Jedro

Tožnici je bila s pravnomočno odločbo organa za brezplačno pravno pomoč izrečena šestmesečna prepoved vlaganja novih prošenj za brezplačno pravno pomoč, zato so bile tožničine prošnje, vložene v tem obdobju, pravilno zavržene.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je s 1. točko izpodbijanega sklepa združila v skupno obravnavo in odločanje zadeve, ki se pred Upravnim sodiščem RS v Ljubljani vodijo pod tam navedenimi opravilnimi številkami, z 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe pa je zavrgla tožničine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v upravnem sporu pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi z navedenimi odločbami in sklepi Upravnega sodišča RS ter v postopku pred sodiščem v zvezi s pritožbami zoper navedene sodbe in sklepe Upravnega sodišča RS in sklepa Vrhovnega sodišča RS ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka in sodnih taks.

V obrazložitvi k 1. točki izreka izpodbijanega sklepa ugotavlja, da gre v konkretnih primerih za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP zaradi izpodbijanja navedenih odločb in sklepov, za podobno dejansko stanje in isto pravno podlago. Izpodbijana 1. točka izreka zato temelji na 1. odstavku 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Vse prošnje so bile vložene po vročitvi odločbe Bpp 210/2011-4 z dne 28. 6. 2011, kar je dejstvo, ki je v obravnavani zadevi relevantno pri odločitvi, ki temelji na 5. odstavku 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V obrazložitvi k 2. in 3. točki izreka izpodbijanega sklepa toženka navaja, da je pristojni organ za BPP tožnici zaradi navajanja neresničnih podatkov v prošnjah za dodelitev BPP izdal več odločb, s katerimi je njene prošnje zavrnil in odločil, da tožnica šest mesecev ne more zaprositi za dodelitev BPP, med njimi tudi odločbo in sklep opr. št. Bpp 210/2011-4 z dne 28. 6. 2011. Navedena odločba je bila tožnici vročena 16. 7. 2011. Zoper njo je vložila tožbo, ki jo je Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. I U 1593/2011 z dne 1. 9. 2011 zavrnilo. Ker so bile vse prošnje za BPP v konkretnih zadevah vložene po datumu, ko je bila tožnici odločba Bpp 210/2011 z dne 28. 6. 2011 vročena in postala pravnomočna, je njene prošnje kot nedovoljene zavrgel na podlagi 1. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP v zvezi s 5. odstavkom 20. člena ZBPP.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in ji očita, da je nepravilna in nezakonita. O njej naj ne bi bilo pristojno odločati Upravno sodišče, ker da ne gre za upravno zadevo (v zvezi s tem se sklicuje na 1. člen ZUS-1). Nasprotuje sklepu o združitvi „dveh upravnih spisov“ z identičnim „pravnim dejanjem“, ki nima podlage v veljavnem zakonu. Omenja odgovor toženke na tožbo, ki naj bi bil ničen po 37. členu ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi tožničine prošnje za dodelitev BPP po 1. odstavku 24. člena v zvezi z 2. odstavkom 37. člena ZBPP naj bi bila napačna. Prvi odstavek 24. člena ZBPP naj bi se nanašal le na upravno zadevo in ne na pravno sredstvo. Izpodbijana odločitev naj bi zato temeljila na razlogu, ki ga zakon ne predvideva. Drugi odstavek 37. člena ZBPP pa naj ne bi bil materialno pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Tožbo naj bi vložila v interesu občanov kot članica Mestnega sveta Mestne občine ... Zato naj bi bili prihodki, ki jih prejme iz naslova zaposlitve na Ministrstvu za gospodarstvo v obravnavani zadevi nepomembni, njihovo zamolčanje pa po tožničinem mnenju ne more biti podlaga za odločanje po 5. odstavku 20. člena ZBPP. Sodnici očita nepravilno vodenje postopka in napačno odločanje. Predlaga, da se njeni tožbi ugodi in se izpodbijani sklep odpravi in razveljavi, tožnici pa dodeli brezplačno pravno zastopanje v zadevi, v kateri jo potrebuje na podlagi zakona.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ lahko zaradi smotrnosti in ekonomičnosti postopka združi več upravnih zadev v en sam postopek. Za takšno združitev morajo biti izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 130. člena ZUP, in sicer, da se morajo zahtevki opirati na isto ali podobno dejansko stanje tako, da mora biti bistveni element dejanskega stanja skupen. Poleg tega mora biti skupna tudi pravna podlaga, kar pomeni, da se mora zahtevek nanašati na uporabo zakonov ter na njihovi podlagi izdanih predpisov z istega ali z zadevo neposredno povezanega upravno pravnega področja. Organ, ki vodi postopek, mora biti stvarno pristojen za odločanje o vseh združenih zadevah. Ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da gre v vseh zadevah, ki jih je organ združil, za obravnavo prošenj za dodelitev BPP v zvezi s tožbami in pritožbami zoper odločbe in sklepe ter sodbo Upravnega sodišča RS, gre tudi po presoji sodišča za podobno dejansko stanje in isto pravno podlago, to je ZBPP. Zato je bila odločitev toženke, da zadeve združi v skupno obravnavano in odločanje pravilna in na zakonu utemeljena. Poleg tega tožnica ne niti ne navaja, še manj pa utemelji, da bi bilo s sporno združitvijo poseženo v njen pravni položaj.

V zadevi ni sporno, saj tožnica tega ne prereka, da ji je toženka zaradi navajanja neresničnih podatkov v prošnjah za dodelitev BPP izdala več zavrnilnih odločb, med njimi tudi odločbo opr. št. Bpp 210/2011-4 z dne 16. 7. 2011, ki je postala pravnomočna dne 1. 9. 2011. V njej je tudi odločila, da tožnica šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP.

Prav tako tožnica ne prereka ugotovitve toženke, da so bile vse v izreku izpodbijanega sklepa navedene prošnje za BPP vložene po dokončnosti in pravnomočnosti odločbe opr. št. BPP 210/2010-4 z dne 16. 7. 2011. Glede na navedeno je bil izpodbijani sklep (2. in 3. točka izreka) tudi po presoji sodišča pravilen in utemeljen na 5. odstavku 20. člena ZBPP, po katerem prosilec nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč, če je v izjavi iz prvega odstavka tega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP pa je o tem izdal odločbo. Toženka je zato predmetne tožničine prošnje za dodelitev BPP pravilno zavrgla na podlagi 1. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP v zvezi s 5. odstavkom 20. člena ZBPP.

Sodišče še pripominja, da se razlogi, ki jih tožnica navaja v tožbi, na navedene razloge, na katerih temelji izpodbijani sklep in ki so za odločitev v tej zadevi bistveni, sploh ne nanašajo, zato sodišče nanje ni odgovarjalo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijanega sklepa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).