila podizvajalsko pogodbo z dne 1. 7. 2010, katere predmet je bil najem delovnega stroja za čas od 1. 7. 2010 do 30. 9. 2011. Iz te pogodbe izhaja, da se je tožeča stranka s C., d. d., dogovorila, da ji bo izdajala račune enkrat mesečno, C., d. d., pa jih bo plačeval tako, da bo odstopil terjatve, ki jih ima do investitorja, ta pa bo tožeči stranki neposredno plačeval skladno s potrjenimi računi. Tožeča stranka je trdila, da je vse storitve opravila, vse izstavljene račune pa ji je C., d. d., tudi potrdil. Tako je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče te ugotovitve sprejema, ne glede na nasprotne trditve pritožnice, saj je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev oprlo na dokazne listine in izpovedbe zaslišanih prič, med drugim D., ki je kot vodja projekta pri C., d. d., predložene račune sam potrdil. Tožeča stranka je toženo z dopisom 25. 11. 2010 (ta ga je prejela naslednji dan) pozvala k plačilu zapadlih in pripoznanih računov, tožena stranka pa je plačilo zavrnila z obrazložitvijo, da iz računov ni razvidno, da so pripoznani in zato, ker v tistem trenutku tožena stranka družbi C., d. d., ni ničesar dolgovala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da v času, ko je tožeča stranka toženo pozvala k neposrednemu plačilu, še niso zapadle 9., 10. in 11. začasna situacija (izdane s strani C., d. d., toženi stranki)(1) in da so bila na njihovi podlagi po 26. 11. 2010 na podlagi odstopa terjatev tudi izvršena določena plačila.

6. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je določbo 631. člena OZ razlagalo na način, da lahko podizvajalec zahteva neposredno plačilo od naročnika, če ima do njega kakršnokoli terjatev na plačilo in ta terjatev izvira iz pravnega razmerja, v katerem je bilo dogovorjeno tudi delo/storitev, ki jo je opravil podizvajalec. Po stališču sodišča prve stopnje naj bi bilo torej ključno, da je v trenutku, ko je tožeča stranka na toženo naslovila zahtevek za neposredno plačilo, še obstajala vsota denarja, ki ga je tožena stranka iz naslova izvedbe del po gradbeni pogodbi dolgovala glavnemu izvajalcu.(2) Taka razlaga citiranega določila po stališču pritožbenega sodišča ni mogoča. Terjatev se mora namreč nanašati na ista dela(3), zato terjatev z izpolnitvijo glavnemu izvajalcu ugasne tudi za podizvajalca ter slednji za že izvedena plačila na tej podlagi ne more več zahtevati plačila od naročnika del.(4) Drugačen pravni položaj pa obstaja glede plačil, ki so bila opravljena po datumu, ko je podizvajalec usmeril na investitorja zahtevo za direktno plačilo. Ne glede na to, da v času postavitve zahtevka 9., 10. in 11. začasna situacija še niso zapadle, je bila tožena stranka v času, ko so zapadle (oziroma pred tem dnem), že soočena z neposredno zahtevo podizvajalca, ki še ni prejel nobenega plačila.(5) Tako je nadaljnja plačila začasnih situacij (v katerih so bila, kot rečeno, zajeta tudi dela tožeče stranke) s strani tožene stranke, opravljena izključno drugim(6) prevzemnikom terjatev, moč z vidika načela vestnosti in poštenja iz prvega odstavka 5. člena OZ šteti najmanj za malomarna dejanja v škodo tožeče stranke. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačne materialnopravne predpostavke, ni ustrezno ugotavljalo, v kakšni višini je zahtevek tožeče stranke (ne)utemeljen, zato je moralo pritožbeno sodišče skladno s 355. členom ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in jo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.

7. Glede pritožbenih zatrjevanj, da je dejstvo, da je glavni izvajalec v stečaju, splošno znano dejstvo, pritožbeno sodišče odgovarja, da tega dejstva ni moč šteti za splošno znano. Splošno znana so namreč dejstva, ki so poznana pretežni večini vseh odraslih članov družbe,(7) kar po oceni pritožbenega sodišča dejstvo, da je točno določena pravna oseba v stečaju, ni.

