Jedro

Vrednost spornega predmeta pri eventualni kumulaciji se ugotovi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Aktivni družbeniki izbrisane družbe niso aktivno procesno legitimirani za vlaganje tožb za uveljavljanje terjatev izbrisane pravne osebe niti v svojo korist niti v korist izbrisane družbe. Iz odločbe 443. člena ZFPPIPP namreč jasno izhaja, da pozneje najdeno premoženje izbrisane družbe (kamor spadajo tudi terjatve izbrisane pravne osebe) ne pripade avtomatično bivšim družbenikom izbrisane pravne osebe, ampak se nad njimi izvede stečajni postopek oziroma likvidacija. Procesno legitimacijo za izterjavo terjatve zoper toženko bi ob predpostavki začetega stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem namreč imel stečajni upravitelj (245. člen in 2. točka prvega odstavka 320. člena, oba v zvezi z drugim odstavkom 443. člena ZFPPIPP).

Izrek

I. Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženki stroške revizijskega odgovora v višini 2.069,12 EUR in stranski intervenientki v višini 4,00 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je kot edina družbenica izbrisane družbe A., d. o. o., od toženke kot odgovorne zavarovalnice (primarno) zahtevala plačilo odškodnine v višini 82.501,77 EUR. Trdila je, da je družbo A., d. o. o., v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kopru zastopala odvetnica A. B., ki je zaradi očitne odvetniške napake spor zoper C., d. d., izgubila. S tem je družbi A., d. o. o., nastala premoženjska škoda. V pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2012 je poleg primarnega zahtevka vložila še podrejeni zahtevek in zahtevala, da sodišče ugotovi, da znesek v višini 39.183,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2002 predstavlja naknadno najdeno premoženje izbrisane družbe A., d. o. o., ter da je toženka dolžna naveden znesek plačati v stečajno maso.

2. Sodišče prve stopnje je primarni in podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške pravdnega postopka (II. točka izreka).1

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (I. točka izreka). Sklenilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).2

4. Tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, naj revizijsko sodišče stroške revizijskega postopka naloži v plačilo toženki.

5. Revizija je bila vročena toženki in stranski intervenientki, ki ločeno predlagata, da Vrhovno sodišče revizijo glede podrejenega zahtevka zavrže zaradi nedovoljenosti, glede primarnega zahtevka pa zavrne. Obe priglašata stroške revizijskega postopka.

**Relevantno (procesno) dejansko stanje**

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja: − družba A., d. o. o., je bila 19. 12. 2011 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije; − tožnica je predmetno tožbo vložila 11. 5. 2012; podrejen zahtevek je postavila v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2014; − tožnica je vložila predlog za začetek stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev, vtoževana v tem postopku. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom St 610/2014 z dne 14. 1. 2015 predlog tožnice za začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane družbe A., d. o. o., zavrnilo; Višje sodišče v Ljubljani je odločitev Okrožnega sodišča v Kopru potrdilo (sklep Cst 121/2015 z dne 25. 3. 2015).

**Povzetek revizijskih navedb**

7. Revidentka graja zaključek sodišča druge stopnje, da neizdaja sklepa o spremembi tožbe s strani prvostopenjskega sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožeča stranka namreč zaradi opustitve sodišča prve stopnje ni vedela, ali se njen (podrejeni) zahtevek sploh obravnava, zato je bila v slabšem procesnem položaju. Prav tako ne soglaša z zaključkom sodišča, da je prišlo do zastaranja podrejenega zahtevka, saj je bilo z vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano. Tako podrejeni kot tudi primarni zahtevek je uveljavljala na isti dejanski in pravni podlagi, zato njen zahtevek ne more biti zastaran. S podrejenim zahtevkom je bil spremenjen samo upravičenec terjatve, ne pa terjatev sama, zato je v obeh primerih podana identiteta tožene stranke. Zmotno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da tožnica ni aktivno legitimirana za uveljavljanje primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka. Meni, da je ob takem stališču in ob določbi 441. člena ZFPPIPP njen položaj ustavnopravno sporen, saj povzroča absolutno nesorazmernost med pravicami in obveznostmi družbenikov. Sodna odločitev v tem postopku bi ji omogočala predlagati stečaj nad naknadno najdenim premoženjem, katerega je tudi predlagala, a je bil njen predlog zaradi neizkazanosti terjatve z zadostno stopnjo verjetnosti zavrnjen. Gre za sistemsko pravno praznino glede vprašanja, kdo sme uveljavljati terjatev izbrisane družbe, ki še ni sodno priznana. Obstoječa pravna ureditev tako privilegira dolžnike. Opozarja tudi, da je pri presoji procesne legitimacije podrejenega zahtevka treba dodatno upoštevati tudi, da se je iztekal zastaralni rok; če tožnica ne bi vložila tožbe, stečajni upravitelj sploh ne bi mogel priti do morebitne izterjave te terjatve, saj bi ta zastarala.

