Jedro

V sporu majhne vrednosti se lahko prvostopna odločba izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, izrecno pa se ne sme izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ig 1742/95 z dne 12.12.1995, vzdrži v veljavi v 1. točki izreka glede glavnice v višini 14.684,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.1.1996 do plačila; toženi stranki pa je še naložilo, da povrne tožeči stranki izvršilne stroške v višini 10.468,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.12.1995 (do plačila) in nadaljnje pravdne stroške v višini 19.025,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.12.1998 (do plačila).

Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. Iz vsebine pritožbe pa je razvidno, da se pritožuje zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, v posledici tega pa tudi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Sklicuje se namreč na drugačen dogovor o plačilu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je navedeni postopek pravilno vodil kot spor majhne vrednosti v skladu s 1. odst. 502. čl. ZPP. To pa pomeni, da se lahko sodba izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, izrecno pa se ne sme izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (glej 1. in 2. odst. 467. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavlja tožena stranka v pritožbi prvenstveno ravno ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato njenih navedb v tej smeri ni upoštevalo.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na zamudo pri plačilu, katere posledica je povračilo zamudnih obresti, je prvostopno sodišče pravilno uporabilo določbi 277. in 279. čl. ZOR. Določbe materialnega prava tako niso kršene.

Pritožba je sicer uveljavljala tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa je ni posebej konkretizirala. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo tudi glede omenjene kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP, vendar je ni zasledilo.

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 368. čl. ZPP.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi v skladu s 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP sama svoje stroške pritožbenega postopka.