8. V primeru, da bo sodišče tožbeni zahtevek, tako kot doslej, materialnopravno obravnavalo po določbah 631. člena OZ, bo moralo upoštevati, da so terjatve v delu, ko je tožena stranka do prejema obvestila tožeče stranke 26. 11. 2010 izvajala plačila (drugim) prevzemnikom terjatev, ugasnile. Glede plačil, opravljenih po prejemu njenega direktnega zahtevka, bo moralo preveriti, kolikšna je njihova višina in ali so izpolnjeni tudi ostali pogoji za ugoditev zahtevku. Glede na dosedanji tek postopka, se nakazuje, da so. Glede preostalih plačil (tj. po 1. - 8. začasni situaciji) pa bo moralo preveriti še drugo možno materialnopravno podlago za ugoditev zahtevku, ki se nakazuje v tem primeru, in sicer določila o odškodninski odgovornosti. Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru namreč podana v bistvenem podobna situacija kot v zadevi III Ips 41/2013(8). Vrhovno sodišče je v tej zadevi, ob uporabi v času sklepanja pogodb veljavne Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcev (Uradni list RS, št. 66/2007, v nadaljevanju Uredba), izdane na podlagi takrat veljavnega Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 in naslednji, v nadaljevanju ZJN-2), ugotovilo protipravnost ravnanja investitorja, ko je ta kljub jasni pogodbeni prepovedi cediranja terjatev tistim, ki niso podizvajalci, kooperanti in dobavitelji blaga, izvajala plačila prevzemnikom terjatev. Vrhovno sodišče je zaključilo, da bi se tožena stranka svoje odgovornosti nasproti tožeči stranki lahko razbremenila le, če bi se pozanimala, ali je terjatev podizvajalca do cedenta poravnana.

9. V gradbeni pogodbi, sklenjeni med toženo stranko kot javnim naročnikom in C., d. d., kot izvajalcem (priloga A 3) je vsebinsko enako določilo (deveti odstavek 5. člena pogodbe) kot v pogodbi iz citirane zadeve, prav tako je bila tudi ta gradbena pogodba podvržena takrat veljavnemu režimu javnega naročanja (ZJN-2 in Uredba). Ker je izhajalo iz drugačne pravne podlage, sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotavljalo protipravnosti ravnanja tožene stranke (ali so bili vsi prevzemniki terjatev osebe iz devetega odstavka 5. člena citirane pogodbe) niti drugih predpostavk odškodninske odgovornosti (nastanek/obstoj škode, vzročna zveza in krivda), ki jih bo v ponovljenem postopku moralo, če bo želelo svojo odločitev o tožbenem zahtevku utemeljiti na tej pravni podlagi.

(1). Trditev tožeče stranke, da so bile njene storitve (kot podizvajalca) zajete v začasnih situacijah, ki jih je C., d. d., izstavljala toženi stranki, in sicer v 6. - 11. začasni situaciji C., d. d., (list. št. 56), tožena stranka na 1. stopnji ni konkretizirano prerekala, zato se štejejo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP), pritožbene navedbe glede pomanjkanja koneksnosti pa za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

(2). Pri tem se je, kakor pravilno opozarja pritožnica, sodišče oprlo tudi na mnenje teoretikov, dr. Juharta in dr. Grilca, ne da bi pri tem navedlo, kje sta navedena svoje mnenje izrazila. S tem je sodišče prve stopnje v tem delu onemogočilo preizkus svoje obrazložitve.

(3). Tako tudi Kranjc, V.: Neposredna plačila podizvajalcem gradbene pogodbe, sklenjene po ZJN-2 iz leta 2006, Podjetje in delo, 2012, št. 3-4, str. 641, in Plavšak, N.: OZ s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2004, str. 820-821. (4). Tako tudi Hrastnik, B.: Ureditev neposrednih plačil podizvajalcem, Podjetje in delo, 2011, št. 6-7, str. 1135. (5). Tožeča stranka sicer ni nastopala v vlogi nominiranega podizvajalca, vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo, da je tožena stranka za njeno vlogo kot podizvajalca vedela – celo več, sama ga je C., d. d., predlagala za podizvajalca. Teh ugotovitev sodišča pritožnica niti ne izpodbija.

6. Tudi tožečo stranko je namreč glede na njeno pogodbo oziroma dogovorjen način plačevanja s C., d. d., moč šteti za prevzemnika terjatve do tožene stranke.

(7). Tako Zobec, J.: v Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005, str. 374. (8). Glej sklep VSRS z dne 7. 10. 2014, opr. št. III Ips 41/2013.