Jedro

Po presoji višjega sodišča je tožnikova pritožba, čeprav ni vložena po stečajnem upravitelju oziroma z njegovo odobritvijo, dovoljena. Po določbi 385. člena ZFPPIPP je stranka (glavnega postopka) osebnega stečaja tudi insolventni dolžnik. Ta lahko na podlagi 64. člena ZFPPIPP samostojno prereka terjatve upnikov, logično nadaljevanje tega pa je, da lahko vlaga tudi nadaljnja pravna sredstva za zaščito svojih pravnih interesov, vključno s tožbo na ugotovitev neobstoja terjatve. Če bi bil pri vlaganju nadaljnjih pravnih sredstev glede stanja terjatev vezan izključno na stališče stečajnega upravitelja, zoper čigar stališče o terjatvi se stečajni dolžnik pravzaprav upira, bi to varstvo njegovih pravic izvotlilo.

Ni pravne podlage za stališče, da je odvzem premoženjske koristi mogoče odrediti samo v primeru, ko oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka sploh ne priglasi. Priglasitev premoženjskopravnega zahtevka nedvomno še ne vzpostavlja pravnih posledic, temveč te nastopijo šele s (pravnomočno) sodno odločbo o ugoditvi premoženjskopravnemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da ne obstaja navadna terjatev tožene stranke do tožeče v višini 826.848,25 EUR (I. točka izreka), in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 5.532,48 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožil tožnik, predlagal ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz podatkov v AJPES-u izhaja, da je tožnik – stečajni dolžnik 13. 6. 2021 umrl. V obravnavani zadevi ga zastopa pooblaščenec. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 205. člena ZPP se postopek prekine (le), če stranka umre, pa v pravdi nima pooblaščenca. Prvi odstavek 100. člena ZPP določa, da če je pooblaščencu dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja, pa stranka umre, ima pooblaščenec še naprej pravico opravljati pravdna dejanja. Tožnik v obravnavani zadevi pooblaščenca ima, iz predloženega pooblastila pa izhaja, da ima pooblaščenec pravico opravljati vsa procesna dejanja. Glede na navedeno podlage za prekinitev postopka zaradi smrti tožnika ni. Ker pa se sodba na mrtvo osebo ne more glasiti (neodvisno od tega, ali gre za tožečo ali toženo stranko), se mora izrek sodbe glasiti na dediče po pokojni osebi, četudi morda še neznane dediče.1

6. Po presoji višjega sodišča je tožnikova pritožba, čeprav ni vložena po stečajnem upravitelju oziroma z njegovo odobritvijo, dovoljena. Po določbi 385. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) je stranka (glavnega postopka) osebnega stečaja tudi insolventni dolžnik. Ta lahko na podlagi 64. člena ZFPPIPP samostojno prereka terjatve upnikov,2 logično nadaljevanje tega pa je, da lahko vlaga tudi nadaljnja pravna sredstva za zaščito svojih pravnih interesov, vključno s tožbo na ugotovitev neobstoja terjatve. Če bi bil pri vlaganju nadaljnjih pravnih sredstev glede stanja terjatev vezan izključno na stališče stečajnega upravitelja, zoper čigar stališče o terjatvi se stečajni dolžnik pravzaprav upira, bi to varstvo njegovih pravic izvotlilo.

7. Tožnik vztraja pri materialnopravnem stališču, da dejstvo, da je oškodovanec v kazenskem postopku priglasil premoženjskopravni zahtevek, pomeni, da sodišče v sodni odločbi, izdani ob zaključku kazenskega postopka, ne more izreči ukrepa odvzema premoženjske koristi. Takšno stališče ni pravilno. Sodišče prve stopnje je izrecno povzelo določbo prvega odstavka 97. člena Kazenskega zakonika (KZ).3 Ta določa, da če je bil oškodovancu v kazenskem postopku prisojen premoženjskopravni zahtevek, izreče sodišče odvzem premoženjske koristi, kolikor ta presega oškodovancu prisojeni premoženjskopravni zahtevek. Iz navedenega izhaja, da ni pravne podlage za stališče, da je odvzem premoženjske koristi mogoče odrediti samo v primeru, ko oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka sploh ne priglasi. Tožnik se opira izključno na pomen besede "uveljavitev"4 premoženjskopravnega zahtevka, vendar pa glede na relevantne določbe KZ priglasitev premoženjskopravnega zahtevka nedvomno še ne vzpostavlja pravnih posledic, temveč te nastopijo šele s (pravnomočno) sodno odločbo o ugoditvi premoženjskopravnemu zahtevku, kar jasno izhaja iz dvakrat uporabljene besede "prisojen". Po stališču, ki ga zagovarja tožnik, bi se prav citirana določba prvega odstavka 97. člena KZ dejansko izvotlila, saj bi uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, katerega celotna višina pa ni bila dokazana, pomenila, da sodišče ne sme odvzeti niti razlike med ugotovljeno protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo in prisojenim premoženjskopravnim zahtevkom, čeprav mu zakon tak ukrep izrecno zapoveduje. Beseda "uveljavitev", na katero se sklicuje tožnik, tako pomeni zgolj nomotehnično nenatančnost v sodnih odločbah in ne spreminjanje jasne zakonske dikcije glede trenutka nastopa relevantnih pravnih posledic. Navedeno ovrže tudi sklicevanje tožnika na to, da je terjatev zoper tožnika prijavila tudi družba A., d. d. - v stečaju.

8. Zadeva II Ips 499/2007 z dne 26. 11. 2009 ni primerljiva obravnavani zadevi. V citirani zadevi je šlo za prijavo terjatve v stečajnem postopku zoper pravno osebo; v takem primeru je treba po določbi tretjega odstavka 59. člena ZFPPIPP terjatev pravočasno prijaviti, sicer po določbi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP preneha. V postopku osebnega stečaja se določba petega odstavka 296. člena ZFPPIPP ne uporablja, kar pomeni, da je mogoča tudi kasnejša prijava terjatve, kot izhaja iz prvega odstavka 392. člena ZFPPIPP, in tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na domnevno nepravočasno prijavo terjatve tožene stranke.

9. Priznanje terjatve tako tožene stranke kot terjatve A., d. d. - v stečaju s strani stečajnega upravitelja v postopku osebnega stečaja nad tožnikom ni relevantno za odločitev v tej zadevi, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Argument morebitnega dvojnega poplačila nima nobene zveze z obstojem terjatve in se bo lahko uveljavljal v procesu razdelitve stečajne mase. Glede na irelevantnost teh navedb se višje sodišče do njih ne bo nadalje opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Tožnik se zoper odločitev o stroških postopka pritožuje le v posledici očitane zmotne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na tam navedene razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZPP višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške.

1 Galič, A., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 324. 2 Plavšak, N., v: Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Tax-Fin-Lex, 2017, str. 248. 3 Materialnopravna podlaga za odvzem premoženjske koristi so bile določbe KZ. 4 V odločbah II Ips 499/2007 z dne 26. 11. 2009 in I Kp 1156/2008 z dne 21. 10. 2008 sta Vrhovno oziroma višje sodišče zapisali, da je odvzem premoženjske koristi mogoč le v primeru, ko oškodovanec ne uveljavlja premoženjskopravnega zahtevka.