**Presoja utemeljenosti revizije**

8. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

_Glede podrejenega zahtevka (I. točka izreka)_

9. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), sicer pa le, če jo v skladu s 367a. členom ZPP dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP).

10. Tožnica je 11. 5. 2012 vložila tožbo z zahtevkom, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 82.501,77 EUR. S pripravljalo vlogo z dne 9. 12. 2014 je postavila še podrejeni tožbeni zahtevek, v katerem je predlagala, naj sodišče ugotovi, da znesek v višini 39.183,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2002 predstavlja naknadno najdeno premoženje izbrisane družbe A., d. o. o., ter da je toženka dolžna naveden znesek plačati v stečajno maso.

11. Pri objektivni kumulaciji zahtevkov je vrednost spornega predmeta odvisna od tega, ali se kumulirani zahtevki opirajo na isto ali na različno dejansko in pravno podlago. Če je dejanska in pravna podlaga ista, se vrednosti seštevajo, tako da imajo vsi kumulirani zahtevki skupno in nediferencirano vrednost (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če pa imajo zahtevki ob isti pravni podlagi različno dejansko podlago, ali ob isti dejanski podlagi različno pravno podlago (ali celo oboje različno), se vrednosti ne seštevajo (drugi odstavek 41. člena ZPP). Tedaj ima vsak zahtevek svojo samostojno vrednost. Uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (eventualna kumulacija) procesno pomeni spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP. Čeprav sta glavni in podrejeni tožbeni zahtevek v določeni odvisnosti, ker sodišče odloča o podrejenem zahtevku le, če spozna, da glavni zahtevek ni utemeljen, gre vseeno za dva samostojna tožbena zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago. Hkratna ugoditev kumuliranim zahtevkom je tako izključena, zato bi seštevanje vrednosti spornega predmeta pomenilo nelogično podvajanje vrednosti vsakega od kumuliranih zahtevkov.3 Nenazadnje pa za samostojno naravo podrejenega tožbenega zahtevka govori tudi dejstvo, da lahko tožnik podrejeni tožbeni zahtevek uveljavlja samostojno kot glavni zahtevek v posebni pravdi.4 Vrednost spornega predmeta pri eventualni kumulaciji se zato ugotovi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP) in je ni mogoče sešteti niti na podlagi na izjeme iz petega odstavka 367. člena ZPP.

12. Vrednost spornega predmeta podrejenega zahtevka znaša 39.183,96 EUR in revizijskega praga ne presega, zato je bilo treba revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavreči (377. člen ZPP).

_**Glede primarnega zahtevka (II. točka izreka)**_

13. Pravni osebi je priznana pravna subjektiviteta, zato je pravna oseba ločena od njenih članov; v pravnem prometu nastopa neodvisno od njih in ima zahtevke, ki pripadajo njej. Pravice in obveznosti pravne osebe niso obenem pravice in obveznosti njenih članov. Izbris pravne osebe iz sodnega registra brez predhodne likvidacije temelji na predpostavki, da družba nima niti premoženja niti obveznosti. Pravne posledice izbrisa pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije, ki nastanejo za družbo in za njene družbenike, določajo pravila ZFPPIPP. Z izbrisom iz sodnega registra pravna oseba preneha (drugi odstavek 441. člena ZFPPIPP). Če se premoženje družbe najde po tem, ko te okoliščine ni več mogoče uveljavljati v postopku izbrisa, se nad njim opravi stečajni postopek (prvi odstavek 443. člena ZFPPIPP).

