Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je sprejelo ekstenzivno in namensko (teleološko) razlago 206. člena ZPP. Določbe o prekinitvi postopka niso same sebi namen, temveč je ta zastoj v postopku upravičen (in potreben) tedaj, ko je treba zavarovati pravice strank, pomen teh pravic pa pretehta nad pravico do sojenja v razumnem roku. Določbe o prekinitvi postopka varujejo pravice strank bodisi v primerih, ko stranka zaradi objektivnih okoliščin ne more učinkovito uveljavljati svojih pravic (obligatorne prekinitve; 205. člen in prvi odstavek 206. člena ZPP), bodisi v primerih, ko je to smotrno oziroma potrebno zaradi pravne varnosti (fakultativna razloga za prekinitev iz drugega in četrtega odstavka 206. člena ZPP). Glede na nadpovprečno pomembnost zadev v zvezi s podrejenimi obveznicami, ki jo je zaznalo in (v procesnem smislu) upoštevalo tudi USRS, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je v tem primeru utemeljena prekinitev postopka s smiselno uporabo 206. člena ZPP do odločitve revizijskega sodišča o spornem vprašanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik v tem postopku zahteva plačilo 10.000 EUR odškodnine, s podrednim zahtevkom pa ugotovitev ničnosti potrdila o vpisu obveznic X in plačilo 10.005 EUR. Tožena stranka tožbenemu zahtevku v celoti nasprotuje.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo postopek do odločitve o reviziji, vloženi po sklepu o dopustitvi revizije Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 520/2021 z dne 9. 2. 2022. 3. Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa s stroškovno posledico.

Navaja, da niso izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka po četrtem odstavku 206. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču RS ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, sodna praksa višjih sodišč na civilnem oddelku pa je enotna. Sodišče prve stopnje je pri prekinitvi upoštevalo le sklep o dopustitvi revizije v drugi podobni zadevi, kar ne predstavlja nobenega izmed razlogov za prekinitev postopka po ZPP. Odločitev o zakonitosti in ustavnosti odločbe o izrednih ukrepih ne more biti predhodno vprašanje pri odločanju o njeni odškodninski odgovornosti. Iz sodne prakse Višjih sodišč v Kopru in Ljubljani izhaja, da nobeno morebitno pravno sredstvo, ki bi ga tožena stranka vložila zoper odločbo o izrednih ukrepih, ne bi preprečilo izbrisa podrejenih obveznic X. Iz sodne prakse nadalje izhaja, da presoja zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih in tudi zadržanje zakona, ki je urejal uveljavljanje zahtevkov zoper Banko Slovenije, nista razloga za prekinitev postopka zoper toženo stranko. Odločitev sodišča prve stopnje posega v njeno ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do poštenega sojenja, saj si zaradi poteka časa ne more uspešno pripraviti obrambe.

4. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pravdni postopek se prekine po samem zakonu (205. člen ZPP) ali po odredbi sodišča (206. člen ZPP) neodvisno od volje in vednosti strank, če nastopijo ali se pojavijo zakonsko predvideni razlogi. Četrti odstavek 206. člena ZPP, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, določa, da lahko sodišče odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. V predlogu navede dejansko in pravno ozadje zadeve, vrhovno sodišče pa odloči, ali je predlog za izdajo svetovalnega mnenja dopusten. Če predloga vrhovno sodišče ne zavrne, s sklepom izda svetovalno mnenje, v katerem poda razlago pravnega pravila.

7. V obravnavani zadevi je med drugim sporno, ali je vprašanje odgovornosti Banke Slovenije za izbris obveznic predhodno vprašanje za presojo odgovornosti poslovne banke ali ne. In o tem vprašanju sodna praksa višjih sodišč ni enotna.1 Drži sicer pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zaprosilo Vrhovnega sodišča RS za izdajo svetovalnega mnenja, a je pojasnilo, da posebnega predloga za izdajo svetovalnega mnenja Vrhovnemu sodišču RS ni podalo, ker bo stališče Vrhovnega sodišča RS oblikovano v zvezi z dopuščenim revizijskim vprašanjem v zadevi II DoR 520/20212 in ga bo mogoče uporabiti v smislu četrtega odstavka 206. člena ZPP tudi v obravnavani zadevi. Pritožbeno sodišče takšni široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP v konkretnem primeru iz razlogov navedenih v nadaljevanju pritrjuje.

8. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v eni od zadev, ki je primerljiva s konkretno,3 je vprašanje (ne)zakonitosti in (ne)ustavnosti izbrisa pravic imetnikov podrejenih obveznic poslovnih bank z ukrepom Banke Slovenije odprto že skoraj deset let. Bilo je (in je deloma še vedno) predmet presoje pred Ustavnim sodiščem RS (v nadaljevanju USRS) ter Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), posredno pa tudi pred Sodiščem Evropske unije (v nadaljevanju SEU). USRS je v odločbi U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 med drugim ugotovilo, da ukrep sam po sebi ni v neskladju z Ustavo, da pa je v zakonu pomanjkljivo urejena pravica prizadetih oseb za uveljavljanje odškodnine zaradi morebitne nezakonitosti ukrepa. Opozorilo je na potrebo po uravnoteženju položajev nasprotnih strank v postopku tako z vidika možnosti dokazovanja kot tudi z vidika ekonomskega bremena, povezanega z izvedbo postopka, in posebej izpostavilo enotno obravnavanje vprašanj, skupnih vsem primerom, ter dostopnost podatkov, pomembnih za odločitev. Podobno je v zadevi Pintar in drugi proti Sloveniji ugotovilo tudi ESČP, ki je izpostavilo, da je država kršila pravico do zasebne lastnine, ker imetniki podrejenih obveznic niso imeli učinkovitega pravnega sredstva za presojo arbitrarnosti izrečenih ukrepov in uveljavitev odškodnine. USRS je zakonodajalcu naložilo, naj v šestih mesecih sprejme zakon, s katerim bo odpravil ugotovljena neskladja z Ustavo in to je bil razlog za sprejem Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (v nadaljevanju ZPSVIKOB), s katerim je dopolnjena ureditev odškodninske odgovornosti BS iz 350.a člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1). Tudi ta zakon (ZPSVIKOB) je (na zahtevo Banke Slovenije) v postopku presoje ustavnosti in USRS je s sklepom U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020 začasno zadržalo izvrševanje zakona ter (med drugim) določilo, da se postopki zoper Banko Slovenije prekinejo in da se zadrži tek zastaralnih rokov. USRS je SEU predložilo več vprašanj v zvezi z odgovornostjo centralne banke. Odgovora sicer še ni prejelo, je pa generalna pravobranilka 31. 3. 2022 podala sklepne predloge, iz katerih izhaja, da bi bilo plačevanje odškodnin s strani Banke Slovenije v nasprotju 123. in 130. členom PDEU, saj bi ta ureditev kršila načelo monetarnega financiranja, ker bi se s tem poseglo v neodvisnost banke.4 USRS je poleg tega s sklepom U-I-27/20 z dne 1. 4. 2021 sprejelo v obravnavo pobude prizadetih oseb za oceno ustavnosti več določb ZPSVIKOB, in to kljub neizčrpanju rednih in izrednih pravnih sredstev, kar je sicer po ustaljeni praksi USRS procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo pobud. To izjemo je USRS utemeljilo z razlogi, da pobudniki že dlje časa ne morejo učinkovito uveljaviti sodnega varstva zoper oblastno odločitev o prenehanju kvalificiranih pravic, da je k dolgotrajnosti postopkov bistveno prispeval tudi zakonodajalec in da je podan močan širši javni interes za čimprejšnjo odločitev o ustavnosti zakona, ki ureja pravice in obveznosti večjega števila prizadetih oseb. O zahtevi BS in o pobudah prizadetih oseb Ustavno sodišče še ni odločilo.

9. Vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami so glede na zgoraj povedano zapletena in tako pomembna, da je tudi USRS pri obravnavi teh zadev v imenu širšega javnega interesa odstopilo od ustaljene prakse, da morajo pobudniki izčrpati vsa redna in izredna pravna sredstva. Javni interes ni le v tem, da se te zadeve čim prej rešijo, temveč tudi, da se rešujejo in rešijo čim bolj enotno. To zahteva nenazadnje ustavno načelo pravne varnosti, ki narekuje, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako.

10. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je sprejelo ekstenzivno in namensko (teleološko) razlago 206. člena ZPP. Določbe o prekinitvi postopka niso same sebi namen, temveč je ta zastoj v postopku upravičen (in potreben) tedaj, ko je treba zavarovati pravice strank, pomen teh pravic pa pretehta nad pravico do sojenja v razumnem roku. Določbe o prekinitvi postopka varujejo pravice strank bodisi v primerih, ko stranka zaradi objektivnih okoliščin ne more učinkovito uveljavljati svojih pravic (obligatorne prekinitve; 205. člen in prvi odstavek 206. člena ZPP), bodisi v primerih, ko je to smotrno oziroma potrebno zaradi pravne varnosti (fakultativna razloga za prekinitev iz drugega in četrtega odstavka 206. člena ZPP). Glede na nadpovprečno pomembnost zadev v zvezi s podrejenimi obveznicami, ki jo je zaznalo in (v procesnem smislu) upoštevalo tudi USRS, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je v tem primeru utemeljena prekinitev postopka s smiselno uporabo 206. člena ZPP do odločitve revizijskega sodišča o spornem vprašanju.5

11. Odločitev o prekinitvi postopka bo sicer imela določen vpliv na čas trajanja tega postopka, a je glede na pomembnost vprašanja treba dati prednost pravni varnosti, saj bo stališče, ki ga bo o vprašanju zavzelo VS RS, nedvomno poenotilo različno sodno prakso. Ker je revizija, kot izhaja iz 3. točke razlogov, že vložena, pa je realno tudi pričakovanje, da bo odločitev kmalu sprejeta in torej prekinitev tega postopka ne bo dolga. Če tožena stranka meni, da bi lahko bila zaradi poteka časa izvedba kakega dokaza ogrožena, pa lahko predlaga zavarovanje dokazov skladno z 264. do 268. členom ZPP.

12. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Ker bo šele s končno odločbo jasno, katera stranka je v postopku uspela, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

1 Tako je bilo stališče, da gre za predhodno vprašanje (ki je podlaga za prekinitev postopka zoper poslovno banko) zavzeto na primer v zadevah VSL I Cpg 149/2017, I Cpg 157/2017, II Cp 1823/2017, I Cpg 82/2021, I Cp 678/2022, II Cp 355/2022; nasprotno stališče pa na primer v zadevah VSL II Cp 1674/2020, I Cp 123/2021, I Cp 145/2021, pa tudi v zadevi II Cp 1173/2021, v kateri je bila s sklepom II DoR 520/2021 dopuščena revizija. 2 Gre za vprašanje, ali je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke kot izdajateljice podrejene obveznice. 3 Glej sklep VSL II Cp 1040/2022 z dne 26. 8. 2022. 4 Iz navedenega je mogoče sklepati, da je v ZBan-1 in v ZPSVIKOB urejena odgovornost Banke Slovenije kot centralne banke z vidika evropskega prava vsaj vprašljiva. 5 Prim. sklep VSL II Cp 1040/2022.