Jedro

Če se pri pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti porodi precejšen dvom o tem, ali je odločilno dejstvo, ki je potrebno za pravilno uporabo zakona (ali so izpolnjeni pogoji za preklic pogojne obsodbe po določbi 54. člena KZ, kot podlagi za uporabo določbe procesnega predpisa, to je četrtega odstavka 506. člena ZKP), zanesljivo ugotovljeno, Vrhovno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Izrek

Sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Celju v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 3. 6. 2010 na podlagi določbe četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se pogojna obsodba, ki je bila izrečena obsojencu s sodbo Okrajnega sodišča v Celju K 501/2001 z dne 22. 4. 2008, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Kp 326/2008 z dne 21. 4. 2009, prekliče in se obsojencu izreče kazen eno leto in en mesec zapora. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 11. 1. 2011 zavrnilo pritožbo obsojenega S. A. kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenec je v svoji vlogi „prošnja za preklic pogojne obsodbe v imenu ljudstva“, ki sta jo sodišči prve in druge stopnje šteli kot zahtevo za varstvo zakonitosti, navedel, da je dne 19. 5. 2010 nakazal oškodovancu znesek 1.470 EUR, razliko 2.955,26 EUR pa je dne 4. 1. 2011 nakazala M. G., tako da je nadaljnji pogoj, določen v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Celju K 501/2001, da vrne oškodovancu A. J., s. p., znesek 4.425,25 EUR, izpolnjen. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, ter izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

3. Vrhovna državna tožilka v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj obsojenec ne zatrjuje kršitev zakona, ampak zatrjuje le, da je nadaljnji pogoj, določen v preklicani pogojni obsodbi, izpolnil. 4. Obsojenec se o odgovoru državne tožilke ni izjavil. 5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Vrhovno sodišče pa lahko ravna po določbi 427. člena ZKP, če pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti samo ugotovi, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani odločbi, zoper katero je bila vložena zahteva. Vrhovno sodišče na tak način poseže v pravnomočno sodbo tedaj, ko določeno dejstvo, ki je odločilno za pravilno uporabo zakona, ni zanesljivo ugotovljeno.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno obsojenemu S. A., ker je ugotovilo, da obsojenec ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju K 501/2001. Višje sodišče v Celju je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča. V postopku za preklic pogojne obsodbe lahko sodišče na podlagi določbe četrtega odstavka 506. člena ZKP, če ugotovi, da obsojenec ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena s sodbo, izda sodbo, s katero pogojno obsodbo prekliče in izreče kazen ali določi nov rok za izpolnitev obveznosti, ali pa odpravi ta pogoj. Če pa spozna, da ni podlage za nobeno od teh odločb, ustavi s sklepom postopek za preklic pogojne obsodbe. S sodbama sodišč prve in druge stopnje je bilo tako ugotovljeno odločilno dejstvo, da obsojenec posebnega pogoja, določenega v pogojni obsodbi, ni v celoti izpolnil in ni izpolnil naložene mu obveznosti. To odločilno dejstvo pa je tudi podlaga za spremembo pravnomočne sodbe v postopku za preklic pogojne obsodbe. Materialna podlaga za sprejem odločitve sodišča pa je predpisana v 54. členu KZ, ki določa, da sme sodišče, če je bilo s pogojno obsodbo obsojencu naloženo, da izpolni kakšno obveznost iz tretjega odstavka 50. člena KZ, pa je ni izpolnil v roku, ki mu je bil določen v sodbi, v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Če sodišče spozna, da obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, pa mu sodišče lahko odpusti njeno izpolnitev ali pa jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu.

7. Obsojenec je k zahtevi za varstvo zakonitosti priložil fotokopijo potrdila o plačilu poštne nakaznice, iz katere izhaja, da je bilo dne 4. 1. 2011 izvršeno nakazilo 2.955,26 EUR naslovniku A. J., s. p., pošta ... S tem potrdilom pritožbeno sodišče ni razpolagalo, ko je odločalo o pritožbi obsojenca zoper prvostopenjsko sodbo, saj je v sodbi ugotovilo, da obsojenec ni predložil k pritožbi dokazila o tem, da je plačal celotno obveznost v preklicani pogojni obsodbi, to je 4.425,25 EUR. Vendar pa je bilo nakazilo izvršeno prej, preden je pritožbeno sodišče odločalo o obsojenčevi pritožbi – dne 11. 1. 2011. Glede na dejstvo, da je bilo izvršeno nakazilo A. J. v znesku 2.955,26 EUR, kar predstavlja izpolnitev celotne obveznosti ob upoštevanju, da je oškodovanec že prejel dne 19. 5. 2010 znesek 1.470 EUR, se je Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti porodil precejšen dvom v pravilnost ugotovitve, da v času odločanja o pritožbi, obveznost obsojenca, določena v pogojni obsodbi, ni bila v celoti izpolnjena. Porodil se je precejšen dvom o tem, ali je odločilno dejstvo, ki je potrebno za pravilno uporabo zakona, ali so izpolnjeni pogoji za preklic pogojne obsodbe po določbi 54. člena KZ, kot podlagi za uporabo določbe procesnega predpisa, to je četrtega odstavka 506. člena ZKP, zanesljivo ugotovljeno. Gre za odločilno okoliščino, od katere je odvisna uporaba zakona. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 427. člena ZKP, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo temu sodišču v novo odločanje. Po navedenem bo v novem sojenju lahko sodišče druge stopnje zaradi pravilne uporabe zakona, izvedlo kontrolo sodbe sodišča prve stopnje pri presoji obsojenčeve pritožbe.