14. Ureditev pravnih posledic izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije v ZFPPIPP kaže, da je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da aktivni družbeniki izbrisane družbe niso aktivno procesno legitimirani za vlaganje tožb za uveljavljanje terjatev izbrisane pravne osebe niti v svojo korist niti v korist izbrisane družbe. Iz določbe 443. člena ZFPPIPP namreč jasno izhaja, da pozneje najdeno premoženje izbrisane družbe (kamor spadajo tudi terjatve izbrisane pravne osebe) ne pripade avtomatično bivšim družbenikom izbrisane pravne osebe, ampak se nad njim izvede stečajni postopek oziroma likvidacija.

15. Revidentka utemeljenosti takšnih materialnopravnih zaključkov ne more omajati z revizijskim očitkom, da gre za sistemsko pravno praznino, ki onemogoča izterjavo odškodninske terjatve izbrisane pravne osebe, saj ji je pravni sistem še pred začetkom postopka njenega izbrisa zagotavljal vse mehanizme za uveljavljanje njene terjatve do toženke. Odškodninsko tožbo zoper toženko bi lahko vložila že družba sama. Situacijo, ko do izbrisa družbe iz sodnega registra pride v času, ko je v teku sodni postopek za izterjavo terjatve družbe, ureja 444. člena ZFPPIPP, ki prav tako narekuje zaključek, da (bivši) družbeniki izbrisane pravne osebe niso aktivno legitimirani za vlaganje tožb v pravdnem postopku. Določa namreč, da če ob izbrisu pravne osebe iz sodnega registra po 440. členu ZFPPIPP že teče sodni ali drug postopek, v katerem je izbrisana pravna oseba uveljavljala svojo terjatev ali drugo premoženjsko pravico, mora sodišče, ki vodi ta postopek, o tem obvestiti sodišče, ki bi bilo pristojno za stečajni postopek nad izbrisano pravno osebo. Sodišče, ki bi bilo pristojno za stečajni postopek nad izbrisano pravno osebo, mora nato v osmih dneh po prejemu obvestila objaviti poziv in šele če nihče od upnikov (ali družbenikov) v enem mesecu po objavi poziva ne predlaga začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe, sodišče, ki bi bilo pristojno za stečajni postopek nad izbrisano pravno osebo, o tem obvesti sodišče, ki vodi postopek, ki vloženo tožbo zavrže in ustavi postopek. Tudi iz te zakonske določbe tako jasno izhaja, da aktivni družbeniki celo v pravdni postopek, začet pred izbrisom pravne osebe iz sodnega registra, ne morejo vstopiti. Usodo premoženja, najdenega po prenehanju pravne osebe, namreč za primer izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije, urejajo členi 443. do 444.a ZFPPIPP, v katerih pa nikjer ni predvideno, da bi po izbrisu pravne osebe iz sodnega registra najdeno premoženje pripadlo družbenikom.

16. Neutemeljeni so očitki revidentke, da je pojasnjen pravni položaj aktivnih družbenikov izbrisane družbe ustavnopravno sporen, saj naj bi povzročal absolutno nesorazmernost med pravicami in obveznostmi družbenika, hkrati pa naj bi privilegiral dolžnike. Pravne posledice izbrisa pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije so namreč zakonsko vnaprej jasno predvidene, pravna oseba, nad katero se vodi postopek izbrisa, kot tudi družbeniki te pravne osebe pa imajo zoper sklep o začetku postopka izbrisa na voljo pravno sredstvo (ugovor zoper začetek izbrisnega postopka), s katerim lahko domnevo o obstoju izbrisnega razloga in posledično učinke izbrisa preprečijo. Tožnica se ob ubrani pravni poti5 za uveljavljanje premoženja izbrisane družbe ne more utemeljeno sklicevati na ustavnopravno sporno ureditev položaja bivših družbenikov izbrisane pravne osebe. Kot bivša družbenica izbrisane pravne osebe bi bila do naknadno najdenega premoženja izbrisane družbe glede na določbe ZFPPIPP upravičena vselej, ko bi se v stečajnem postopku nad naknadno najdenim premoženjem izkazalo, da družba ni imela neporavnanih obveznosti oziroma, da jih je mogoče v celoti poplačati iz najdenega premoženja, in bi ostanek stečajne mase pripadel njej. Mimo izpostavljenih in pojasnjenih stečajnih pravil pa plačila v svojo korist (primarni zahtevek) niti plačila v korist stečajne mase (podrejeni zahtevek) tožnica v pravdnem postopku, začetem po izbrisu družbe iz sodnega registra brez likvidacije ne more zahtevati. Procesno legitimacijo za izterjavo terjatve zoper toženko bi ob predpostavki začetega stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem namreč imel stečajni upravitelj (245. člen in 2. točka prvega odstavka 320. člena, oba v zvezi z drugim odstavkom 443. člena ZFPPIPP).

17. Odločitev o tem, da tožnica za uveljavljanje primarnega tožbenega zahtevka nima aktivne procesne legitimacije, je po obrazloženem pravilna. Ker uveljavljani razlogi niso podani, je moralo Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo tožnice v tem delu zavrniti (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških (III. točka izreka)**

18. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o tožničinih stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njenega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP). Na podlagi te določbe mora tožnica toženki in stranski intervenientki ločeno povrniti stroške revizijskega odgovora (III. točka izreka). Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) so stroški revizijskega postopka glede na čas vložitve tožbe odmerjeni po ZOdvT.

19. Ob upoštevanju vloženega stroškovnika toženke je Vrhovno sodišče toženki priznalo 1.676,00 EUR stroškov za odgovor na revizijo (tar. št. 3300), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002) ter 22 % DDV, kar skupno znaša 2.069,12 EUR. Stranski intervenientki pa je, upoštevaje njen stroškovnik, priznalo 4,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002).

1 Sodišče prve stopnje je takšno odločitev sprejelo na podlagi ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, da aktivni družbeniki izbrisane družbe niso njeni univerzalni nasledniki, ampak odgovarjajo le za neplačane obveznosti do upnika. Do premoženja izbrisane družbe niso upravičeni, saj jim te pravice Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ne daje. Glede podrejenega zahtevka je pojasnilo, da ga je mogoče uveljavljati le po pravilih stečajnega postopka in uporabe določbe 443. člena ZFPPIPP ter da je ta že zastaran, saj je zastaralni rok pričel teči najkasneje 1. 6. 2009. 2 Sodišče druge stopnje pritrdi zaključkom sodišča prve stopnje in doda, da tožnica nima aktivne legitimacije niti za uveljavljanje podrejenega zahtevka. ZFPPIPP ji priznava procesno legitimacijo za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane družbe in (šele) če je tak postopek začet, je izterjava terjatve izbrisane pravne osebe poverjena stečajnemu upravitelju. 3 J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba Ljubljana 2005, str. 222-223. 4 Tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča II 79/2003 z dne 19. 8. 2003. 5 Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 121/2015 z dne 25. 3. 2015 izhaja, da je tožnica predlagala začetek stečajnega postopka nad kasneje najdenim premoženjem izbrisane družbe, ki ga je predstavljala z obravnavano tožbo uveljavljana odškodninska terjatev zoper toženo stranko. Njen predlog je bil pravnomočno zavrnjen, saj ni izkazala verjetnosti iztožljivosti terjatve. Stečajno sodišče ji je namreč pojasnilo, da zahtevka za plačilo odškodnine v svojo korist v stečajnem postopku nad premoženjem izbrisane pravne osebe ne bi bilo mogoče upoštevati kot premoženje izbrisane pravne osebe, ker iz izvršilnega naslova ne bi šlo za terjatev izbrisane pravne osebe, pač pa za terjatev predlagateljice. Procesne legitimacije za uveljavljanje tožbenega zahtevka v korist stečajne mase izbrisane pravne osebe pa bivšemu družbeniku ali bivšemu zakonitemu zastopniku izbrisane pravne osebe ne daje noben zakon.